Jedro

Tožnik v tem sporu vtožuje odškodnino zaradi nezgode pri delu. Kot pogodbeni pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske se je usposabljal za vožnjo tovornjakov. V pralnici vozil mu je pri sestopu s tovornjaka spodrsnilo zaradi mokrih in spolzkih stopnic. Ko se je poskušal ujeti za ročico na vratih tovornjaka, se ja ta utrgala in padel je v globino dveh metrov in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavano nezgodo. O navedbah tožeče stranke o tem, da pranja vozil tožena stranka ni organizirala pravilno, se ni izreklo. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, na podlagi katerih listin o usposabljanju, ki jih je v spis vložila tožena stranka, je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik ustrezno usposobljen kot voznik tovornjaka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka plača znesek 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 7. 2008 do plačila ter pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške sodnega postopka v znesku 1.067,50 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo sodnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjen senat. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke. Tožeča stranka je namreč toženi stranki očitala, da dela ni organizirala tako, da bi zagotovila varne pogoje dela. Poskrbeti bi morala, da bi bilo pranje vozil organizirano tako, da zaradi pranja drugih vozil ne bi bilo mokro tudi vozilo tožnika, saj mu potem na mokrih stopnicah ne bi zdrsnilo. Tudi ročica na vratih tovornjaka ni bila brezhibna, saj se v nasprotnem primeru ne bi zlomila. Prav tako tovornjak ne bi smel s sprednjimi kolesi zapeljati na rampo, da sestopna stopnica ne bi bila poševna (pod kotom). V času nezgode v bližini ni bilo inštruktorja, da bi tožnika poučil o varnem sestopu in opozoril na nevarnosti, ki bi jih v danih okoliščinah zaznal. Kljub vsemu navedenemu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni opustila dolžne skrbnosti v zvezi z ustrezno usposobljenostjo voznikov tovornjakov, čeprav iz listin vsebine usposabljanja voznikov vojaških tovornjakov ni mogoče razbrati. Ugotovilo pa je tudi, da je bil tožnik posebej poučen o varnem sestopanju s tovornjaka celo tik pred škodnim dogodkom. Tožena stranka na poziv izvedenca in tudi sodišča ustrezne pisne dokumentacije ni predložila, ampak je sporočila, da je nimajo, zato je izvedenec pravilno sklepal, da niso bili upoštevani predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Glede na to, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je usposabljanje voznikov izvajala z dolžno skrbnostjo, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je tožena stranka storila vse, kar ji nalaga skrbnost glede ustrezne usposobljenosti voznikov. Sodišče je ravnalo napačno, ker ni upoštevalo izvedenskega mnenja. Ker se sodba ne opredeli do trditev, s katerimi tožeča stranka utemeljuje krivdno odgovornost tožene stranke, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, saj je to potrebno presojati ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin primera. Tožnik je namreč sestopal s tovornjaka na višini več kot dva metra nad tlemi, s tovornjaka, ki je bil le s sprednjimi kolesi na rampi, stopnica pa je bila zaradi tega v poševnem položaju in mokra ter zato spolzka. Sestopanje v takih okoliščinah pa je, zaradi velike možnosti zdrsa, nevarna dejavnost. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je na podlagi izvedenega preizkusa ugotovilo, da sodišča prve stopnje sicer ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ti razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju, vendar pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka za nastanek škodnega dogodka ni krivdno odgovorna, ker naj bi dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Prav tako pa ne obstaja njena objektivna odgovornost po 2. odstavku 131. člena OZ, saj sestopanje s tovornjaka v obravnavanem primeru ni takšna aktivnost, ki bi bila nevarna sama po sebi, pač pa je povečan rizik za nastanek škode posledica neskrbnega ravnanja oškodovanca, zato ne gre za dejavnost, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za udeležence.

