Jedro

Ob upoštevanju navedenih predpisov sodišče soglaša s stališčem upravnih organov obeh stopenj, da sporna svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje, in se ne strinja s tožnikom, da so objekti za obveščanje in oglaševanje le taksativno našteti samostojni objekti, med katere sporna svetlobna vitrina ne spada. Po obeh predpisih (ZJC in ZCes-1) so objekti za obveščanje in oglaševanje namreč opredeljeni splošno ter našteti primeroma, kar opredeljuje besedilo "in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje" oziroma "in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil". Med njih pa po mnenju sodišča tako po ZJC kot po ZCes-1 brez dvoma spada tudi sporna svetlobna vitrina, ki predstavlja tipičen primer objekta za obveščanje in oglaševanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Inšpektorata RS za infrastrukturo št. 06102-343/2018/32 z 29. 7. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odredil odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - svetlobno vitrino, ki je brez soglasja upravljavca ceste, Direkcije RS za infrastrukturo, postavljena na čakališču AP ... 2, v območju državne ceste R2-447, odsek 0293 Želodnik - Domžale v km ..., desno v smeri stacionaže, na zemljišču parc. št. 111, k.o. ..., v naselju ...; ki mora biti izvršena v roku 30 dni od vročitve te odločbe. V obrazložitvi opisuje potek postopka in ugotavlja, da je predmetna svetlobna vitrina na tej lokaciji postavljena že več kot 15 let ter da je v nasprotju z odločbama o dovolitvi priglašenih del. Pojasnjuje, da je bilo soglasje upravljavca ceste s 13. 7. 2001 na osnovi projekta št. 34/01, A. d.o.o., Trbovlje, marec 2001, pridobljeno k nadomestni nadstrešnici na avtobusnem postajališču, kjer je bila oglasna vitrina nameščena na vzdolžni stranici, in ne kot samostojna izvedba svetlobne vitrine kot prečna stranica nadstrešnice na predmetnem avtobusnem postajališču. Tako zaključuje, da je bila ta svetlobna vitrina že v času njene postavitve v nasprotju tudi s soglasjem upravljavca državne ceste. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je bila ta svetlobna vitrina postavljena na podlagi podpisane pogodbe z Občino Domžale s 5. 6. 2001, odgovarja, da te pogodbe ni mogoče šteti kot soglasja po drugem odstavku 68. člena Zakona o javnih cestah (ZJC). Zato je na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena Zakona o cestah (ZCes-1) odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je postavitev predmetnega objekta skladna z izdanimi odločbami in soglasji ter da je nasprotna ugotovitev organa prve stopnje zmotna in temelji na napačni presoji njegovih navedb in predloženih dokazov. Poudarja, da je bilo nedvomno podano soglasje upravljavca ceste, saj je objekt postavil v okviru gradnje in zamenjave avtobusnega postajališča, ki je bil izpeljan v skladu z izdanim soglasjem Direkcije RS za ceste za poseg v varovalni pas. Načrt iz januarja 2000 je tožniku dopuščal postavitev svetlobne vitrine kot prečne stranice, zato dejanska izvedba izgradnje avtobusnega postajališča ustreza idejni zasnovi v načrtu januar 2000. Izpostavlja tudi, da je v načrtu iz januarja 2000 jasno navedeno, da je svetlobna vitrina lahko postavljena tudi kot prečna stranica (in ne zgolj kot vzdolžna), zaradi česar je Direkcija RS za ceste soglašala tudi s tako postavitvijo, če je soglašala s celotnim načrtom januar 2000. Prav tako navaja, da je organ napačno uporabil materialno pravo, saj je v času veljavnosti ZJC objekt postavil zakonito in z dovoljenjem upravljavca državne ceste v naselju. Zato je bilo z izpodbijano odločbo, ki temelji na strožjih pogojih iz določbe 78. člena ZCes-1, poseženo v njegove pridobljene pravice, kar je v nasprotju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Opozarja pa tudi, da organ prve stopnje ni upošteval načela sorazmernosti inšpekcijskih ukrepov in zatrjuje bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in sicer v zvezi z njegovo navedbo, da je v načrtu januar 2000 predvidena tudi postavitev objekta kot prečne stranice, do česar se organ v izpodbijani odločbi ni opredelil. Tako sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo druge stopnje odpravi, toženki pa naloži povračilo njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

