Jedro

Prepovedana ravnanja so vozniki toženke storili pri delu za toženko, in to z njenimi tovornjaki, za tako škodo pa v skladu s prvim odstavkom 147. člena OZ odgovarja toženka. Res bi smela tožnica kot oškodovanka zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od samih delavcev, saj so ti škodo povzročili namenoma, vendar pa je to le njena pravica, ne pa tudi dolžnost. Vtoževana škoda (vključno s pogodbeno kaznijo) je tako nastala med delovnim časom voznikov in v zvezi z njihovim delovnim razmerjem do toženke, zato je toženka dolžna tožnici to škodo povrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) toženi stranki naložilo v 15 dneh plačati tožeči stranki 4.590,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 815,40 EUR od dne 19. 3. 2019 dalje, od zneska 1.134,40 EUR od dne 9. 5. 2019 dalje, od zneska 1.701,60 EUR od dne 7. 6. 2019 dalje in od zneska 939,20 EUR od dne 11. 12. 2019 dalje, (II.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek, to je za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenih zneskov za dan njihove zapadlosti, in (III.) toženi stranki naložilo tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.318,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I. in III. točko te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, da naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne zahtevek tožeče stranke v celoti ter naloži tožeči stranki tudi plačilo vseh stroškov tožene stranke, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka ter ponovno odločanje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, priglasila pa je tudi stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je v predlogu iz odgovora na pritožbo očitno prišlo do pomote, saj tožnica predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Glede na to, da pritožbe ni vložila tožnica, višje sodišče niti nima podlage, da bi posegalo v II. točko izpodbijane sodbe, v kateri je bil delno, za en dan obresti, zavrnjen tožbeni zahtevek.

6. Pravdni stranki sta imeli sklenjeno pogodbo za najem 35 parkirnih mest za tovorna vozila na parkirišču X. v Ljubljani, po kateri je tožnica toženki izročila 35 abonentskih kartic. Po trditvah tožnice je toženka abonentske kartice v obdobju od 15. 2. 2019 do 15. 11. 2019 šestintridesetkrat zlorabila tako, da so njeni vozniki ob vstopu na parkirišče s kamionom najprej prevzeli urno kartico, nato pa odčitali še abonentsko kartico in z njo vstopili na parkirišče, na katerem so se nato presedli v drugo vozilo, ki je bilo daljše časovno obdobje parkirano na parkirišču, se zapeljali do izhoda in se odčitali s pravkar prevzeto kartico brez plačila parkirnine, saj so parkirišče zapustili pred potekom omejitve brezplačnega parkiranja; navaja tudi, da so za izvršitev teh dejanj potrebovali abonentsko kartico. Po trditvah tožnice tak način vstopa predstavlja kršitev pravil pogojev uporabe parkirišča, ki se šteje za zlorabo kartice, za vsakokratno zlorabo kartice pa je predvideno plačilo pogodbene kazni v višini 50,00 EUR. Poleg tega je tožnici ob vsakokratni kršitvi nastala še premoženjska škoda v višini odvetniških stroškov za opravljane poizvedbe o lastništvu vozila in za opomine.

7. Toženka je zahtevku nasprotovala, navedla je, da so za kršenje pravil parkiranja odgovorni vozniki sami, ne pa tožena stranka. Voznike pa je ob opozorilih tožnice ustno opozorila o domnevnih zlorabah. Prav tako je nasprotovala zaračunavanju stroškov za poizvedbo lastništva, saj so tovorna vozila opremljena z napisi o njeni firmi in so ti stroški nepotrebni.

