Jedro

Čeprav je sila zakonski znak kaznivega dejanja posilstva, lahko pri kaznivem dejanju uporabljena sila pomeni tudi obteževalno okoliščino, če presega običajno silo pri tovrstnih kaznivih dejanjih.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega J.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 600 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 12.9.2006 obsojenega J.Š. spoznalo za krivega kaznivih dejanj kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 152. člena KZ in posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ. Obsojencu je po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je prvo kaznivo dejanje po prvem odstavku 152. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, za drugo po prvem odstavku 180. člena KZ dve leti zapora ter mu nato po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo (pravilno določilo) enotno kazen dve leti in dva meseca zapora, ki se ne bo izvršila (pravilno, ki ne bo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 57.500,00 SIT, plačila povprečnine pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zoper obsojenega J.Š. po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 152. člena KZ in o stroških kazenskega postopka odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni obsojenčevi izdatki in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, nastali v zvezi s tem kaznivim dejanjem, bremenijo proračun. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo v odločbi o kazenski sankciji, tako da je obsojencu za kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ namesto pogojne obsodbe izreklo kazen eno leto zapora. V ostalem je pritožbo okrožnega državnega tožilca in v celoti pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega J.Š. zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP in zaradi kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, ki da so vplivale na zakonitost sodbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 17. člena in drugim odstavkom 371. člena in prvim ter šestim odstavkom 392. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu upoštevajoč olajševalne okoliščine, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, določi primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da ta ni utemeljena. Poudarja, da zahteva ni vložena zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, torej razlogov, ki ju s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zagovornica obsojenega J.Š. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca izpostavlja, da v zahtevi uveljavlja naštete procesne kršitve, ki jih je storilo sodišče druge stopnje in kršitev določb 41. člena KZ, saj je sila zakonski znak kaznivega dejanja posilstva. Meni, da bi vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru moral ugotoviti, da je zahteva utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica ne pojasni, katero kršitev zakona uveljavlja z navedbami, da je sodišče druge stopnje najprej izbralo primerno kazen po subjektivnem občutku in jo šele nato poskušalo utemeljiti z iskanjem zanjo ustreznih obteževalnih okoliščin, in ker teh ni bilo dovolj, nato ubralo pot spreminjanja dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato utemeljenosti premalo določnih in z ničemer konkretiziranih trditev ni mogoče preizkusiti.

Tudi navedba, da je sodišče kršilo določbo drugega odstavka 17. člena Zakona o kazenskem postopku, ki sodišču narekuje, da mora preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo kot tudi dejstva, ki so mu v korist, ter da se je sodišče osredotočilo zgolj na iskanje obteževalnih okoliščin za izrek težje kazni, je v tolikšni meri posplošena, da je ni mogoče preizkusiti. Načelu iskanja resnice so namenjene številne izvedbene določbe v ZKP in šele skozi kršitev teh določb se zrcali kršitev navedenega načela. Tako kot je očitek v zahtevi postavila vložnica, ga ni mogoče razlagati drugače, kot da v tem obsegu izpodbija presojo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče druge stopnje spremenilo obsojencu izrečeno kazensko sankcijo in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi pravilo iz šestega odstavka 392. člena ZKP, ki ga navaja vložnica, da sodišče druge stopnje ne sme brez glavne obravnave spremeniti ugotovljenega dejanskega stanja in da bi zato po prvem odstavku 392. člena ZKP moralo prvostopenjsko sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ne učinkuje absolutno. Po petem odstavku istega člena sodišče druge stopnje v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev prvostopenjske sodbe zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodbe ne razveljavi, ampak ravna po prvem odstavku 394. člena tega zakona.

Vložnica navaja, da je prvostopenjsko sodišče obsojencu kot olajševalno okoliščino štelo njegovo kesanje, ki ga je neposredno zaznalo na glavni obravnavi in ga večkrat označilo z besedami, da je šlo za "več kot zaznavno obžalovanje", da pa je sodišče druge stopnje, ne da bi obsojenca (za)slišalo in videlo, odločilo ravno nasprotno in ocenilo, da obsojenčevo kesanje ni bilo iskreno. Obsojenčeva zagovornica takega sklepanja pritožbenega sodišča ne problematizira z vidika, da je sodišče to okoliščino ugotovilo v obsojenčevo škodo, čeprav je okrožni državni tožilec v pritožbi sploh ni uveljavljal, ampak izpodbija argumentacijo drugostopenjskega sodišča, da je navedeni dejanski sklep sprejelo na podlagi presoje obsojenčevega obnašanja po storitvi kaznivega dejanja, ko se je do oškodovanke vedel, kot da se ni nič zgodilo. Taka dejanska ugotovitev drugostopenjskega sodišča ne presega pooblastil, ki jih je imelo v določbi petega odstavka 392. člena ZKP. Zato zahteva, ki drugostopenjsko sodbo v tem delu izpodbija zgolj v tem pogledu, ni utemeljena.

Vložnica tudi navaja, da je sodišče prve stopnje kot pomembno olajševalno okoliščino upoštevalo veliko časovno odmaknjenost obravnavanega življenjskega primera, ki se je zgodil pred več kot sedmimi leti. Z navedbami, da je to okoliščino pomembno presojati tudi v povezavi z dejstvi, da je obsojenec med tem opustil uživanje alkohola, da pridno dela in da v tem času ni storil novega kaznivega dejanja, še prekrška ne, pa tudi, da je oškodovanka medtem že umrla, obsojenčeva zagovornica našteva okoliščine, ki jih sodišče v pravnomočni sodbi ni ugotovilo in so pomembne zgolj z vidika primernosti obsojencu izrečene kazni, ne vplivajo pa na zakonitost napadanja pravnomočne sodbe. Zgolj zaradi drugačnih pogledov na primernost izrečene kazenske sankcije zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Točno je, kar navaja vložnica, da je sodišče druge stopnje navedlo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, pri čemer kljub zaužitemu alkoholu njegova sposobnost razumeti pomen dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, ni bila bistveno zmanjšana, zaradi česar da ga je potrebno obravnavati strogo in da mora vse to dobiti odraz že pri izbiri kazenske sankcije, vendar to ne pomeni, da je to okoliščino upoštevalo kot obteževalno, ampak da jo je ovrednotilo v okviru teže kaznivega dejanja, ki ga je storil obsojenec.

