Jedro

Delavec se pravici do odpravnine praviloma ne more odpovedati vnaprej, temveč šele takrat, ko je povsem jasno, da je pravico, ki se ji odpoveduje, dejansko pridobil. Delodajalec je vezan na kasnejši pravnomočni sklep, s katerim je delavcu odmeril in določil izplačilo odpravnine.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje".

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 148.100 SIT stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da ji iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v posledici presežka delavcev izplača 1.030.680 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Štelo je, da se tožnica, kljub podpisu izjave z dne 10.11.1997, ni odpovedala pravici do odpravnine, poleg tega pa ji je tožena stranka pravico do odpravnine v po višini nespornem znesku določno priznala tudi v kasnejšem sklepu o prenehanju delovnega razmerja v postopku trajnega prenehanja potreb po delu z dne 28.11.1997, na podlagi katerega je tožnici delovno razmerje po izteku šestmesečnega odpovednega roka tudi prenehalo.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede zaključkov o fiktivnem reševanju trajnega presežka delavcev in fiktivni naravi sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dne 28.11.1997 revizija navaja, da taki zaključki sodišča druge stopnje nimajo podlage v dejstvih, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje. Poleg tega je sodišče zmotno presojalo tožničino izjavo z dne 10.11.1997, saj se tožnica vnaprej ni mogla veljavno odpovedati pravici do odpravnine, prav tako pa je zmotno presojalo kasnejši pravnomočni sklep tožene stranke z dne 28.11.1997 o prenehanju delovnega razmerja, s katerim je odpravnina tožnici izrecno priznana in odmerjena, v manjšem delu pa ji je bila kasneje tudi plačana.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čimer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na pravno pomembna dejstva, kot so bila ugotovljena pred sodiščem prve in druge stopnje.

Revizija utemeljeno graja zaključke o fiktivnosti trajnega viška delavcev pri toženi stranki in fiktivnosti ter posledičnem neupoštevanju sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dne 28.11.1997, s tem da je sodišče druge stopnje prišlo do takšnih zaključkov na podlagi zgrešenih materialnopravnih izhodišč.

Obe nižji sodišči sta ugotovili, da je tožena stranka v letih 1997 in 1998 razreševala presežke delavcev, da je tožnica dne 10.11.1997 podpisala izjavo, da je seznanjena, da je v teku postopek določanja trajno presežnih delavcev, da izjavlja, da želi sodelovati v tem postopku zaradi možnosti kasnejše upokojitve in da se odpoveduje pravici do odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja. Hkrati je bilo v tedanjem postopku ugotovljeno, da je bil dne 28.11.1997 tožnici izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja v postopku trajnega prenehanja potreb po delu zaposlenih, v katerem je določeno, da tožnici preneha delovno razmerje po izteku šestmesečnega odpovednega roka, to je dne 14.6.1998 in da se tožnici izplača odpravnina v višini 1.145.200 SIT, hkrati pa ugotovljeno, da bo tožnica po prenehanju delovnega razmerja in prijavi na zavod za zaposlovanje izpolnila pogoje za upokojitev. Sklep ima tudi ustrezno obrazložitev in pravni pouk. Zoper navedeni sklep tožnica v zakonitem roku ni ugovarjala, tako da je postal pravnomočen. Zaključek, da je navedeni sklep fiktiven zgolj zato, ker naj bi tožnica na zavodu za zaposlovanje izpolnila pogoje za upokojitev (kar izhaja tudi iz vsebine sklepa samega), v veljavni pravni ureditvi nima podlage.

Na podlagi določb 3. odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi prenehanja potreb po delu delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki je bil pri njem zaposlen najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu. Odpravnini se delavec sicer lahko odpove, vendar mora biti odpoved jasna, nedvoumna in predvsem izrecna (glej sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 77/2001 z dne 8.4.2003). Glede na gornje opredelitve se delavec pravici do odpravnine praviloma ne more odpovedati vnaprej, temveč šele takrat, ko je povsem jasno, da je pravico, ki se ji odpoveduje, dejansko pridobil. Ob gornjih opredelitvah izjave tožnice z dne 10.11.1997 ni mogoče šteti za izrecno odpoved pravici do plačila odpravnine, saj v času podpisa izjave tožnica očitno še ni bila opredeljena za trajni presežek, niti ni bilo gotovo, da bo do take opredelitve prišlo.

Tožničino izjavo bi bilo mogoče razumeti le kot njeno pripravljenost, da bi pristala na prenehanje delovnega razmerja tudi pod takšnimi pogoji. Tožena stranka ni dokazala, da bi tako tožničino izjavo v celoti sprejela, temveč je tožnici dne 28.11.1997 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je tožnici odpravnino po višini odmerila v skladu z določili 3. odstavka 36.f člena ZDR (1990) in zagotovila njeno izplačilo. Že s samo izdajo, dodatno pa s pravnomočnostjo, je postal navedeni sklep za toženo stranko pravno obvezujoč, saj je delodajalec na svoje odločitve in pravnomočne sklepe o pravicah in obveznostih delavcev iz delovnega razmerja vezan. Sklicevanje tožene stranke na delovno pravne predpise, zaradi katerih naj bi bil izdan navedeni sklep, je mogoče razumeti izključno v tem smislu, da je tožena stranka štela, da ima za izdajo takšnega sklepa zakonsko podlago (takšna zakonska podlaga je dejansko obstojala v določbah 3. odstavka 36.f člena ZDR (1990)), ne pa kot argument za zanikanje tožničine pravice do plačila odpravnine.

Glede na povedano revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe ter presoji tožničine izjave z dne 10.11.1997 in sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dne 28.11.1997, z vidika določb 3. odstavka 36.f člena ZDR (1990) materialno pravo zmotno uporabilo in zato na pritožbo tožene stranke neutemeljeno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v smeri zavrnitve tožničinega zahtevka. Zato je revizijsko sodišče v skladu s 1. odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena ter kot zakonita in pravilna potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Ob takšnem izidu revizijskega postopka je tožena stranka v skladu 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti tožnici stroške odgovora na pritožbo in stroške v zvezi z vloženo revizijo v višini potrebnih izdatkov za zastopanje in sestavo vlog po odvetnici, ki obračunani po veljavni odvetniški tarifi znašajo skupno 148.100 SIT.