8. Iz izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so utemeljene navedbe tožnice, da so vozniki toženke ob vstopu tovornjakov na parkirišče na vstopnem parkirnem avtomatu prevzeli še urno parkirno kartico, ki jim je omogočala brezplačen izhod iz parkirišča še z drugim vozilom, tako ravnanje pa je po zaključku sodišča prve stopnje v nasprotju s pogoji uporabe parkirišča, saj vozniki za izstop niso uporabili iste parkirne kartice, s katero so vstopili na parkirišče z drugim vozilom, prav tako pa predstavlja kršitve pogojev uporabe parkirišča za izstop brez plačila parkirnine. Nadalje je ugotovilo tudi, da se je toženka s sklenitvijo najemne pogodbe zavezala, da bodo vsi njeni zaposleni upoštevali režim obratovanja parkirišča in se bodo ravnali po pogojih uporabe, zato je bila dolžna zagotoviti ustrezno ravnanje svojih zaposlenih; tako ravnanje predstavlja hkrati tudi kršitev pogodbene obveznosti tožene stranke, vzrok za te kršitve pa izvira iz sfere toženke. Glede na navedeno je glavnici v višini 1.800,00 EUR (36 x 50,00 EUR) ugodilo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po tem, ko je potekel rok za izpolnitev po opominu (zamudne obresti za dan zapadlosti pa je zavrnilo, kar sicer pritožbeno ni sporno). Prav tako je v celoti ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine v višini odvetniških stroškov za poizvedbe o lastništvu vozil, za opomine in materialne stroške v pavšalni višini 2%, vse povečano za 22% DDV, v skupnem znesku glavnice 2.790,60 EUR. Pri tem je še ugotovilo, da gre za škodo, ki presega pogodbeno kazen. Ugotovilo je, da je tožnica podatke o lastništvu motornih vozil lahko pridobila le s pomočjo odvetnika, ki je nato toženko na kršitve tudi opomnil, ti stroški pa so nastali zaradi kršitve najemne pogodbe s strani toženke. Tudi temu zahtevku je ugodilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na dan zapadlosti posameznega zneska.

9. Toženka se v pritožbi strinja z ugotovitvijo, da so voznik zlorabljali napako v sistemu tožnice, zaradi katere je lahko vsak dvignil dodatno kartico ob uporabi predplačniške kartice, kar pa bi morala preprečiti tožnica sama. Navaja, da za posledice ravnanj voznikov sama ne more biti odgovora, ob izročitvi v upravljanje tovornega vozila je toženka vsakemu svojemu vozniku izročila parkirno kartico in ga seznanila s pogoji parkiranja ter opozorila na posledice zlorabe parkiranja s to kartico; zlorabe niso bile narejene s predplačniško parkirno kartico, jemanje dodatne kartice za sebe za potrebe voznikovega osebnega vozila ali vozila kogarkoli drugega, pa ne spada v delokrog njegovih del in nalog, ki jih je imel s toženko. Navaja tudi, da sama ni bila v ničemer okoriščena, nadrejeni pa voznikom toženke tega niso dovoljevali, saj za takšno zlorabo sploh niso vedeli. Prav tako je navedla, da bi predlagana priče, ki je sodišče ni zaslišalo, lahko potrdila, da je toženka ob tožničinih opominih voznike posebej opozorila, da tega z njihovimi parkirnimi karticami ne smejo delati in da bodo v tem primeru tudi odgovarjali. Navedla je še, da so bile vse zlorabe narejene izključno za osebne potrebe tistega, ki je te zlorabe parkirnega sistema naredil, to pa ni v ničemer vplivalo na delovni proces pri toženki in ni bilo del njenega delovnega procesa. Zato sama ne more odgovarjati za ta ravnanja, delavci so to delali mimo svojih delovnih obveznosti in nalog in so tudi osebno odgovorni za posledice takšnih ravnanj. Sodišču prve stopnje očita, da navedb in izvedenih dokazov v tej smeri ni pravilno ocenilo, ni ocenilo odgovornosti toženke, tega tudi ni pravilno povzelo v svoji obrazložitvi in se do tega opredelilo.

10. Tožnica je opozorila, da pritožba vsebuje pretežno nedovoljene novote, tudi sicer pa je materialno pravno naziranje toženke zgrešeno. Kot delodajalec namreč na podlagi 147. člena OZ odgovarja za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom povzročijo njeni zaposleni, ni pa trdila, da vozniki niso njeni delavci, niti ni navedla drugih okoliščin, na podlagi katerih bi bila izključena njena odgovornost kot delodajalca. Navedla je še, da toženkin dokazni predlog za zaslišanje A. A. ni bil ustrezno substanciran, na kar je že sama opozorila med postopkom, vozniki pa so kršili pravila ravnanja z abonentskimi karticami, saj urne kartice sploh ne bi mogli prevzeti, če ne bi k vhodu pristopili s tovornim vozilom.

