Jedro

Glede na stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča ugovor posebnega premoženja sam po sebi še ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da je R.Š. živel v dalj časa trajajoči zunajzakonski skupnosti s pokojno K.K. (I. točka izreka), da je lastnik idealne polovice nepremičnine parc. št. 988/6 k.o. G. in mu v tem obsegu pripada izločitev do polovice zapuščine po pokojni K.K. v zapuščinskem postopku D 591/2012 pred Okrajnim sodiščem na Ptuju (II. točka izreka), odločilo, da sta toženki dolžni priznati izločitveni zahtevek v zapuščinskem postopku po pokojni K.K. ter izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri navedeni nepremičnini vknjižila lastninska pravica na ime R.Š. do polovice, sicer bo tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba (III. točka izreka) ter naložilo toženkama, da tožnici v roku 15 dni povrneta pravdne stroške v višini 1.067,50 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženki s pravočasno pritožbo izpodbijata navedeno sodbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti s stroškovno posledico ter podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala zadosti dejstev in indicev, zaradi katerih je mogoč zaključek, da sta pokojna R.Š. in K.K. od leta 2004 do 29. 9. 2012 živela v skupnosti, ki je po zakonu izenačena z zakonsko zvezo, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju 8. člena ZPP ugotovilo in ustrezno obrazložilo obstoj elementov navedene zunajzakonske skupnosti (življenjska skupnost partnerjev, njuna ekonomska skupnost, čustvena oz. intimna povezanost in notornost) v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta navedena živela skupaj od leta 2004 (najprej v hiši na naslovu G. X, nato pa v hiši na naslovu G. Y, ki sta jo kupila leta 2006), da sta si izkazovala medsebojno naklonjenost, da sta imela skupno spalnico, da sta skupaj hodila k zdravniku, v trgovino in na veselice, da sta skupaj gospodarila ter da ju je tudi okolica sprejemala kot zunajzakonska partnerja. Sodišče je pravilno ocenilo, da je med navedenima obstajala ekonomska skupnost, saj je K.Š. izpovedala, da je R.Š. pred odhodom od doma prodal vso živino in pobral denar ter s tem odšel živet k K.K., priča M.M. pa je potrdil, da je R.Š. iz postopka denacionalizacije po njegovi materi dobil okrog 20.000,00 EUR, prav tako pa je bilo v postopku na podlagi listin ugotovljeno, da je K.K. prejemala vdovsko pokojnino. Sodišče prve stopnje je kot dokaz obstoja zunajzakonske skupnosti presojalo tudi notarski zapis oporoke z dne 22. 4. 2010, s katero je K.K. R.Š. kot svojemu zunajzakonskemu partnerju zapustila vsa svoja denarna sredstva.

7. Zaslišano je bilo veliko prič, pri čemer so bile nekatere izpovedbe tudi obširne, zato je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo tiste dele izpovedb, ki jih je štelo za ključne, jih presodilo posamično in kot celoto, nato pa izpovedbe prič, ki so potrdile obstoj zunajzakonske skupnosti in ki jih pritožbeno sodišče povzema, ocenilo kot prepričljivejše od tistih, ki so izpovedale nasprotno. Skladnost in jasnost izpovedb prič izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšni osnovi je ocenilo skladnost in jasnost izpovedb prič v korist tožeče stranke, izpostavljanje posameznih izsekov izpovedb, ki so v korist toženkama, pa tudi ne prepriča v nasprotno. Čeprav so nekatere priče sorodniki in prijatelji pokojnih, jim subjektivne nepristranskosti, verodostojnosti oziroma resnicoljubnosti ni mogoče kategorično odreči in je prav tako neutemeljena pritožbena navedba, da so priče naučene, ekonomsko zainteresirane, družinsko povezane in kupljene.

8. Pritožba ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje z opozorilom, da je R.Š. uveljavljal pravico do denarne socialne pomoči kot samska oseba ter da sta z njegovo bivšo ženo K.Š. v postopkih ugotovitve deležev na skupnem premoženju in delitve skupnega premoženja zatrjevala in izpovedovala drugače. Sodišče mora slediti trditveni in dokazni podlagi zadeve, ki jo obravnava, trditve o vsebini izjav in izpovedb v drugih postopkih niso pravno pomembna dejstva, temveč zgolj dokazno pomembna dejstva, ki jih podana dokazna ocena sodišča prve stopnje preseže. 9. Pritožbena graja, da notarski zapis oporoke ne dokazuje obstoja zunajzakonske skupnosti ter da notar ni pristojen za ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti, je neutemeljena, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje notarskemu zapisu namenilo preveliko dokazno težo, temveč ga je presojalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi.

10. Glede pritožbene graje, da se sodišče ni opredelilo glede vseh navedb in dokazov toženk (glede plačnika pogrebnih storitev, fotografij stanovanjske enote v kleti, ključev vhodnih vrat stanovanjske hiše), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora biti sodišče pri obravnavi življenjskih primerov selektivno, še posebej ko je reševanje pravnega vprašanja odvisno od ugotavljanja dejanskega stanja v daljšem časovnem obdobju. Navedeno velja tako za dejstva življenjskega primera, kot za vsebino dokaznega gradiva, selekcija gradiva in njegovo abstrahiranje je nujno ne le zaradi splošne potrebe po ekonomičnosti ravnanja, marveč tudi z vidika uresničevanja pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave. Naveden pristop je bil potreben tudi v obravnavani zadevi, tako na prvi kot na pritožbeni stopnji. Izpodbijana sodba je kljub temu zadostno obrazložena, saj je sodišče prve stopnje svoje zaključke utemeljilo na jasnih in popolnih razlogih ter podalo zadostne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, pritožbene navedbe, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče v celoti poverilo vero tožeči stranki in ne toženi stranki ter da iz obrazložitve sodbe ne izhajajo prepričljivi argumenti za odločitev sodišča, ki se nanaša na obstoj zunajzakonske skupnosti in da izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti zaradi pomanjkanja razlogov, pa so prav tako neutemeljene.