**Odločanje po sodnici posameznici**

5. Sodišče je 4. 11. 2021 sprejelo sklep I U 1877/2019-11, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).1 Ugotovilo je namreč, da se zadeva v bistvenem nanaša na vprašanje pravilnosti izvedbe upravnega postopka, sporno pa je tudi dejansko stanje in pravilnost uporabe materialnega prava, kar pa po presoji sodiča tudi ni zapleteno. Zato je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji po navedeni določbi za odločanje po sodnici posameznici.

6. Ob tem sodišče izpostavlja, da tožnik, ki se je edini od strank v tem upravnem sporu udeležil naroka za glavno obravnavo 9. 11. 2021, na izrecno vprašanje sodnice ni podal ugovora v zvezi s sestavo sodišča v tej zadevi.

**Glede datuma odločitve sodišča**

7. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožnikovemu pooblaščencu vročen 19. 11. 2021. To pomeni, da je, ob upoštevanju 5-dnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa,2 sodbo izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, to je 25. 11. 2021. **Dokazni sklep**

8. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve (in za sodni spis iz upravnega spisa fotokopiralo: projektno dokumentacijo – idejne skice, januar 2000 (priloga C1), fotografijo (priloga C2) in soglasje Direkcije RS za ceste s 13. 7. 2001 (priloga C3) ter v vse listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi (priloge A2 do A19) in zaslišalo zakonitega zastopnika tožnika A. A. **K I. točki izreka** _Splošno_

9. Tožba je utemeljena.

10. Med strankama je sporen ukrep, izrečen tožniku z izpodbijano odločbo, da mora kot inšpekcijski zavezanec v danem roku na zemljišču parc. št. 111, k.o. ... odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje - svetlobno vitrino, ki je postavljena na čakališču avtobusnega postajališča ... 2 v območju državne ceste R2-447, odsek 0293 Želodnik - Domžale v km ..., desno v smeri stacionaže. _Glede vprašanja ali svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje_

11. Objekti za obveščanje in oglaševanje se ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo in uporabljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije (tretji odstavek 78. člena ZCes-1, ki se uporablja od 1. 7. 2011 dalje). Soglasje za postavitev objektov, katerih postavitev je predvidena v območju državne ceste, izda Direkcija RS za infrastrukturo na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje (peti odstavek 78. člena ZCes-1). Po prej veljavnem ZJC (od 7. 6. 1997 do 30. 6. 2011) pa se table, napisi in drugi objekti ter naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisu iz tretjega odstavka 6. člena tega zakona; soglasje za njihovo postavitev izda pristojna občina; v soglasju določi pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC). Po prvem odstavku 68. člena ZJC se kot objekte za obveščanje in oglaševanje šteje table, napise in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje. Po 39. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1 pa se kot objekte za obveščanje in oglaševanje šteje reklamne stolpe, panoje, table, transparente in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil. 12. Ob upoštevanju navedenih predpisov sodišče soglaša s stališčem upravnih organov obeh stopenj, da sporna svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje, in se ne strinja s tožnikom, da so objekti za obveščanje in oglaševanje le taksativno našteti samostojni objekti, med katere sporna svetlobna vitrina ne spada. Po obeh predpisih (ZJC in ZCes-1) so objekti za obveščanje in oglaševanje namreč opredeljeni splošno ter našteti primeroma, kar opredeljuje besedilo "in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje" oziroma "in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil". Med njih pa po mnenju sodišča tako po ZJC kot po ZCes-1 brez dvoma spada tudi sporna svetlobna vitrina, ki predstavlja tipičen primer objekta za obveščanje in oglaševanje. Ob tem ni relevantno, da je sporna svetlobna vitrina postavljena v sklopu avtobusnega postajališča. Zato tudi ni pravilno tožnikovo stališče, da za presojo obstoja soglasja k postavitvi objekta za obveščanje in oglaševanje ob državni cesti v naselju ni pristojen Inšpektorat RS za infrastrukturo.

