Jedro

Tožnik se na delo ni vozil iz kraja, ki ga je v izjavi navedel kot kraj, od koder dnevno prihaja na delo in mu je za to razdaljo tožena stranka tudi plačevala prevozne stroške. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2017, ki mu jo je izdala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi (točka 1 izreka), da mu delovno razmerje ni zakonito prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2017, ampak je še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki, ki mu je dolžna vzpostaviti delovno razmerje za čas: - od vključno 20. 12. 2017 do vključno 8. 4. 2018, za polni delovni čas - od vključno 1. 7. 2018 do vključno 31. 7. 2018 za polovični delovni čas - od vključno 1. 8. 2018 dalje za polni delovni čas in ga prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 8 dni (točka 2 izreka); da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu obračunati: - od vključno 20. 12. 2017 do vključno 8. 4. 2018 bruto plačo v mesečnem znesku 1.044,44 EUR, skupaj z dodatkom za delovno dobo v znesku 41,78 EUR, - od vključno 9. 4. 2018 do vključno 30. 6. 2018 bruto razliko v plači v mesečnem znesku 167,44 EUR, - od vključno 1. 7. 2018 do 31. 7. 2018 bruto plačo v mesečnem znesku 605,90 EUR, skupaj z dodatkom za delovno dobo v znesku 41,78 EUR, - od vključno 1. 8. 2018 do ponovnega nastopa dela bruto plačo v mesečnem znesku 1.044,44 EUR, skupaj z dodatkom za delovno dobo v znesku 41,78 EUR, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati zneske neto nadomestil mesečnih plač in dodatka za delovno dobo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni (točka 3 izreka) in mu povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka 4 izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo vseh, tudi pritožbenih stroškov. Tožnik sicer ne zanika, da je občasno hodil v službo z naslova v A., vendar se je dejansko dnevno vozil v službo iz B., kar so potrdile tudi priče, tudi priči C.C. in D.D., ki ju je sodišče označilo kot neverodostojni, ker sta tožnikovi sorodnici, nekritično pa je sledilo izpovedi zakonitih zastopnikov tožene stranke E.E. in F.F., čeprav sta ta dva zainteresirana za zavrnitev tožbenega zahtevka, ker sta osebno odgovorna za nezakonitost odpovedi. Oba sta izpovedala, da nista videla potrebe po takojšnji odpovedi, zato ne obstaja nobeden utemeljen razlog za izredno odpoved, ampak kvečjemu za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, prav tako pa tudi ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Tožena stranka tega tudi ni zatrjevala v sami izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dodaja tudi, da je skupaj z izpodbijano sodbo prejel tudi sporočilo sodišču tožene stranke, ki ga je dejansko šteti kot pripravljalno vlogo, saj tožena stranka navaja, da so navedbe priče G.G. v izjavi z dne 12. 9. 2018 lažne in podane z očitnim namenom škodovati delodajalcu. Iz obrazložitve sodbe pa ni razvidno, ali je sodišče pri odločitvi upoštevalo te navedbe ali ne. Po stališču pritožbe so te navedbe prepozne in jih sodišče ne bi smelo upoštevati.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje in sicer: - da je tožena stranka, ki je dne 11. 12. 2017 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 6. 2015, spoštovala zakonske določbe o postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je tožniku podala pisno obdolžitev, tožnik pa je podal pisni zagovor pred odpovedjo, - da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala po 2. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji), utemeljena, saj je zanjo obstajal utemeljen razlog. Tožnik se na delo ni vozil iz kraja, ki ga je v izjavi z dne 11. 5. 2017 navedel kot kraj, od koder dnevno prihaja na delo in mu je za to razdaljo tožena stranka tudi plačevala prevozne stroške. Prav tako pa je ob podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajal tudi razlog iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, kar je navedla že v odpovedi in potrdila tudi v postopku, - da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil določila pogodbe o zaposlitvi, določbe ZDR-1 (36. in 34. člen) in izjavo, ki jo je podal toženi stranki.

7. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov in prepričljivo navedlo razloge, zakaj pričama D.D. in C.C. (točki 14 in 16 obrazložitve) ni verjelo. Na podlagi poročil o ugotovitvah detektivov H.H., I.I. in J.J. in ob upoštevanju izjav tožnikovih sosedov K.K. in L.L. je pravilno zaključilo, da se je tožnik vozil iz B. na delo le ob ponedeljkih in sicer najmanj od oktobra do decembra 2017. Sodišče prve stopnje prič C.C. in D.D. ni označilo kot neverodostojni, ampak je zapisalo, da njuni izpovedi ne potrjujeta tožnikove izpovedi, da je do situacije, da je prespal v A., prišlo šele novembra 2017. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpovedi F.F. in E.E. (zakonitih zastopnikov tožene stranke) ter ugotovilo, da tožena stranka takšnega primera, kot je obravnavani, še ni imela, je pa zaposlene opozarjala, da morajo javiti spremembo bivališča. Izpovedi sta tudi potrdili ugotovitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, ker je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika. Dejstvo, da tožena stranka tožniku ni izrekla prepovedi opravljanja dela za čas odločanja v postopku izredne odpovedi, na zakonitost izredne odpovedi nima nobenega vpliva in tudi ni pogoj za zakonitost izredne odpovedi, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. ZDR-1 določa postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato delavcu ni mogoče izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi takoj, ko delodajalec izve za kršitev, ampak mora delavca o tem obvestiti in mu tudi (razen v izjemnih primerih) omogočiti zagovor, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje sporočilo tožene stranke, ki ga je tožnik prejel skupaj s sodbo, pri odločitvi upoštevalo.

10. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. istega zakona in na 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa kot delodajalec v tem sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid.