Jedro

Zakon o delovnih razmerjih v 127. členu določa, da delavcu pripada osnovna plača, delovna uspešnost in dodatki, pri čemer 129. člen ZDR-1 ureja dodatek za delovno dobo in določa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Kolektivna pogodba elektrogospodarstva Slovenije določa dodatek za delovno dobo v 66. členu, in določa, da delavcu pripada za vsako izpolnjeno leto delovne dobe v elektrogospodarstvu dodatek v višini 0,5 % od osnovne plače. Delavci, ki so zaposleni pri delodajalcu od uveljavitve te kolektivne pogodbe, pa ohranijo dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto skupne delovne dobe, dokler so zaposleni pri tem delodajalcu. Glede na ureditev v ZDR-1 je strankam kolektivne pogodbe prepuščeno, da samostojno uredijo višino dodatka za delovno dobo, torej dolžino in način upoštevanja delovne dobe kot tudi odmerni odstotek. Z uveljavitvijo Aneksa št. 3 k PKP z dne 28. 12. 2017 je bil bil črtan predhodni 108. člen PKP, torej je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno prenehala obračunavati dodatek za tiste delavke, ki so izpolnile več kot 25 let delovne dobe v višini 0,25 % za vsako leto delovne dobe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od februarja 2018 do januarja 2019 obračunati (še ne obračunan) dodatek za delovno dobo 0,25 % dodatka k osnovni plači za posamezni mesec, skupaj torej 816,12 EUR bruto, neto znesek pa plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska do plačila, vse v roku 8 dni. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov postopka v 8 dneh od prejema sodbe, za primere zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 522,65 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka).

2. Tožnica podaja pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je po oceni tožnice napačno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi prikrajšanja pri plači, ki je nastalo po uveljavitvi Aneksa št. 3 k Podjetniški kolektivni pogodbi (PKP) z dne 1. 1. 2018, ko je bil črtan drugi odstavek 108. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, ki je določal dodatnih 0,25 % dodatka za delovno dobo za delavke z več kot 25. leti delovne dobe, Aneks pa ne vsebuje prehodnih določb, ali te delavke ta količnik ohranijo ali ne. Po prepričanju tožnice gre pri tem za pridobljeno pravico in bi ji moral delodajalec ohraniti pridobljeni količnik. Sodišče je odločilo, da količnik dodatka za delovno dobo ne predstavlja pridobljene pravice in se postavilo na stališče, da določilo PKP iz 118. člena, ki je pravna podlaga za izplačilo tega dodatka, ne predstavlja nejasnega določila, prav nasprotno, pri čemer se sklicuje na 82. člen OZ, po katerem se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo. Sodišče je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem treh predlaganih prič A.A., B.B. in C.C., ki bi mogli izpovedati o pogodbenem namenu. Tožnica je navajala, da so bili podpisniki pogodbe zapeljani v njen podpis, tako da je aneks obremenjen z napakami volje. Predstavniki sindikata so bili vidno presenečeni nad tem, ko so nenadoma prenehali obračunavati dodatek po starem. Sodišče bi moralo ugotavljati, da je Aneks št. 3 k PKP neveljaven ali celo ničen. Pri tem je nepomembno, ali je bil sprožen kolektivni spor, saj njegova sprožitev ne odvezuje sodišča, da je veljavno odločalo v konkretnem sporu, seveda se odločitev nanaša le na konkreten individualni delovni spor. Takšna odločitev ima pravne posledice le v pravdi, v kateri je bila sprejeta (drugi odstavek 12. člena ZPP). V pogajanjih za sklenitev Aneksa št. 3 PKP, ki je ukinil dodatnih 0,25 % dodatka za delovno dobo za delavke z več kot 25. leti delovne dobe se sploh ni razpravljalo. Pogajalcem sindikata je bilo celo izrecno zagotovljeno, da se dodatek ne bo znižal, torej ne bo imel aneks vpliva na pridobljene pravice. Zaradi navedenega tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu sodišču. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je jasno navedlo, zakaj posameznih prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. ni zaslišalo, pri čemer je navedlo, da gre za pravno vprašanje, na katero mora odgovoriti sodišče in zaslišanje predlaganih prič ne bi v ničemer pripomoglo k odločitvi. Besedilo kolektivne pogodbe je jasno, nedvoumno in nesporno in ne dopušča nobene drugačne razlage. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, da so pri dodatku za delovno dobo t.i. pridobljena pravica le izpolnjena leta delovne dobe, ne pa tudi višina priznanega dodatka zanjo, ki je prepuščena spremljajoči se ureditvi s kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti. Dodatek 0,25 % za delavke, ki so izpolnile več kot 25 let delovne dobe, ne predstavlja t.i. pridobljene pravice. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, pri čemer ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F.. Ni utemeljen pritožbeni ugovor tožnice, da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek je jasen in ne nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe in v sodbi so razlogi o odločilnih dejstvih. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Prav tako ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče pravilno uporabilo določbe ZPP, pri čemer je jasno razložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem treh predlaganih prič A.A., B.B. in C.C., ker naj bi le-ti izpovedali o pogodbenem namenu strank. Sodišče je jasno navedlo, da je besedilo Aneksa št. 3 k PKP jasno in ga ni mogoče razumeti drugače, pri čemer gre le za pravno argumentacijo, ki ni odvisna od tega, kako so posamezne priče osebno razumele besedilo PKP. V skladu s 13. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR-1 ali drugim zakonom drugače določeno. Ob navedenem 82. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ) določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (1. odstavek).

