Jedro

3. odstavek 154. člena OZ je mogoče uporabiti le, če ni protipravnega ravnanja nobenega od udeležencev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo 7.302,62 EUR odškodnine s pripadki. Naložilo je tožniku plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da sta oba udeleženca prometne nesreče soprispevala za nastanek prometne nesreče in da gre za 154. člen OZ, če noben od udeležencev ni kriv za nastanek nesreče. Tožnik je trdil, da se je zavarovanec nepravilno vključeval v promet, s tem ko se je vključil na prednostno cesto pod kotom 45º do 60º namesto pravokotno. Če bi se vključil pravokotno, bi morebiti sploh ne prišlo do trčenja, sicer pa bi se tožnik zaletel v njegovo levo stran. Tako pa je prišlo s prednjim desnim delom vozila do trka, kar potrjuje, da se je zavarovanec tožene stranke vključeval pod kotom 45º d0 60º. Njegova vožnja je še nekaj metrov potekala po voznem pasu, po katerem je peljal tudi tožnik. To dokazuje, da ni bilo take gneče na cesti, kot zatrjuje tožena stranka in ugotavlja sodišče. Voznik J. bi moral in mogel pričakovati in biti potrpežljiv, da se na predhodnem križišču prižge rdeča luč in promet po prednostni cesti steče mimo kraja prometne nesreče. V skladu z načelom previdnosti bi moral in mogel računati, da kljub temu, da mu je voznik kombija dal prednost, po levi lahko pripelje motorist. S počasnim in previdnim vključevanjem, bi se lahko izognil. Izvedenec je ugotovil, da je bilo več možnosti na tožniku, da bi preprečil nezgodo kot na vozniku J. To pomeni, da je dopuščal možnost sokrivde. Izvedenec je ugotovil, da sta se voznika istočasno opazila, in da se pred trčenjem nista mogla opaziti zaradi kombija, ki ga je upravljal K. Tožnik je opozoril na nasprotje v izvedeniškem mnenju, ko izvedenec pravi, da se tožnik in voznik J. pred trenutkom trka nista mogla opaziti, istočasno potrdi, da je tožnik stoječo kolono vozil prehiteval in je tožnik peljal mimo kombija v naletu. Če bi bilo tako, bi moral voznik J., ki se je vključeval iz parkirišča, moral videti tožnika, ki naj bi vozil v naletu in prehitel tudi kombi. Izvedenec je ugotovil hitrost tožnika 50 km/h, kar pomeni, da je bila dovoljena in ne protipravna. Tožnik ni mogel zapeljati za kombi, zato, ker se je neznano vozilo vključilo z desne in je bil primoran ostati na skrajni levi. To pa ne zato, ker bi prehiteval kolono, ampak ker se je umikal drugemu vozilu. Tožnik je predlagal postavitev novega izvedenca in sodišče temu ni sledilo. Tožnik je opozoril na nasprotje v izvedeniškem mnenju in to je bilo potrebno odpraviti z novim izvedencem ali z njegovim zaslišanjem. Sodišče tega ni storilo.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba najprej smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko trdi, da bi sodišče moralo postaviti drugega izvedenca, ko tožnik ni bil zadovoljen z dopolnitvami izvedenca J.P. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec J. P. podal izvedeniško mnenje (list. št. 56 do 61) in da je na podlagi pripomb tožnika podal dopolnitev izvedeniškega mnenja (list. št. 81). Izvedenec je odgovoril na za tožnika sporna dejstva iz pritožbe, in sicer, kako bi lahko udeleženci preprečili nezgodo glede na to, da se pred tem trčenjem nista mogla videti oziroma opaziti in da se je tožnik umikal neznanemu vozilu, ki se je vključilo z desne in je moral ostati na skrajni levi ter da ni prehiteva kolone. Izvedenec je podal dopolnitev, katero je sodišče vročilo tožeči stranki. Na to je tožeča stranka v pripravljalni vlogi (list. št. 88) izrazila nestrinjanje in predlagala postavitev novega sodnega izvedenca. Pri tem je tožnik ponovil svoje trditve in ni povedal, kaj naj bi dodatno izvedenec ugotovil. Na glavni obravnavi je sodnik zavrnil dokazni predlog z novim izvedencem in v sodbi obrazložil svojo odločitev tako, da je izvedenec odgovoril na zastavljeno vprašanje in da zgolj nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem ni razlog za postavitev drugega izvedenca. S to obrazložitvijo se glede na podano procesno gradivo pritožbeno sodišče strinja. Tožeča stranka ni podala novih vprašanj za izvedenca in ni predlagala, da bi to razčiščeval izvedenec na glavni obravnavi z neposrednim podajanjem izvedeniškega mnenja. Zato smiselno podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP, ni podana.