_Glede soglasja Direkcije RS za ceste s 13. 7. 2001_

13. Nadalje tudi ni mogoče slediti tožnikovemu stališču, da je za sporno svetlobno vitrino pridobil soglasje Direkcije RS za ceste s 13. 7. 2001 (prilogi A15 in C3). Da je bilo tožniku navedeno soglasje res izdano, ni sporno, je pa v konkretnem primeru pravno nepomembno dejstvo. To soglasje je bilo tožniku namreč izdano glede posegov v varovalni pas državne ceste po 47. členu ZJC, kar izhaja tako iz pravne podlage, na katero se sklicuje soglasje (47. člen ZJC), kot tudi iz njegove vsebine. Takšno soglasje zato ne more nadomestiti soglasja, izdanega na podlagi 68. člena ZJC, ki mora vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogojev vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC). Ravno tako to soglasje (že glede na datum izdaje) ne more predstavljati soglasja po ZCes-1 (ki se je, kot rečeno, uveljavil v letu 2011). Sodišče zato pripominja, da je glede na navedeno v tem postopku nepomembno tudi, ali je sporna svetlobna vitrina postavljena v skladu z navedenim soglasjem in, če ni, iz kakšnih razlogov.

_Glede uporabe materialnopravnih predpisov_

14. Po mnenju sodišča je prvostopenjski organ pravilno ravnal po določbah ZCes-1, torej po predpisu, ki je veljal v času odločanja. Da tožnik nima soglasja Direkcije RS za infrastrukturo po ZCes-1 in je torej stanje po (trenutno) veljavnem predpisu nezakonito, je ugotovljeno že zgoraj, vendar pa ZCes-1 v prehodnih določbah ne določa posebnega režima za objekte, postavljene pred 1. 7. 2011 - da je bil predmetni objekt postavljen pred tem datumom, v zadevi ni sporno. Zato je organ po presoji sodišča za ugotovitev zakonitega stanja pravilno ugotavljal tudi izkazovanje pridobljenega soglasja po ZJC, torej po predpisu, ki je veljal v času njegove postavitve. Ne drži namreč stališče drugostopenjskega organa, da bi moral tožnik, če bi mu bilo za postavitev sporne svetlobne vitrine izdano soglasje občine po ZJC, po letu 2011, ko se je uveljavil ZCes-1, pridobiti (tudi) soglasje Direkcije RS za infrastrukturo po ZCes-1. Tega namreč ZCes-1 ne predpisuje. Po mnenju sodišča je bilo zato do konca veljavnosti ZJC mogoče soglasje pridobiti po tem zakonu, od uveljavitve ZCes-1 pa po slednjem.

_Glede vprašanja pridobitve soglasja Občine Domžale_

15. Glede na obrazloženo v prejšnji točki te sodbe je za odločitev v zadevi bistveno, ali je tožnik ob postavitvi spornega objekta (oziroma kadarkoli v času veljavnosti ZJC) pridobil soglasje občine po 68. členu ZJC.

16. Tožnik v zvezi s tem vprašanjem navaja, da je z Občino Domžale, kot upravljavcem ceste po ZJC, sklenil upravno pogodbo, na podlagi katere je pridobil pravico in dolžnost postaviti avtobusna postajališča ter pravico do postavitve svetlobnih vitrin, zaradi česar je po njegovem mnenju del pogodbe tudi soglasje Občine Domžale k postavitvi predmetnega objekta v varovalni pas državne ceste po drugem odstavku 68. člena ZJC, ki ga po tožnikovem prepričanju vsebuje 4. člen te pogodbe.

