Jedro

Zamenjava instalacijskega materiala za tri stanovanjske hiše, ki je bil zamenjan za 15 ton kontingentiranega cementa za zidavo obsojenčeve zasebne hiše, ni bilo mogoče oceniti kot dejanje nedovoljene špekulacije s hujšimi posledicami za družbo. Take hujše posledice bi nastale šele tedaj, če bi zaradi prikrivanja in kopičenja ostal širši krog državljanov brez živil, tako da jim grozita pomanjkanje in lakota. Obrazložitev sodbe, ki govori o domnevno hujših posledicah za družbo, je v logičnem nasprotju z uporabo omilitvenih določil pri izreku kazni obsojencu. Zato je sodišče z izrekom zaplembe premoženja kršilo določbo 4. člena točka 1 ZTŠS.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani iz leta 1948, v zvezi s sodbo okrožnega sodišča spremeni tako, da se A.B. ne izreče kazni zaplembe premoženja in sicer njegovega instalacijskega podjetja v Celju, z vsem inventarjem in zalogami ter morebiti pripadajočimi stavbami, napravami in zemljišči.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. spoznan za krivega, da je opustil prijavo zalog in surovin ter tehničnega materiala v smislu odredbe Zvezne vlade o obvezni prijavi surovin in tehničnega materiala z dne 31.5.1947, Ur. l. FLRJ št. 48 od 6.6.1947 in naloga planske komisije MLO Celje - mesto z dne 18.7.1947 ter sklenil z upravnikom "O" B.C. neugotovljenega dne meseca julija 1947 dogovor za dobavo instalacijskega materiala za tri stanovanjske hiše pod pogojem, da se mu s strani "O." odstopi 15 ton kontingentiranega cementa za zidavo njegove privatne stanovanjske vile ter je s tem razvil tako gospodarsko delovanje, ki mu je bilo namen s kopičenjem predmetov množične potrošnje in z njih nedovoljeno zamenjavo, doseči nesorazmerno premoženjsko korist. S tem je storil kaznivo dejanje po čl. 3 točka 1 ZTŠS. Obsojen je bil na kazen štirih mesecev odvzema prostosti in na zaplembo njegovega podjetja z vsem inventarjem in zalogami ter morebiti pripadajočimi stavbami, napravami in zemljišči. Po čl. 4/IV ZTŠS mu je bila izrečena tudi zaplemba predmetov nedovoljene špekulacije, to je instalacijskega materiala, ki ga je dobavil "O." za tri stanovanjske hiše za zamenjanih 15 ton cementa, odnosno terjatve za ta material. Zoper to pravnomočno sodbo je dne 3.11.1993 javni tožilec RS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je trdil, da sta bili z njo kršeni določbi čl. 4/I ZTŠS in čl. 29/I KZ - splošni del ter predlagal, naj se napadena sodba spremeni tako, da se obsojencu kazen zaplembe premoženja ne izreče. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V pravnomočni sodbi obsojenčevo dejanje ni opisano kot dejanje, ki bi imelo hujše posledice za družbo, čeprav je to, kot to pravilno poudarja javni tožilec RS v svoji zahtevi, kvalifikatorni element v drugem stavku čl. 4/I ZTŠS. Navedena je namreč le približna količina blaga, ki je bilo predmet kaznivega dejanja, kar domala onemogoča oceno pričakovane premoženjske koristi. Tudi obrazložitev, ki govori o znatni količini instalacijskega materiala in 15 ton cementa, kar da je znatno oviralo izvedbo celokupnega gospodarskega plana, je tako ostala domala nekonkretizirana. Odločilno za ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti pa je dejstvo, da zamenjave instalacijskega materiala za tri stanovanjske hiše, ki je bil zamenjan za 15 ton kontingentiranega cementa za zidavo obsojenčeve zasebne hiše, sploh ne moremo oceniti kot dejanje nedovoljene špekulacije s hujšimi posledicami za družbo. Tako dejanje je po uradnem komentarju ZTŠS (Zbirka kazenskih zakonov s pojasnili, Uradni list FLRJ, 1947, stran 53) podano šele tedaj, če npr. zaradi prikrivanja in kopičenja ostane širši krog državljanov brez živil, tako, da jim grozita pomanjkanje in lakota, skratka ne zadostuje zgolj nekonkretizirano "znatno oviranje izvedbe celokupnega gospodarskega plana".

Prav pa ima javni tožilec RS tudi, ko trdi, da je obrazložitev napadene sodbe, ki govori o domnevnih hujših posledicah za družbo, v logičnem nasprotju z uporabo omilitvenih določb pri izreku o kazni, ki jih čl. 62/I KZ - splošni del pogojuje z ugotovitvijo sodišča, da okoliščine, v katerih je obsojenec dejanje storil, kažejo na manjšo nevarnost kaznivega dejanja in storilca za družbo. Sodišče je takšno okoliščino v obrazložitvi sodbe konkretno ugotovilo, ko je kot pozitivno ocenilo obsojenčevo preteklo delovanje v obnovi.

Po povedanem je bilo treba pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče s takšnim izborom kazni, ko je kazen (resda omiljeno) izreklo za kaznivo dejanje, ki da ima hujše posledice za družbo, čeprav jih, kot je zgoraj povedano, ni imelo - kršilo določbo čl. 4/I ZTŠS. Končno pa ima javni tožilec prav tudi, ko trdi, da je enako kršitev videti tudi v kombinaciji blažje in strožje sankcije, ker sodišče ob izreku kazni odvzema prostosti za navedeno kaznivo dejanje, ki ni imelo hujših posledic za družbo po čl. 4/I ZTŠS in z upoštevanjem določb čl. 29/I KZ - splošni del, ne bi smelo izreči še stranske kazni zaplembe premoženja.

Navedeni kršitvi kazenskega zakona je senat Vrhovnega sodišča RS odpravil tako, da je ob ugoditvi zahtevi javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti odločil, da se obs. ne izreče kazni zaplembe premoženja.