Jedro

Pritožba opozarja na pravnomočno končano zadevo med istima strankama (sodba Pd 5/2018 z dne 5. 2. 2020, potrjena s sodbo Pdp 276/2020 z dne 17. 9. 2020), v kateri je sodišče ugotovilo nezakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2017. To pogodbo (za delovno mesto popravljalec objemk ...) je tožnik podpisal, toženka pa mu jo je 8. 8. 2018 redno odpovedala iz krivdnega razloga. Gre torej za odpoved, ki je predmet tega spora in jo je sodišče ugotovilo za nezakonito.

8. Toženka napačno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi navedene pravnomočne odločitve v predmetnem sporu zavreči tožbo zaradi pomanjkanja tožnikovega pravnega interesa (274. člen ZPP). S tem, ko je zadeva Pd 5/2018 postala pravnomočna, je resda nastopil razvezni pogoj glede omenjene pogodbe z dne 30. 11. 2017, vendar pa toženka napačno sklepa, da je tožnik zaradi tega, ker je bila ta pogodba razvezana, izgubil pravni interes v tem sporu. Nenazadnje je do 17. 9. 2020 pogodba o zaposlitvi z dne 30. 11. 2017 veljala, zato odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved te pogodbe nezakonita, za tožnika ni nerelevantna. V posledici ugotovitve njene zakonitosti je sodišče v večjem delu zahtevku ugodilo. Že iz tega je jasno razviden tožnikov pravni interes.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 8. 8. 2018 nezakonita (I. točka izreka) in toženki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od vključno 5. 9. 2018 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu plačati mesečna nadomestila plače v pripadajočem neto znesku od mesečnega bruto zneska 1.228,31 EUR, znižanega za znesek 60,02 EUR za september 2018, mesečni znesek 87,23 EUR za obdobje od vključno oktobra 2018 do vključno decembra 2018, znesek 84,08 EUR za januar 2019, mesečni znesek 89,58 EUR za obdobje od vključno februarja 2019 do vključno novembra 2019, znesek 90,93 EUR za december 2019, znesek 87,04 EUR za januar 2020 in mesečni znesek 93,84 EUR za obdobje od vključno februarja 2020 do vključno maja 2020, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (II. točka izreka). V presežku je zahtevek za plačilo nadomestila plače zavrnilo, kot tudi obrestni zahtevek za čas pred 19. dnem v mesecu za pretekli mesec (III. in IV. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka 253,37 EUR, na račun sodišča pa plačati 1.027,28 EUR ter še 161,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka 8 dni do plačila (V., VI. in VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja na pomanjkanje tožnikovega pravnega interesa v tem sporu zoper odpoved z dne 8. 8. 2018 zaradi neobstoja odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 20171, in sicer zaradi nastopa razveznega pogoja v posledici druge sodbe (Pd 5/2018), s katero je bilo ugotovljeno, da je redna odpoved iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 30. 11. 2017 nezakonita. Sodba je postala pravnomočna 17. 9. 2020 (Pdp 276/2020), s tem je ponujena pogodba prenehala veljati, ker je nastopil razvezni pogoj. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Zaradi odločitve v drugem sporu je prišlo do pomanjkanja aktivne legitimacije tožnika za uveljavljanje zahtevkov v tem sporu. S sodbo Pd 5/2018 je bil reintegracijski zahtevek zavrnjen zaradi ugotovitve sodišča, da tožniku ni mogoče zagotoviti dela na ukinjenem delovnem mestu. Čeprav je tožnik ob vložitvi tožbe izkazoval pravni interes v tem sporu, ga je zaradi odločitve v zadevi Pd 5/2018 izgubil. Nima več pravne koristi od tega, da bi sodišče ugotovilo nezakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga, zato bi treba tožbo zavreči. Sodišče prve stopnje bi moralo po uradni dolžnosti paziti na to okoliščino, še posebej, ker je v obeh sporih sodila ista sodnica. Sodba Pdp 276/2020 je prispela na prvo stopnjo 7. 10. 2020 (to je v času po zaključnem naroku 5. 10. 2020 in pred odločitvijo 30. 11. 2020). Toženka prilaga sodbo Pd 5/2018 z dne 5. 2. 