17. Upravna organa obeh stopenj sta v izpodbijani in pritožbeni odločbi navedla, da pogodbe s 5. 6. 2001 ni mogoče šteti kot soglasje po drugem odstavku 68. člena ZJC, v zvezi s čimer se sklicujeta na pisno izjavo oziroma odgovor Občine Domžale, da soglasja za postavitev spornih objektov ni izdala. S takšno obrazložitvijo pa po presoji sodišča nista zadostila standardu obrazloženosti po 214. členu ZUP. Drugi odstavek 68. člena ZJC namreč izrecno določa, kaj mora vsebovati soglasje, in sicer pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav. To pomeni, da bi upravna organa morala presoditi pravno naravo pogodbe ob upoštevanju drugega odstavka 68. člena ZJC in na tej podlagi ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje za soglasje ali ne. Zgolj sklicevanje na stališče občine, da soglasja ni izdala, tako ne zadošča za zaključek, da navedena pogodba ne more šteti za soglasje.

18. Sodišče ugotavlja, da je tožnik z Občino Domžale 5. 6. 2001 sklenil pogodbo, naslovljeno „Pogodba o prevzemu avtorskih pravic do oblikovnih rešitev mestne komunalne opreme in postavitev avtobusnih postajališč v Občini Domžale“ (priloga A17), katere predmet je izdelava oblikovnih rešitev mestne komunalne opreme in odstop avtorskih pravic ter postavitev avtobusnih postajališč, ki med drugim obsega tudi modulne avtobusne postaje (1. člen). V 4. člena te pogodbe je določeno, da: izvajalec (tožnik) s sklenitvijo te pogodbe pridobi izključno pravico in dolžnost postavitve 15 avtobusnih postajališč v Občini Domžale, na katerih mu naročnik (Občina Domžale) omogoča, da postavi reklamne panoje velikosti 2590 x 1290 x 170 mm (prvi odstavek te določbe); postavitev všteva tudi odstranitve obstoječih avtobusnih postaj in pridobitev ustreznih upravnih dovoljenj (drugi odstavek te določbe); Občina Domžale (kot naročnik) tožniku (kot izvajalcu) omogoča postavitev svetlobnih vitrin na avtobusnih postajališčih, kolikor določena lokacija ali oblika avtobusnega postajališča (npr. avtobusni nadstrešek) ne omogoča kvalitetne postavitve svetlobne vitrine z vidika prostora, trženja ali tehnoloških rešitev avtobusnega postajališča, se določi nadomestna lokacija izven avtobusnega postajališča v njeni neposredni bližini (2 postajališči) (četrti odstavek te določbe); naročnik soglaša in bo tudi omogočil, da bo izvajalec vsa avtobusna postajališča in vse svetlobne vitrine priključil na javno razsvetljavo, tokovino za svetlobne vitrine pa je dolžan plačati tožnik kot izvajalec (šesti odstavek te določbe).

19. Po presoji sodišča je določbo 4. člena pogodbe s 5. 6. 2001 šteti za soglasje Občine Domžale, podano po drugem odstavku 68. člena ZJC, v katerem je določila pogoje postavitve reklamnih svetlobnih vitrin ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav. Vendar pa organ zaradi napačne uporabe drugega odstavka 68. člena ZJC ni presodil, ali so ti pogoji v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih. Zaradi neobrazloženost izpodbijane in pritožbene odločbe s tem v zvezi tako sodišče, kljub opravi glavne obravnave, v tem delu izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker je obrazložitev odločb obeh stopenj v tem delu izostala, tožnik tekom postopka niti ni mogel konkretizirano podati navedb v tej smeri. Tako bo moral organ v ponovljenem postopku v tem delu dopolniti ugotovitveni postopek in o svojih ugotovitvah pred izdajo odločbe obvestiti tožnika ter mu omogočiti izjavo.

_Glede skladnosti svetlobne vitrine s projektom_

20. Na tem mestu pa se sodišče opredeljuje še do stališča prvostopenjskega organa, da je predvideno stanje na podlagi projekta in dejansko stanje pri obnovi avtobusnega postajališča različno (lokacija, drugačna postavitev in oblika objekta za obveščanje in oglaševanje, v projektu je predvidena „oglasna vitrina“ na stranici avtobusnega postajališča vzporedno s cesto, na terenu pa je izvedena samostojna svetlobna vitrina).