Ni mogoče pritrditi pritožbi v delu, ko trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Obseg ugotavljanja dejanskega stanja, začrta materialno pravo oziroma dejanski stan iz materialnopravne določbe. To je 154. člen Obligacijskega zakonika. Ker gre za odškodninski zahtevek in za nastanek odškodninske obveznosti je treba, da je tožena stranka odgovorna, presojati vprašanje odgovornosti oziroma protipravnosti po ZVCP-1. V določbi 38. člena ZVCP je med drugim določeno, da voznik ne sme prehitevati ali začeti prehitevati drugega vozila, če gre za kolono vozil, ki vozi z manjšo hitrostjo, zaradi gostote prometa ali drugih razmer v prometu (10. točka 38. člena ZVCP). Prehitevanje pa je definirano v 75. točki 23. člena ZVCP in sicer, da gre za vožnjo mimo drugega udeleženca cestnega prometa, ki se premika v isti smeri po prometnem pasu ali delu smernega vozišča, ki je namenjen prometu. V konkretnem primeru je sodišče na podlagi listinske dokumentacije, med drugim spisa za prekrške K. in zlasti iz izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke ing. F. P. ugotovilo, da je v konkretnem primeru šlo za kolono vozil v gostem prometu v času prometne konice. Kolona je vozila počasneje kot motorist, iz česar je izvedenec in nato tudi sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je motorist prehiteval kolono in to prek in po križišču, kjer je neprekinjena črta. Pred njim je vozil ustavljajoči kombi, ki je dal prednost zavarovancu tožene stranke, ki se je vključeval v promet. Vključevanje v promet je bilo dovoljeno in glede na prometno situacijo vozniku oziroma zavarovancu tožene stranke, ni mogoče očitati protipravnosti. Ko mu je voznik kombija z ustavljanjem dal prednost, je tožnik utemeljeno sklepal, da lahko zapelje na prednostno cesto, saj je prehitevanje v tem delu prepovedano. Zato zmotno meni pritožba, da bi avtomobilist moral predvideti, da lahko kolono prehiteva motorist. Tožnik trdi, da ni prehiteval kolone, ampak se je le umika vozilu na desni strani. Nato je izvedenec odgovoril, da je njegov sklep, da je prehiteval kolono, temeljil na podlagi izračuna hitrosti vožnje kolone in motorista. Pri tem ni pomembno, kot zmotno meni pritožba, da je motorist vozil znotraj dovoljene hitrosti. Sodišče mu ni očitalo kršitev te določbe ZVCP, ampak prehitevanje kolone.

Pritožba še meni, da je odločilno, da je izvedenec ugotovil, kar je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, da se voznika nista mogla opaziti pred trčenjem. Zato meni pritožba, da bi bilo treba razsoditi na podlagi enakih delov krivde oziroma 154. člena OZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi ta določba bila možna, če ne bi bilo ugotovljene protipravnosti vožnje tožeče stranke. Pritožba še trdi, da bi sodišče moralo upoštevati, da se je zavarovanec tožene stranke vključeval na prednostno cesto po kotom 45º do 60º in ne pravokotno. Gre sicer za dejstvo, ki ni bilo dokazano v tem postopku in nima podlage v ugotovitvah sodišča prve stopnje. Vendar pritožbeno sodišče le odgovarja, da določbe ZVCP ne določajo, da se vozilo mora vključiti pod kotom 90º. V prometni konici in gostem prometu in še zlasti prek in po križišču, kjer je neprekinjena črta, je nedovoljeno prehitevanje, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ni pravilno sklepanje pritožbe, da v taki prometni situaciji voznik kombija ne bi smel spustiti zavarovanca tožene stranke na prednostno cesto in da bi ta moral čakati, dokler se cestišče ne sprosti.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).