2020 in sodbo Pdp 276/2020. Sodišče bi bilo s tem spisom seznanjeno, če bi sledilo dokaznemu predlogu za vpogled v spis Pd 5/2018. S tem, ko sodišče ni vpogledalo v ta spis in je zavrnilo ta dokazni predlog strank, je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče bi moralo dokazni predlog upoštevati oziroma ga glede na lastno seznanjenost z zadevama upoštevati po uradni dolžnosti. Ker sodišče pri odločanju ni uporabilo določbe 274. člena ZPP je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo pravdnega postopka in je nezakonita. Sicer pa je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zavrnitve napotitve na zdravniški pregled in glede dneva, na katerega se je tožnik pregleda udeležil. Napačno je zaključilo, da na dan 17. 7. 2017 ni imel predvidenega pregleda. Iz izpovedi zdravnice je razvidno, da ni bila natančno seznanjena z dejanskim stanjem in datumi pregledov. Na vprašanje, ali ima zabeleženo v dokumentaciji, da bi se moral tožnik zglasiti 17. 7. 2017, je odgovorila, da ima zabeleženo 14. 7. 2017, glede 18. 7. 2017 pa ni vedela povedati, kaj je bilo. Sicer pa ima v kartonu zabeleženo le takrat, ko oseba pride do zdravnika. Izpoved je naslonila na zapiske, navedene v zdravstvenem kartonu, ki pa niso del dokaznega gradiva in sodnega spisa, zato gre za bistveno kršitev pravil postopka. Dokazni postopek je pokazal, da je bila 6. 7. 2017 izdana napotnica in da je bil tožnik napoten na pregled, predviden za 17. 7. 2017. Napotnica na zdravstveni pregled se vedno posreduje neposredno izvajalcu medicine dela. Da je delodajalec tisti, ki dispanzerju pošlje napotnice za delavce, ki se bodo udeležili pregleda, je povedala tudi zdravnica, nakar se določi oziroma uskladi datum pregleda, torej naknadno. Na napotnici predviden datum pregleda ni naveden, kar je razvidno tudi iz napotnice z dne 6. 7. 2017. Glede na prakso pri toženki je delavec o predvidenem datumu pregleda obveščen in običajno napoten ustno, glede na tožnikovo zahtevo pa je bil on napoten pisno oziroma ga je toženka stranka skušala napotiti, pa je odklonil. Dne 14. 7. 2017 mu je namreč A.A. poskušal vročiti obvestilo o napotitvi na zdravniški pregled za dne 17. 7. 2017, kar je tožnik odklonil. V kartonu ni moglo biti zabeležke o pregledu 17. 7. 2017, ker je tožnik odklonil obvestilo o napotitvi na pregled in se ga ni udeležil. Sodišče je tako napačno zaključilo, da zdravniški pregled za 17. 7. 2017 ni bil predviden, ko pa to izhaja iz izpovedi prič A.A. in B.B. ter obvestila z dne 14. 7. 2017. Tožnik sam je izpovedal, da ga je 14. 7. 2017 A.A. po telefonu napotil na pregled, nato pa ga je obiskal v vratarnici in mu prinesel dokument, ki ga ni želel podpisati. Ni res, da je pisno opozorilo neutemeljeno. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni možno preizkusiti. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je odpoved nezakonita in je toženki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu izplača nadomestila plač za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje. Sodišče je v II. točki izreka sodbe toženki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, čeprav je reintegraciji nasprotovala in izkazala, da je zaupanje med strankama porušeno in nadaljevanje delovnega razmerja glede na vse okoliščine in interese strank ni mogoče, sodišče pa je upoštevalo le tožnikove želje po vrnitvi na delo. Toženka je nasprotovala tožnikovi vrnitvi na delo in predlagala, da sodišče odloči v skladu s 118. členom ZDR-1, to pa je pojasnila tudi zakonita zastopnica ob zaslišanju. Sodišče je brez pravega razloga dalo večjo težo mnenju tožnika, čeprav je interes toženke jasen - vrnitve tožnika na delo ne želi, niti mu tega objektivno ne more zagotoviti. Ocena, ali je razmerje zaupanja tako porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, je na strani delodajalca. Kot je izpovedala direktorica, je to razmerje porušeno ne le zaradi kršitev kot takih, ampak tudi zaradi okoliščin kršitev - predvsem, ker ni želel sodelovati z delodajalcem in je imel neutemeljene navedbe o trpinčenju, ko so mu poskušali poiskati primerno zaposlitev. Tožnikov odnos je za toženko nesprejemljiv, dopuščanje njegovega ravnanja je nepošteno do delavcev, ki navodila delodajalca spoštujejo. Toženka tožniku dela ne more zagotoviti in reintegracija tako objektivno kot subjektivno ni možna. Toženka dela za tožnika nima, kar je pokazal postopek Pd 5/2018. Pogodba o zaposlitvi z dne 30. 