11. Prav tako pritožba ne uspe omajati logično racionalne strukture dokazne ocene sodišča prve stopnje. Življenjsko in logično nesprejemljivo je pritožbeno vztrajanje pri navedbah, da je K.K. iz usmiljenja vzela R.Š. pod streho, ko je ta zapustil svojo ženo - njeno sestro, da mu je pomagala, da si je pri njej uredil lastno gospodinjstvo, nato pa mu omogočala brezplačno bivanje vse do svoje smrti, pri čemer je sama vzdrževala hišo in skrbela za dobavo energentov, medtem ko je R.Š. imel denar, povrh vsega pa je še poskrbela za navidezno oporoko, s katero je pred svojimi dediči zavarovala njegova denarna sredstva iz denacionalizacije, ki jih je imel na njenem računu.

12. Ob ugotovitvi obstoja zunajzakonske skupnosti, tekom katere je bila kupljena nepremičnina parc. št. 988/6 k.o. G., je trditve toženk, da R.Š. ni v premoženje K.K. vlagal niti finančnih sredstev niti dela, obravnavati kot ugovor posebnega premoženja K.K., na katerih je dokazno breme o le-tem. Toženki tudi v pritožbi vztrajata pri navedbah, da R.Š. ni bil redno zaposlen, ukvarjal se je s priložnostnimi deli, zato ni razpolagal s finančnimi sredstvi (razen sredstev denacionalizacije, ki so predmet oporoke), da ni prispeval k nakupu sporne nepremičnine, ta je bil financiran iz kupnine, ki jo je K.K. pokojna prejela za hišo iz zakona s F.K., pri čemer je bil denar nakazan z njenega računa, da je bila hiša prodana z opremo, da je fasada nespremenjena, iz portala GURS pa tudi ne izhaja investicijsko vzdrževanje. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo le na velikost deležev zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju in ne ohranijo položaja posebnega premoženja. Čeprav je vir financiranja pomemben kriterij za presojo, ali gre za skupno ali posebno premoženje, je treba upoštevati vse okoliščine posameznega primera. Če je pridobitev skupnega premoženja posledica skupnega prispevka zunajzakonskih partnerjev za namen skupnosti, dela v smislu 51. člena ZZZDR, lahko določena stvar spada v skupno premoženje, čeprav je financirana s posebnim premoženjem enega od njiju. Zatrjevano dejstvo, da je bila bila kupnina za to nepremičnino dana iz posebnega premoženja K.K., in sicer iz kupnine njene nepremičnine, ki jo je pridobila v času pred zunajzakonsko skupnostjo, bi glede na upoštevanje vira financiranja (kot edinega kriterija za presojo narave premoženja) nakupa sporne nepremičnine lahko pomenilo, da bi šlo za posebno premoženje K.K., a ostala dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, to sklepanje ovržejo. Poleg že navedenih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj ekonomske skupnosti, je izpostaviti, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno tudi, da sta R.Š. in K.K. skupaj hodila na pogajanje za nakup hiše, da je bila nepremičnina očitno namenjena za potrebe nadaljnjega skupnega življenja ter da sta v nepremičnino zaradi skupnega življenja v njej vlagala tudi sredstva in delo. Glede na stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča, da ugovor posebnega premoženja sam po sebi še ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju, je ob neutemeljenosti ugovora posebnega premoženja in izostanku trditev in dokazov toženk o višjem deležu K. na skupnem premoženju, upoštevaje drugi odstavek 51. ter določbo 59. člena ZZZDR, odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge toženk, ki sta jih predlagali v pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2016 v zvezi z dokazovanjem navedb, da R.Š. ni podpisal izjave z dne 16. 1. 2014 in nedatirane izjave (prilogi A23 in A24 spisa). Navedeni izjavi sta bili podani v postopku pridobitve vdovske pokojnine R.Š. po K.K. in sta bili v predmetni spis vloženi že dne 5. 12. 2014. Toženki sta že v pripravljalni vlogi z dne 19. 12. 2014 navajali, da se poraja vprašanje, ali je R.Š. podpisal navedeni izjavi ter ali je v trenutku podpisa bil opravilno sposoben, zato ne moreta doseči izjeme po četrtem odstavku 286. člena ZPP z navedbo, da sta šele decembra 2015 izvedeli, da R.Š. ni podpisal navedenih izjav. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da so ti dokazni predlogi nepotrebni za razjasnitev dejanskega stanja v konkretni zadevi ter da pristnost teh izjav ni predmet tega postopka. Enako velja glede dne 8. 12. 2015 podanega dokaznega predloga za izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotovil, ali je R.Š. razumel izjavi, ki bi ju naj podpisal in ali je bil opravilno sposoben.

14. V zvezi s pritožbenim ugibanjem ali je pooblastilo za vložitev tožbe v predmetni zadevi odraz volje pokojnega tožnika ter ali je pooblastilo dejansko on podpisal pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v spisu ni našlo razlogov, da bi podvomilo v procesno sposobnost tožnika R.Š..

15. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).