7. Glede na podani pritožbeni ugovor pritožbeno sodišče navaja, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločalo o neveljavnosti ali ničnosti besedila PKP v smislu predhodnega vprašanja v predmetni zadevi, kot to zmotno meni tožnica. Glede navedenega vprašanja tudi ni bil sprožen morebitni kolektivni spor, ki bi pravnomočno odločil o neveljavnosti ali ničnosti Aneksa št. 3 k PKP in kar bi sodišče moralo upoštevati.

8. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici vse do uveljavitve Aneksa št. 3 k PKP obračunavala dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe do dopolnjenih 25 let delovne dobe, za vsa ostala leta nad izpolnjenimi 25 leti pa je dodatek obračunavala v višini 0,75 % (0,5 % + 0,25 %). Takšen dodatek je bil določen v 108. členu PKP.

9. Zakon o delovnih razmerjih v 127. členu določa, da delavcu pripada osnovna plača, delovna uspešnost in dodatki, pri čemer 129. člen ZDR-1 ureja dodatek za delovno dobo in določa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Kolektivna pogodba elektrogospodarstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 41/2017, 2/2018 – KP elektrogospodarstva) določa dodatek za delovno dobo v 66. členu, in določa, da delavcu pripada za vsako izpolnjeno leto delovne dobe v elektrogospodarstvu dodatek v višini 0,5 % od osnovne plače. Delavci, ki so zaposleni pri delodajalcu od uveljavitve te kolektivne pogodbe, pa ohranijo dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto skupne delovne dobe, dokler so zaposleni pri tem delodajalcu. Glede na ureditev v ZDR-1 je strankam kolektivne pogodbe prepuščeno, da samostojno uredijo višino dodatka za delovno dobo, torej dolžino in način upoštevanja delovne dobe kot tudi odmerni odstotek. Z uveljavitvijo Aneksa št. 3 k PKP z dne 28. 12. 2017 je bil bil črtan predhodni 108. člen PKP, torej je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno prenehala obračunavati dodatek za tiste delavke, ki so izpolnile več kot 25 let delovne dobe v višini 0,25 % za vsako leto delovne dobe.

10. Pritožbeno sodišče navaja, da navedenega dodatka ni mogoče šteti kot pridobljeno pravico delavke, saj je nov Aneks št. 3 uredil dodatek za delovno dobo na novo. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da je Aneks obremenjen z napakami volje, da so bili predstavniki sindikata pri podpisu zavedeni in da je bilo izrecno zagotovljeno, da se količniki ne bodo znižali. Stranke v postopku so veljavno podpisale Aneks št. 3 in kot že predhodno navedeno navedeni aneks tudi ni bil presojan v kolektivnem sporu. Kot navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje posameznih prič, saj je v konkretnem primeru šlo za pravno vprašanje.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.