11. 2017 za opravljanje dela na delovnem mestu popravljalec objemk je prenehala veljati. Glede na napačno odločitev o nezakonitosti odpovedi je napačna tudi odločitev o reparaciji in stroških postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ne držijo navedbe toženke o pomanjkanju tožnikovega pravnega interesa v posledici končanega spora (Pd 5/2018), saj je pogodba o zaposlitvi, ki je bila v predmetnem sporu odpovedana iz krivdnega razloga, veljala vsaj do nastopa razveznega pogoja (do 17. 9. 2020). Izpodbijana sodba je za tožnika ugodna tudi zato, ker mu priznava reparacijo in reintegracijo. Sicer pa sodišče ni odločilo, na katero delovno mesto naj se tožnika reintegrira, za to mora poskrbeti toženka. Ni pomembno, da je bilo delovno mesto vratar ukinjeno, na kar se je ob zavrnitvi reintegracijskega zahtevka oprlo sodišče v zadevi Pd 5/2018. Tožnik je v sporu Pd 5/2018 pomotoma uveljavljal poziv na delovno mesto vratar po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 5. 2009, saj je imel nato sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010 za delovno mesto varnostnik. Ni res, da ne obstoji nobena pogodba več. V posledici nastopa razveznega pogoja velja pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010. Sodišče se je pri ugotovitvi nezakonitosti odpovedi utemeljeno oprlo na izpoved zdravnice, da pregled 17. 7. 2017 sploh ni bil predviden. Tudi je bil tožnik na pregledu tri dni prej (14. 7. 2017) na podlagi napotnice z dne 6. 7. 2017. Toženka skuša v pritožbi (še vedno s pavšalnimi navedbami) dopolniti pomanjkljive navedbe glede razlogov za uporabo 118. člena ZDR-1. Četudi velja pogodba z dne 1. 6. 2010, pa sodišče toženki niti ni naložilo, da je dolžna tožnika reintegrirati na točno določeno delovno mesto, ampak ji zgolj naložilo, da pozove tožnika na delo, s tem da celo ukinitev delovnega mesta po sodni praksi ni razlog za zavrnitev reintegracije v posledici nezakonite odpovedi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba pavšalno navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus, kar pa ne drži, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, s katerimi se pritožbeno sodišče tudi strinja.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga z dne 8. 8. 2018, ker je ugotovilo, da je podana le očitana kršitev iz odpovedi (glede zavrnitve preverjanja praktične usposobljenosti za varno delo), ne pa tudi kršitev iz pisnega opozorila z dne 28. 8. 2017, ker naj bi tožnik 14. 7. 2017 zavrnil obvestilo o napotitvi na zdravniški pregled za dne 17. 4. 2017. 7. Pritožba opozarja na pravnomočno končano zadevo med istima strankama (sodba Pd 5/2018 z dne 5. 2. 2020, potrjena s sodbo Pdp 276/2020 z dne 17. 9. 2020), v kateri je sodišče ugotovilo nezakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2017. To pogodbo (za delovno mesto popravljalec objemk ...) je tožnik podpisal, toženka pa mu jo je 8. 8. 2018 redno odpovedala iz krivdnega razloga. Gre torej za odpoved, ki je predmet tega spora in jo je sodišče ugotovilo za nezakonito.

8. Toženka napačno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi navedene pravnomočne odločitve v predmetnem sporu zavreči tožbo zaradi pomanjkanja tožnikovega pravnega interesa (274. člen ZPP). S tem, ko je zadeva Pd 5/2018 postala pravnomočna, je resda nastopil razvezni pogoj glede omenjene pogodbe z dne 30. 11. 2017, vendar pa toženka napačno sklepa, da je tožnik zaradi tega, ker je bila ta pogodba razvezana, izgubil pravni interes v tem sporu. Nenazadnje je do 17. 9. 2020 pogodba o zaposlitvi z dne 30. 11. 2017 veljala, zato odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved te pogodbe nezakonita, za tožnika ni nerelevantna. V posledici ugotovitve njene zakonitosti je sodišče v večjem delu zahtevku ugodilo. Že iz tega je jasno razviden tožnikov pravni interes.

