Jedro

Določbo 84.a člena ZIZ je v zakon uvrstila šele novela ZIZ-J ter to določilo velja šele od 30. 7. 2014. Dolžnik pa je vsa v pritožbi še uveljavljana delna plačila opravil že pred uveljavitvijo zakona, ko torej ta boniteta za dolžnika še ni veljala. Neutemeljene so zato vse dolžnikove ugovorne in pritožbene navedbe, s katerimi ta uveljavlja, da je šlo za veljavne delne izpolnitve upniku, saj jih upnik kot nesporno sploh ni prejel.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v zavrnilnem delu I. točke izreka in tistem delu II. točke izreka, ki se nanaša na dolžnika, potrdi.

II.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru dolžnika z dne 11. 7. 2025, zoper sklep o izvršbi opr. št. I 1409/2025 z dne 4. 7. 2025, delno ugodi, tako da se sklep o izvršbi opr. št. I 1409/2025 z dne 4. 7. 2025 delno razveljavi in se predlog za izvršbo delno zavrne, v delu kjer je bila dovoljena izvršba za že plačan znesek v višini 23.810,35 EUR, v preostalem se ugovor dolžnika zavrne (I. točka izreka sklepa), da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka sklepa), da se predlog dolžnika za nasprotno izvršbo z dne 29. 9. 2025 zavrne (III. točka izreka sklep) in da dolžnik sam nosi svoje stroške vloge z dne 29. 9. 2025 (IV. točka izreka sklepa).

2.Zoper zavrnilni del I. točke in tisti del II. točke izreka sklepa, k se nanaša nanj, se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Poudarja, da sta med strankama v preteklosti tekla dva postopka, in sicer pravdni postopek opr. št. II P 1824/2013 ter izvršilni postopek opr. št. In 1010/2013. Dne 30. 6. 2015 sta stranki v okviru pravdnega postopka sklenili sodno poravnavo, ki pa ni urejala zgolj razmerij iz pravdnega postopka, temveč tudi medsebojne obveznosti iz izvršilnega postopka opr. št. In 1010/2013, kar izrecno izhaja iz drugega dela 1. točke sodne poravnave, na podlagi katere je bil vložen tudi predlog za izvršbo v predmetni zadevi. S sodno poravnavo z dne 30. 6. 2015 je bilo dogovorjeno, da dolžnik do dne 31. 8. 2015 upniku plača znesek 40.000,00 EUR (kar je dolžnik tudi izpolnil) ter da do dne 1. 7. 2016 plača še znesek 30.000,00 EUR, ki se ustrezno zmanjša v skladu z obračunom izvršitelja A. A. Dejstvo je, da je dolžnik že pred sklenitvijo sodne poravnave, ki v predmetnem postopku predstavlja izvršilni naslov kot tudi po njej, upniku izkazoval delna plačila, in sicer plačana izvršitelju A. A., kar izhaja iz predloženih pobotnic. Iz predloženih pobotnic jasno izhaja, da je bila obveznost dolžnika poplačana v izvršilnem postopku z opr. št. In 1010/2013 in v znesku, ki je preostal do poplačila vseh obveznosti po sodni poravnavi. Skladno s sodno poravnavo dolžnik torej ni bil dolžan plačati fiksnega zneska 30.000,00 EUR, temveč znesek, zmanjšan za že izvedena plačila, kar bi moralo biti razvidno iz obračuna izvršitelja. Iz navedenega izhaja, da je dejanska višina dolga odvisna od obračuna izvršitelja in dokler ta ni predložen, končnega zneska obveznosti ni mogoče določiti. Res je, da so bila posamezna plačila izvršitelju A. A. opravljena pred sklenitvijo sodne poravnave, vendar to ne zmanjšuje njihove pravne relevantnosti. Namen takšne formulacije sodne poravnave je bil prav v tem, da se po izdelavi obračuna izvršitelja A. A. natančno ugotovi, kolikšen del obveznosti je bil že poravnan in kolikšen del ostaja še za poravnavo. Obe stranki sta upravičeno pričakovali, da bo izvršitelj A. A. v nadaljevanju izdelal obračun in izvedel nakazila, pri čemer v času sklenitve poravnave nista mogli vedeti, da do tega ne bo prišlo, saj je izvršitelj prejeta sredstva zadrževal zase, kar je bilo ugotovljeno šele kasneje. Ne glede na to, da izvršitelj ni opravil obračuna, se dolžnikova obveznost iz poravnave zmanjša za že opravljena plačila. Ker obračun izvršitelja ni predložen, pobotnice in bančni izpiski predstavljajo edini dokaz o izvedenih plačilih, ki se nanašajo na že izvedena delna plačila v izvršilnem postopku z opr. št. In 1010/2013. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da obračun izvršitelja ni bil predložen, vendar ne upošteva namena sodne poravnave ter dejstva, da izvršitelj o prejetih sredstvih ni poročal in jih ni nakazal upniku, obračuna pa tudi nikoli ne bo predložil, na kar stranki v trenutku sodne poravnave nista mogli računati. Izvršitelj je prenehal z opravljanjem poklica, je bil večkrat obsojen in obračuna ni bilo mogoče pridobiti. Skladno z navedenim je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi napačen sklep, da bi moral dolžnik ta plačila uveljavljati že v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma pojasniti razloge, zakaj tega ni storil. Ker v času sklenitve sodne poravnave stranki nista mogli vedeti, da obračun nikoli ne bo izdelan in da izvršitelj ne bo izpolnil svojih obveznosti, od dolžnika ni mogoče zahtevati, da bi ta plačila uveljavljal že v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Sodišče je v obrazložitvi sicer povzelo navedbe dolžnika, da imata prostovoljna izpolnitev obveznosti izvršitelju in rubež gotovine na podlagi 84.a člena ZIZ značaj sodnega pologa, kar ob upoštevanju prvega odstavka 306. člena OZ pomeni, da dolžnik v višini izvedenega plačila že v trenutku pologa preneha biti dolžan. Vendar pa se prvostopenjsko sodišče do teh navedb v nadaljevanju obrazložitve ni vsebinsko opredelilo. Morebitne nepravilnosti pri ravnanju izvršitelja, zlasti če ta prejetih sredstev ne nakaže upniku, ne morejo iti v škodo dolžnika, ki je svojo obveznost že izpolnil. V takem primeru gre za razmerje med upnikom in izvršiteljem, pri čemer ima upnik na voljo ustrezne pravne poti, vključno z uveljavljanjem odškodninske odgovornosti zoper izvršitelja (iz naslova njegovega zavarovanja poklicne odgovornosti). Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi izvršljive sodne poravnave sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr. št. II P 1824/2013 dne 30. 6. 2015. Zoper sklep o izvršbi je dolžnik vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo (tudi) v delu, v katerem je dolžnik zatrjeval in s priloženimi pobotnicami izvršitelja A. A. izkazoval, da je izvršitelju dne 7. 4. 2014 plačal 3.000,00 EUR, dne 16. 4. 2014 znesek 1.500,00 EUR in dne 19. 5. 2014 znesek 1.000,00 EUR, kar pomeni, da je izvršitelj od dolžnika prejel skupno 5.500,00 EUR.

