Jedro

Ker je tožnica predlagala obnovo razlastitvenega postopka zaradi novih dejstev, je bil predlog za obnovo, podan po petih letih, prepozen. Izvrševanje razlastitvene odločbe ne more povzročiti dejanja, ki bi bilo kaznivo po Kazenskem zakoniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) delno ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranka z dne 3.9.1998, kolikor se ta odločba nanaša na 2. točko izreka sklepa Upravne enote S.B. z dne 14.1.1998, in v tem delu zadevo poslalo v reševanje Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije; s sklepom (2. točka izreka) pa je tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnilo. Tožena stranka je z deloma odpravljeno odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote S.B., s katerim je organ prve stopnje zavrgel tožničin predlog za obnovo razlastitvenega postopka, končanega z odločbo Okrajnega ljudskega odbora M. z dne 4.4.1963, v zvezi z odločbo Republiškega senata za finance z dne 29.7.1963, kot prepozen (1. točka izreka); zavrgel pa je tudi predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega s sklepom Sekretariata za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo Občine S.B. z dne 13.8.1992, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 4.11.1992 (2. točka izreka). Prvi sklep se nanaša na razlastitev dela parcele št. 594/2 - gozd, vknjižene v vl. št. 389 k.o. P. v izmeri 2,5830 hektara zaradi izkoriščanja kamna in tolčenca v obstoječem kamnolomu. Drugi sklep pa se nanaša na zavrnitev tožničine zahteve za denacionalizacijo navedene parcele.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je v obravnavanem primeru kot pritožbeni organ v zvezi z obnovo obeh postopkov odločalo Ministrstvo za okolje in prostor, ne pa tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Zato je bilo treba odpraviti odločbo v delu, ki se nanaša na tožničin predlog za obnovo postopka denacionalizacije in zadevo v tem delu poslati pristojnemu ministrstvu. Glede predloga za obnovo postopka razlastitve pa je sodišče prve stopnje menilo, da je o pritožbi odločilo pristojno ministrstvo. Tožena stranka je pravilno odločila, da je bil predlog za obnovo razlastitvenega postopka vložen po roku petih let in je zato v tem delu tožbo zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa je tudi preizkusilo, ali so podani razlogi, zaradi katerih se upravni akt lahko izreče za ničnega. Po presoji prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi niso podani ničnostni razlogi, saj izvršitev razlastitvene odločbe ne predstavlja kaznivega dejanja, kar uveljavlja tožnica kot ničnostni razlog.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 2. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi. V pritožbi izpodbija le tisti del sodbe, ki se nanaša na obnovo razlastitvenega postopka. Tožnica vztraja pri svojih navedbah, da je razlastitvena odločba posledica neresničnih navedb v razlastitvenem postopku zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi. Gre za dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu in je bil zato predlog za obnovo razlastitvenega postopka po določbi 4. odstavka 252. člena ZUP/86 pravočasen. Da gre za kaznivo dejanje dokazuje tudi pogodba o najemu kamnoloma za eno leto, ki jo je dne 31.1.1958 tožničina mati A.F. sklenila s Komunalnim podjetjem S.B. V razlastitvenem postopku se je zemljišče ocenjevalo kot gozd, čeprav je šlo za gospodarski obrat. Mnenja je, da je nemoralno in s pravnega vidika nično, če država doseže razlastitev z neresničnimi navedbami, (o potrebnosti večjih investicij, ki jih potem ne vloži, o nujni potrebi zaposlitve rudarjev, ki jih potem ne zaposli), podjetje, v katerega korist je bila odvzeta tožničina zemlja, propade, tožnici pa se zemljišče ne vrne.

Ker je tožnica A.F. po vložitvi pritožbe umrla, je v postopek vstopil njen dedič P.K., ki ga zastopa odvetnica B.Š.

Tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče je svojo odločitev obrazložilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Tožnica je predlagala obnovo razlastitvenega postopka zaradi novih dejstev in novih dokazov, torej po določbi 1. točke 249. člena ZUP/86. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje ter pred njim že tožene stranke, da je bil predlog podan po preteku roka petih let od vročitve razlastitvene odločbe in ga je bilo zaradi tega treba kot prepoznega zavreči. Pritožbena navajanja, da je do razlastitve prišlo zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi, torej kaznivega dejanja in da je zato podan rok iz 4. odstavka 252. člena ZUP/86, pa pritožbeno sodišče šteje kot nedovoljeno pritožbeno novoto, ki bi bila po določbi 1. odstavka 71. člena ZUS dopustna le, če bi tožnica izkazala za verjetno, da brez svoje krivde tega ni mogla navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave oziroma do konca postopka na prvi stopnji. Tega tožnica ni navedla, kot tudi ni navedla datuma, kdaj naj bi izvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku oziroma za okoliščine, zaradi katerih se kazenski postopek ne more uvesti, in od katerega bi se lahko štel rok za vložitev predloga za obnovo razlastitvenega postopka.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da niso podani razlogi, zaradi katerih bi se lahko sporna odločba o razlastitvi izrekla za nično. Presojo morebitnega obstoja ničnostnega razloga sporne odločbe o razlastitvi je sodišče prve stopnje opravilo po uradni dolžnosti. Izvrševanje razlastitvene odločbe, ki je bila izdana po določbah Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57), odškodnina, ki jo je določilo pristojno sodišče, pa plačana, tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more povzročiti dejanja, ki bi bilo kaznivo po kazenskem zakoniku (2. točka 267. člena ZUP/86). Ker je sodišče prve stopnje presodilo, ali v obravnavani zadevi morebiti obstajajo razlogi za obstoj ničnosti odločbe o razlastitvi, pritožbeno sodišče zavrača pritožbena navajanja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na okoliščine o ničnosti upravne odločbe o razlastitvi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.