9. Sodišče prve stopnje je narok za glavno obravnavo zaključilo 5. 10. 2020, odločitev pa je sprejelo 30. 11. 2020 (ker sta se stranki v vmesnem času skušali poravnati), sodba Pdp 276/2020 z dne 17. 9. 2020 pa je s pritožbenega sodišča prispela na sodišče prve stopnje 7. 10. 2020. Pritožba napačno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje vsebino te zadeve upoštevati po uradni dolžnosti (češ da še posebej zato, ker je v obeh sporih sodila ista predsednica senata), torej kar brez navedb strank. Nenazadnje je bila ravno toženki zadeva Pd 5/2018, v kateri je vložila pritožbo zoper ugodilno sodbo, dobro znana, s tem pa tudi njen vpliv na druge spore, a procesnih predlogov s tem v zvezi (npr. prekinitev postopka, predhodno vprašanje) ni podala. Tudi ni res, da je že zgolj v posledici odločitve v sporu Pd 5/2018 prišlo do pomanjkanja aktivne legitimacije tožnika za uveljavljanje zahtevkov v predmetnem sporu. Toženka pritožbi prilaga sodbi Pd 5/2018 in Pdp 276/2020, neutemeljeno pa navaja, da bi bilo sodišče prve stopnje tudi s preostankom spisa Pd 5/2018 seznanjeno, če bi sledilo dokaznemu predlogu strank za vpogled v ta spis. Toženka dokaznega predloga za vpogled v ta spis ni podala glede vsebine pogodbe z dne 30. 11. 2017 in tako tudi ne v zvezi s problematiko razveznega pogoja ali pravnega interesa. Njen predlog, da naj sodišče po potrebi vpogleda v spis Pd 5/2018, se je nanašal na presojo vsebine pisnega opozorila. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo le tožnikov dokazni predlog za vpogled v ta spis (glede vprašanja izpolnjevanja pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu popravljalec objemk ...), kar pa za odločitev o pritožbi toženke niti ni relevantno.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno in razlogi sodišča prve stopnje, ki kažejo na neutemeljenost odpovednega razloga, ker očitana kršitev, ki je bila predmet pisnega opozorila, ni podana. Toženka je tožniku očitala, da je 14. 7. 2017 zavrnil napotitev oziroma obvestilo o napotitvi na ponovni zdravniški pregled, kar naj bi pomenilo neupoštevanje zahtev in navodil toženke. Verjelo je tožniku, da ga je spornega dne A.A. najprej po telefonu napotil na zdravniški pregled, nato pa mu je v podpis prinesel navaden bel papir, brez glave toženke, žiga in podpisa, ki ga tožnik kot pomanjkljivega ni želel podpisati. Tožnik je torej potrdil, da je odklonil vročitev listine in potrditev njenega prejema, zanikal pa je, da je šlo za napotitev na zdravniški pregled. Sodišče se je opredelilo tudi do izpovedi omenjenega A.A., ki je v letu 2017 opravljal delo nadzornika in je bil zadolžen za vročitev spornega obvestila tožniku. V zvezi s poskusom vročitve je pojasnil, da je 14. 7. 2017 tožniku kot njegov nadrejeni želel v vratarnici vročiti obvestilo o zdravniškem pregledu, tožnik pa mu je odvrnil, da ne bo nič podpisal, ker na listini ni niti žiga niti podpisa. Zato je priča na obvestilo zapisal, da je tožnik odklonil vročitev. Iz vsebine te listine je sodišče razbralo obvestilo, da ima tožnik v ponedeljek, 17. 7. 2017, ob 11.00 uri zdravniški pregled za delovno mesto kopalničar, skupaj z navodili za pregled in pojasnilom, da je udeležba na zdravniškem pregledu obvezna, odsotnost z dela pa plačana, listina pa ni vsebovala žiga toženke niti podpisa pristojne osebe, kot tudi ne znaka toženke. Kot je poudarilo sodišče, iz navedene listine izhaja predvsem obvestilo o tem, da naj bi bil 17. 7. 2017 pregled, glede katerega pa je sodišče ugotovilo, da ni bil predviden oziroma, da je bil izveden 14. 7. 2017. Upoštevalo je tudi izpoved priče C.C. o tem, da je tožnik A.A. med navedenim telefonskim pogovorom povedal, da je pregled že opravil in mu ga zato ni potrebno opravljati ponovno, nato pa je tožnik res odklonil tako vročitev kot podpis listine. Pritožba poudarja, da naj bi bili zaposleni pri toženki na preglede (razen na redne obdobne preglede) običajno napoteni ustno, kar pa za presojo očitane kršitve niti ni pomembno.

11. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl.) v 14. členu določa, da delodajalec napoti delavca na preventivni zdravstveni pregled z napotnico, spornega obvestila pa ni mogoče enačiti z napotnico. Predvsem pa je sodišče utemeljeno poudarilo, da je tožnik 14. 7. 2017 že opravil pregled, medtem ko je glede 17. 7. 2017 ugotovilo, da tožnik ni imel predvidenega zdravniškega pregleda. V zvezi s tem je zaslišalo pričo D.D., specialistko medicine dela v ZD E., ter ugotovilo še to, da je bil tožnik v letu 2017 v dispanzerju medicine dela, prometa in športa napoten oziroma pregledan kar trikrat - 15. 5. 2017, 14. 7. 2017 in 7. 11. 2017. Pritožba neutemeljeno izpodbija pomen izpovedi te priče pri oblikovanju dokazne ocene v smeri presoje, da ni podana kršitev iz pisnega opozorila. Čeprav se je zdravnica v izpovedi opirala na podatke medicinske dokumentacije, ki sicer ni del spisovnega gradiva, zgolj zaradi tega ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, poleg tega je toženka za uveljavljanje navedene postopkovne kršitve šele v tej fazi postopka tudi prepozna (286.b člen ZPP).

12. Čeprav je navedena priča potrdila, da komunikacija med dispanzerjem in delodajalcem poteka tako, da ta dispanzerju pošlje napotnice za delavce, ki se bodo udeležili pregleda, nato pa se določi oziroma uskladi datum pregleda (takšno usklajevanje poudarja tudi pritožba), ima vendarle večjo težo bistvena okoliščina, o kateri je prav izpovedala priča, da je v njeni dokumentaciji zabeležen zdravniški pregled tožnika 14. 7. 2017 s pripisom "prihaja z napotnico za delo v kopalnici", medtem ko za dne 17. 7. 2017 ni nobene zabeležke o kakršnemkoli pregledu. Priča je še izpovedala, da bi bil zdravniški pregled zagotovo zabeležen v tožnikovem kartonu, če bi bil opravljen, da pa tudi ni logično, da bi imel tožnik ponovni pregled za delovno mesto kopalničar v ponedeljek, 17. 7. 2017, če je takšen pregled opravil v petek, 14. 7. 2017, za kar je bilo izdano tudi zdravniško spričevalo z dne 18. 7. 2017, poleg tega dvakratno napotovanje na isti pregled tudi ni običajno. Priča je poudarila, da je potrebna napotnica za vsak posamezen pregled, torej bi moral imeti tožnik za pregled 17. 7. 2017 novo napotnico, iz tožnikovega kartona pa ni razbrala, da bi bil tožnik napoten na pregled tudi 17. 7. 2017. Če bi bil tožnik napoten na pregled 17. 7. 2017, bi se v njegovem kartonu oziroma dokumentaciji morala nahajati napotnica za navedeni pregled, a je ni. Zato je sodišče zaključilo, da zdravniški pregled za dne 17. 7. 2017 niti ni bil predviden, posledično pa tožniku ni mogoče očitati sporne zavrnitve. Opisane okoliščine primera ne utemeljujejo sankcije s prenehanjem delovnega razmerja. Ker je pisno opozorilo z dne 28. 8. 2017 neutemeljeno, tožniku ob podaji odpovedi 8. 8. 2018 ni mogoče očitati ponovne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja v roku enega leta, kot to zahteva prvi odstavek 85. člena ZDR-1. 13. V posledici ugotovljene nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku. Pritožba odločitvi o reparaciji nasprotuje le na splošno - v posledici napačne odločitve o nezakoniti odpovedi. Ne nasprotuje torej obrazložitvi sodišča glede dejanskega izhodišča za izračun nadomestila plače v bruto znesku 1.228,31 EUR. Kot je obrazložilo sodišče, toženka ni pravočasno, do prvega naroka za glavno obravnavo, substancirano ugovarjala višini zahtevanega nadomestila plače, zato je sodišče kot nesporno štelo dejstvo, da znaša tožnikova plača 1.228,31 EUR bruto. Pri tem se je oprlo na drugi odstavek 214. člena ZPP, ki določa, katera dejstva se štejejo za priznana, čemur toženka prav tako ne nasprotuje. Zato tudi pritožbeno sodišče sprejema navedeno izhodišče, na katerem temeljijo prisojena nadomestila plač oziroma razlike za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (5. 9. 2018) dalje.