6.Iz izvršljive sodne poravnave izhaja, da mora dolžnik terjani znesek, ki predstavlja preostanek terjatve po citirani sodni poravnavi (v zvezi z izvršilnim postopkom In 1010/2013) v višini 30.000,00 EUR, ustrezno zmanjšan v skladu z obračunom izvršitelja A. A., plačati v roku enega leta od sklenitve te poravnave dalje, najkasneje do 1. 7. 2016, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

7.Višje sodišče sicer pritrjuje dolžniku, da je glede na besedilo sodne poravnave bila predvidena oprava obračuna s strani izvršitelja A. A., zaradi česar morebiti niti ne bi bilo izključeno upoštevanje delnih plačil, opravljenih še pred sklenitvijo sodne poravnave, če bi dolžnik že v samem ugovoru podal opravičljive razloge, zakaj teh plačil v postopku, kjer je bila sklenjena izvršljiva sodna poravnava, ni uveljavljal. Tovrstne trditve, da izvršitelj obračuna sploh ni opravil zaradi različnih kršitev službenih dolžnosti, pa dolžnik prvič podaja šele v obravnavani pritožbi, kar je po presoji višjega sodišča prepozno.

8.Tudi kolikor bi bilo dopustno in pravočasno uveljavljanje citiranih plačil, pa dolžnik spregleda, da je določbo 84.a člena ZIZ v zakon uvrstila šele novela ZIZ-J (Ur. l. RS št. 53/2014) ter da to določilo velja šele od 30. 7. 2014. Dolžnik pa je vsa v pritožbi še uveljavljana delna plačila opravil že pred uveljavitvijo zakona, ko torej ta boniteta za dolžnika še ni veljala. Neutemeljene so zato vse dolžnikove ugovorne in pritožbene navedbe, s katerimi ta uveljavlja, da je šlo za veljavne delne izpolnitve upniku, saj jih upnik kot nesporno sploh ni prejel.

9.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10.Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).