Tožnik se je pri toženi stranki kot pogodbeni pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske usposabljal za vožnjo tovornjakov EKB. V pralnici vozil mu je pri sestopu s tovornjaka spodrsnilo zaradi mokrih in spolzkih stopnic. Ko se je poskušal ujeti za ročico na vratih tovornjaka, se ja ta utrgala in padel je v globino cca dveh metrov ter se poškodoval. Utrpel je nateg in zvin kolena s poškodbo ligamentnih struktur in meniskusov ter udarnino v področju levega komolčnega sklepa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka za škodni dogodek ni niti krivdno niti objektivno odgovorna. Krivdno ni odgovorna, saj se je nezgoda pripetila ob zaključku usposabljanja tožnika. Tožnik je bil posebej poučen o sestopanju s tovornjaka. Bil je pravilno obut v vojaške škornje, tako da mu ob dolžni previdnosti na stopnici, ki je bila kovinska in z rešetkami, ne bi smelo spodrsniti, tožnik pa tudi ni dokazal, da se je pri padcu odlomila ročica za sestop s tovornjaka. Tožena stranka za nezgodo tudi ni objektivno odgovorna, saj v konkretnem primeru sestopanje s tovornjaka ni takšna aktivnost, ki bi bila nevarna sama po sebi in je povečan rizik za nastanek škode posledica neskladnega ravnanja tožnika. Sodišče prve stopnje je sicer postavilo izvedenca za varnost in zdravje pri delu, vendar pa njegovega mnenja ni upoštevalo, saj pri pripravi mnenja ni razpolagal z nobenimi dokumenti, ki se nanašajo na varno opravljanje dela in delovno zmožnost tožeče stranke, in zato ni mogel opraviti primernosti stanja. Ker mnenje ni bilo podprto s podatki preverljive dokumentacije, je sodišče prve stopnje štelo, da ni strokovno argumentirano in je podano le na podlagi hipotetičnega prejudiciranja, zato sodišče prve stopnje nanj ni moglo opreti svoje odločitve.

Kot pravilno opozarja pritožba, se sodišče prve stopnje o navedbah tožeče stranke o tem, da pranja vozil tožeča stranka ni organizirala pravilno, ni izreklo. Iz obrazložitve sodbe tudi ni mogoče razbrati, na podlagi katerih listin o usposabljanju, ki jih je v spis vložila tožena stranka, je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik ustrezno usposobljen kot voznik tovornjaka, saj iz načrta usposabljanja (B4), poročila poveljnika 2.ABT (B5) in iz evidence izvedenega usposabljanja (B7) to ne izhaja.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da tožena stranka niti na poziv sodišča (zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 12. 10. 2010) niti na poziv izvedenca (l. št. 70) v spis ni vložila zahtevane dokumentacije, ampak je štelo, da je izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu podano le na podlagi hipotetičnega prejudiciranja, zaradi česar je pomanjkljivo in ga ni upoštevalo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da izvedenec pri izdelavi mnenja ni razpolagal z nobenimi dokumenti, ki se nanašajo na varno opravljanje dela, na delovno zmožnost tožnika in na tožnikovo seznanjenostjo z varnostnimi ukrepi. Ker tožena stranka zahtevanih dokumentov ni predložila, izvedensko mnenje ni pomanjkljivo, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, ampak je izdelano na podlagi razpoložljivih podatkov, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati.

Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je tožnik sestopil s tovornjaka z višine cca 2 metrov, s spolzke in mokre stopnice, ki je bila zaradi tega, ker je tovornjak s sprednjimi kolesi stal na rampi, nagnjena in da se mu je ob sestopu zlomila ročica za sestop. Sestopanje s tovornjaka v normalnih okoliščinah sicer res ni nevarno, pri spornem dogodku pa je potrebno upoštevati, da tožnik ni mogel sestopiti na rampo, ker ni bilo prostora. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi ugotoviti, ali je bil tožnik opozorjen na to, da je stopnica mokra in da visi pod kotom, tako da bi to moral pričakovati. Iz listinske dokumentacije v spisu ne izhaja, da ga je na te okoliščine opozoril njegov spremljevalec v vozilu A.A.. Pravilno je, da sodišče prve stopnje ni prezrlo izpovedb prič B.B. in C.C., da je potrebno biti pri sestopu s tovornjaka posebno previden, vendar pa iz njunih izpovedb ne izhaja, da je bil tožnik pred škodnim dogodkom še posebej opozorjen na pravilen način sestopa, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Kakšen je pravilen način sestopa v obstoječih okoliščinah, pa v postopku sploh ni bilo ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je tako preuranjeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Zaradi tega je pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je glede na to, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni razčistilo vseh okoliščin glede tožnikovega sestopa s tovornjaka, glede njegove usposobljenosti za vožnjo s tovornjakom, glede varnostnih ukrepov pri toženi stranki in seznanjenostjo tožnika z njimi, ugotovilo, da samo ne more dopolniti dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje naj tako v novem sojenju upošteva stališča oziroma opozorila pritožbenega sodišča, pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje, tako da po potrebi dopolni dokazni postopek in po celoviti dokazni oceni o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.