14. Toženka neutemeljeno nasprotuje tudi reintegraciji tožnika s sklicevanjem na svoj predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki ga je oprla na navedbe o povsem porušenem zaupanju do tožnika, do česar da je prišlo zaradi večkratnega napotovanja na zdravniške preglede, zaradi neustreznega odnosa do toženke po odpovedi ter z navedbami o trpinčenju in o prisiljevanju v delo, ki da ga glede na svoje zdravstveno stanje ne zmore opravljati. Sodišče ob presoji okoliščin in interesov strank glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1) utemeljeno ni sledilo izpovedi zakonite zastopnice toženke, ki je zanikala možnost nadaljnjega sodelovanja s tožnikom s pojasnilom, da predstavlja odklonitev napotitve na pregled hujšo kršitev (tega namreč sodišče ni ugotovilo) in da bi toleriranje takšnega ravnanja pomenilo zeleno luč ostalim zaposlenim, da lahko počnejo kar želijo in kadarkoli odklonijo podpis listine ali druge odredbe in navodila delodajalca, pri čemer je ocenila, da tožnik krši obveznosti eno za drugo. Sodišče se je strinjalo, da odklonitev preizkusa praktične usposobljenosti (kar je bilo predmet odpovedi) ni primerna, vendar pa je pravilno presodilo, da zgolj to še ne daje podlage za zaključek o tem, da nadaljnje delovno razmerje ne bi bilo več mogoče. Enako je presodilo tudi glede tožnikovih navedb o trpinčenju, pri čemer pa pritožba niti ne izpodbija poudarka sodišča o tem, da toženka niti ni zatrjevala, da bi takšno osebno stališče tožnika vplivalo na kakovost in vestnost njegovega dela. V navedbah toženke ni dovolj podlage za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ne drži torej očitek, da je sodišče zgolj sledilo tožnikovi želji po vrnitvi na delo. Ne drži pa niti pritožbeno stališče, da za sodno razvezo zadostuje že zgolj ocena delodajalca, da je zaupanje tako porušeno, da je nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. 15. Toženka šele v pritožbi navaja, da dela za tožnika nima, kar da je pokazal postopek Pd 5/2018. V zadevi Pd 5/2018 je bila predmet pritožbenega preizkusa le ugotovljena nezakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je bil zaradi izostanka tožnikove pritožbe že na prvi stopnji pravnomočno zavrnjen zahtevek za poziv na delo, in sicer (kot navaja tudi pritožba) zaradi razlogovanja sodišča, da je bilo delovno mesto vratar (za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 5. 2009) ukinjeno. Tudi tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da se je zahtevek za reintegracijo (četudi naj bi bilo to pomotoma) nanašal na navedeno delovno mesto, namesto na delovno mesto varnostnik iz kasnejše pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010 (ki je bila 30. 11. 2017 nezakonito odpovedana s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto popravljalec objemk ...). V zadevi Pd 5/2018 se torej vprašanje reintegracije ni reševalo v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010, ampak v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 5. 2009. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da iz zadeve Pd 5/2018 izhaja nemožnost reintegracije, relevantne tudi za predmetni spor. Zaradi nastopa razveznega pogoja je pogodba o zaposlitvi z dne 30. 11. 2017 resda prenehala veljati 17. 9. 2020, iz česar bi po pravilnem stališču tožnika iz odgovora na pritožbo izhajalo, da posledično velja pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2010, ne pa da ne velja nobena pogodba o zaposlitvi oziroma, da delovno razmerje ne obstaja več, kot zmotno sklepa toženka. Sploh pa sodišče prve stopnje toženki niti ni naložilo pozvati tožnika na točno določeno delovno mesto, ampak le nazaj na delo. Okoliščine iz zadeve Pd 5/2018, ki ima nenazadnje tudi drugačne meje pravnomočnosti kot obravnavana zadeva, torej same po sebi niso ovira za tožnikovo vrnitev na delo k toženki.

16. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 279,99 EUR (prvi odstavek 155. in 165. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v tej sodbi namesto datuma sprejema ponujene pogodbe o zaposlitvi (22. 12. 2017) navaja datum ponujene pogodbe, ki je obenem datum odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (30. 11. 2017).