21. Tožnik v tožbi glede tega navaja, da je prvostopenjski organ zmotno ugotovil, da je svetlobna vitrina nameščena samostojno kot prečna stranica nadstrešnice in ne kot oglasna vitrina, nameščena na vzdolžni stranici, kar naj bi bilo v nasprotju s projektom št. 34/01 izvajalca A. d.o.o., Trbovlje, marec 2001 in posledično v nasprotju z odločbama Občine Domžale in soglasjem Direkcije RS za ceste. Poudarja, da je dela izvedel skladno s projektom, saj oblika in izgled avtobusne postaje ustrezata skicam iz projekta, v zvezi s čimer je predlagal tudi zaslišanje zakonitega zastopnika A. A., ki je, zaslišan na naroku 9. 11. 2021, izpovedal, da je sporni objekt (vitrina z nadstrešnico) takšna, kot na fotografiji, ki mu je bila na naroku predočena (priloga C2) ter da v projektni dokumentaciji družbe A., d.o.o. št. 34/01 (priloga A14) niso prikazane svetlobne vitrine, temveč je celoten projekt, „kako stvari izgledajo“, prikazan v dokumentu iz januarja 2001 (priloga A16 in C1), in sicer na drugi strani opisa. V zvezi s prav tako na naroku predočenim soglasjem Direkcije RS za ceste s 13. 7. 2001 (priloga C3) pa je na vprašanje sodišča, da iz prostorskega prikaza izhaja, da naj bi bila oglasna vitrina na zadnji strani, pojasnil, da je ta oglasna vitrina mišljena za vozni red, saj dimenzijsko ne ustreza standardom.

22. Sodišče ugotavlja, da iz projektne dokumentacije - idejne skice - iz januarja 2001 (priloga A16 in C1) na strani 2 izhaja, da je postajališče lahko s strani zaprto s steklom, city lightom,3 lahko pa je tudi odprto; prav tako tudi sam modul; postajališče se prilagaja zahtevam, ne da bi izgubljalo v tehničnem ali estetskem smislu. Glede na takšno dikcijo v projektni dokumentaciji, s katero razpolaga sodišče, ob upoštevanju v prejšnji točki te sodbe povzete izpovedbe tožnikovega zakonitega zastopnika na naroku 9. 11. 2021 s tem v zvezi ter ob upoštevanju dimenzij svetlobnih vitrin, kot izhajajo iz fotografije enakega objekta kot je sporni (priloga C2) ter ob upoštevanju dimenzij svetlobnih vitrin, kot so navedene v prvem odstavku 4. člena pogodbe, sklenjene med tožnikom in Občino Domžale 5. 6. 2001 (priloga A17), bi po presoji sodišča kazalo, da je dejansko izvedeno stanje spornega objekta v skladu s stanjem, predvidenim v projektu, ki je bil podlaga za njegovo izvedbo.

_Sklepno_

23. Po vsem povedanem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral v prej nakazani smeri dopolniti postopek in o zadevi ponovno odločiti, pri čemer je skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

24. Tožnik je sicer predlagal odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije (s tem, ko je predlagal zgolj odpravo izpodbijane odločbe), vendar za takšno sojenje niso izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1, ki v prvem odstavku določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Po prej navedenem namreč podatki spisa ne dajejo podlage za sojenje v sporu polne jurisdikcije, tožnik pa tudi ni navedel, da bi mu nov postopek pri prvostopenjskem organu prizadel težko popravljivo škodo.

**K II. točki izreka**

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov).

26. Tožniku se priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov), ki se povišajo za 22 % DDV, saj je tožnikov pooblaščenec zavezanec za ta davek.

27. Sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah, opomba 6.1/C Taksne tarife).

1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Svetlobno vitrino.