Ne drži pa navedba v zahtevi, da je prvostopenjsko sodišče obsojencu dejstvo, da je bil nekoliko vinjen, da je bila njegova sposobnost razumeti pomen dejanje in imeti v oblasti svoje ravnanje, nekoliko zmanjšana, štelo kot olajševalno okoliščino, saj je iz utemeljitve (prvi odstavek na osmi strani sodbe) razvidno, da se je v tako stanje obsojenec sam spravil, da njegova vinjenost ne more biti nekakšno splošno ali specialno opravičilo. Zato z navedbo, da je višje sodišče brez utemeljitve to olajševalno okoliščino zanikalo in s tem storilo kršitev kazenskega zakona (očitno iz 5. točke 372. člena ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 41. člena KZ, ni utemeljena.

Kolikor pa vložnica navaja, da je sodišče druge stopnje obsojencu napačno štelo kot obteževalno okoliščino, da je uporabil silo, ker je to zakonski znak kaznivega dejanja, ji tudi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (drugi odstavek na peti strani sodbe), da je obsojenec uporabil takšno silo, da je oškodovanki J.Ž. prizadejal več poškodb, ki so skupno učinkovale kot lahka telesna poškodba. Zato je presoja sodišča druge stopnje, da taka uporaba sile zoper starejšo in bolehno oškodovanko, četudi gre za zakonski znak kaznivega dejanja, presega tisto običajno silo pri tovrstnih kaznivih dejanjih in je to okoliščino zato pravilno ovrednotilo kot obteževalno okoliščino.

Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da zaradi smrti oškodovanke ni moglo v celoti ugotoviti, kakšne so bile škodljive posledice obsojenčevega ravnanja, ker tega sama ni mogla izpovedovati na glavni obravnavi, ji je pa po drugi strani verjelo, ko je navedla (prvi odstavek na peti strani), da je tudi po dogodku obsojenec še prihajal na njen dom, da je takrat šla do vrat s tresočimi nogami, se skrivala, da je ne bi opazil, da se je obsojenca bala in da ji je bilo nelagodno, ko je morala mimo njegove stanovanjske hiše v mesto. V teh navedbah je imelo višje sodišče tudi podlago za presojo, da se je oškodovanka po kaznivem dejanju oškodovanca bala. Kolikor pa vložnica navaja, da se je J.Ž. "po dogodku" večkrat oglasila na domu obsojenca, da se je z njim tudi pogovarjala, iz česar da je mogoče sklepati, da pred obsojencem ni čutila nobenega strahu, celo nasprotno, da mu je dejanje celo odpustila, ponuja drugačno presojo dejanskega stanja, kot jo je sodišče ugotovilo v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na tej podlagi pa po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi predlog, naj sodišče obsojencu izreče pogojno obsodbo, pomeni izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji iz razlogov, naštetih v prvem odstavku 374. člena ZKP, ne pa uveljavljanje kršitve zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, če bi sodišče v odločbi o kazenski sankciji prekoračilo pravice, ki jih ima glede tega po zakonu.

Zagovornica v zahtevi navaja, da obsojenec ni imel možnosti soočenja z oškodovanko, saj bi se tako na glavni obravnavi izkazalo, da oškodovanka dejansko ni utrpela težjih posledic ter da je bilo s tem kršeno ustavno zagotovljeno načelo kontradiktornosti in neposrednosti, saj se je sodišče, v nasprotju s prvostopenjskim sodiščem, pri iskanju razlogov za utemeljitev odločbe o kazni v veliki meri oprlo na izpovedbo pokojne oškodovanke v preiskavi.

Iz tako formuliranega očitka ni razvidno, katero kršitev zakona vložnica sploh uveljavlja. Kolikor pri tem meri na kršitev pravic obrambe, pa je treba povedati sledeče. Pred preiskovalnim sodnikom je bila oškodovanka zaslišana 11.10.2002, pri tem procesnem dejanju okrožni državni tožilec in obsojenec nista bila navzoča (zagovornico mu je sodišče postavilo po uradni dolžnosti po vložitvi obtožnice), čeprav sta bili stranki, kakor je razvidno iz odredbe, v skladu z določbo petega odstavka 178. člena ZKP o tem zaslišanju obveščeni. Vložnica v zahtevi ni izkazala, da obsojenec ni imel realne možnosti udeležiti se tega zaslišanja, na katerem bi imel možnost zasliševati oškodovanko v zvezi z izjavami, ki jih je dala in izpodbijati verodostojnost njenih izpovedb. V konkretni zadevi je sodišče na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP oškodovankino izpovedbo prebralo, ker je ta med postopkom umrla. S tem pa ni kršilo obsojenčevih pravnih jamstev v kazenskem postopku, saj je imel obsojenec v preiskavi zadostno možnost zaslišati in izpodbijati oškodovankine izjave. Kolikor vložnica na podlagi drugačnega videnja po vsebini uveljavlja kršitev obsojenčevih pravic obrambe, ji zato ni mogoče pritrditi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega J.Š., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid postopka je po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP obsojenec dolžan plačati povprečnino v znesku 600 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere in dejstvo, da z vidika odločanja v tej fazi postopka ni šlo za zapleteno zadevo.