11. Višje sodišče se strinja s tožnico, da pritožba vsebuje tudi nedovoljene novote, pri tem pa še ugotavlja, da je toženka že v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla, da je voznike seznanila s pogoji parkiranja in jih opozorila na posledice zlorabe s kartico, ob tem pa tudi ugotavlja, da je svoje navedbe, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, konkretizirala šele v pritožbi, kar pa je prepozno in to predstavlja nedovoljene pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, na katere višje sodišče ne bo odgovarjalo.

12. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko A. A., ki ga je kot pričo predlagala toženka, ni zaslišalo. Že tožnica je v pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na navedbe iz odgovora na tožbo, opozorila na nesubstanciranost tega dokaznega predloga, toženka pa ga ni dopolnila. Ob tem višje sodišče opozarja tudi na prvi odstavek 286.b člena ZPP, po katerem bi morala tako kršitev ugovarjati že na naroku, na katerem je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo, v pritožbi pa tega ne more več storiti.

13. Iz ravnanja voznikov toženke, ki niti ni sporno, je razvidno, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da so vozniki toženke zlorabljali parkirne kartice, ki jih je tožnica toženki izročila na podlagi najemne pogodbe. Do teh zlorab je prišlo ob vstopu vozil toženke na parkirišče tožnice in brez takega vstopa opisana zloraba sploh ne bi bila mogoča. S tem so vozniki toženke tudi kršili parkirni red tožnice, pri čemer pa se je toženka s sklenitvijo najemne pogodbe zavezala, da bodo vsi njeni zaposleni upoštevali režim obratovanja parkirišča in se bodo ravnali po pogojih uporabe, kot to določa tretji odstavek 3. člena najemne pogodbe.

14. Ta prepovedana ravnanja so vozniki toženke storili pri delu za toženko, in to z njenimi tovornjaki, za tako škodo pa v skladu s prvim odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika - OZ odgovarja toženka. Res bi smela tožnica kot oškodovanka zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od samih delavcev, saj so ti škodo povzročili namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ), vendar pa je to le njena pravica, ne pa tudi dolžnost. Ob tem tožnica s podatki o tem, kdo so ti vozniki, ki so kršili pravila parkiranja, niti ni razpolagala. Bo pa seveda imela pravico toženka od svojih delavcev zahtevati povračilo te škode, ko jo bo povrnila tožnici (primerjaj tretji odstavek 148. člena OZ). Vtoževana škoda (vključno s pogodbeno kaznijo) je tako nastala med delovnim časom voznikov in v zvezi z njihovim delovnim razmerjem do toženke, zato je toženka dolžna tožnici to škodo povrniti.

15. Drži sicer navedba, da bi voznik moral upoštevati pravila uporabe parkirne kartice. Vendar pa je napačno pravno naziranje toženke, da je za morebitne kršitve odgovoren voznik sam, kot je odgovoren tudi za kršitev prometnih pravil. Kazniva dejanja in prekrški so namreč osebni delikti, torej vezani na osebo, ki je zanje tudi odgovorna. Pogodbena kazen in odškodnina v zvezi s kršitvijo pogodbe pa je vezana na kršitev pogodbe, ki jo storijo zaposleni toženke, za katere pa toženka napram tožnici odgovarja po 147. členu OZ in po pogodbi. Delodajalec pa seveda vedno lahko zahteva povrnitev škode od svojega zaposlenega, če jo je ta povzročil namenoma ali iz velike malomarnosti, vendar pa se to razmerje tožnice ne tiče, napram tožnici je odgovorna predvsem toženka.

16. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilno in tudi izčrpno obrazložena, prav tako je sodišče prve stopnje upoštevalo vse relevantne navedbe toženke. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Izrek o stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala svoje stroške nositi sama. Dolžna pa je povrniti tožnici stroške njenega odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.