Jedro

Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval, da nastanek škode, za katero je tožeča stranka izplačila zavarovalnino oškodovancu iz naslova zavarovanja toženčeve odgovornosti, ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Toženec tudi v pritožbenem postopku ni zatrjeval drugega vzroka nesreče, ki z njegovo alkoholiziranostjo nima nobene zveze. Toženec torej tudi v pritožbenem postopku ni navajal dejstev, iz katerih izhaja neresničnost (izpodbojne) domneve, da je vzročna zveza med škodo na oškodovančevem avtomobilu in toženčevim protipogodbenim ravnanjem (alkoholiziranostjo) podana. Iz tega izhaja pravilen zaključek prvega sodišča o izgubi kritnih pravic iz zavarovanja toženca in o posledični dolžnosti toženca, da tožeči stranki povrne oškodovancu izplačano odškodnino, kot to določa III. odst. 3. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95.

Izrek

1. Pritožba se v delu, ki se nanaša na podlago toženčeve obveznosti z a v r n e kot neutemeljena in se z vmesno sodbo potrdi obveznost toženca, da plača tožeči stranki regresno terjatev zaradi izgube pravice iz zavarovanja po Pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95 (3. točka I. odstavka 3. člena).

2. Pritožbi se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje višine regresne terjatve tožeče stranke u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se v tem delu r a z v e l j a v i in zadeva v tem obsegu v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo 743.859,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 6. 1995 dalje do plačila ter pravdnih stroškov v višini 60.817,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 3. 1999 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je toženec pravočasno pritožil. V laični pritožbi navaja, da sodišče škode ni ocenilo po pravici, oškodovančev avto pa sploh ni bil ocenjen v Sloveniji. Že policija je ugotovila na oškodovančevem avtomobilu škode le za 70.000,00 SIT, na njegovem pa za 35.000,00 SIT. Ponovno poudarja, da je tožničino obveznost izpolnil z izročitvijo kupona obveznega avtomobilskega zavarovanja.

Tudi to, da je bil v času nezgode vinjen, po pritožnikovih navedbah ne drži, takrat še namreč ni bil pod vplivom alkohola.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je utemeljena le glede višine regresne terjatve, medtem ko glede podlage toženčeve obveznosti ni utemeljena.

Zgolj pavšalno toženčevo navajanje, da v času prometne nezgode (še) ni bil pod vplivom alkohola ne more omajati trdnega in prepričljivega dokaznega zaključka prvostopnega sodišča, ko je na podlagi zaslišanja toženca kot stranke ter po vpogledu zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku, s katerim se je toženec, kot je sam povedal, strinjal in ga brez pripomb podpisal, ugotovilo, da je bil toženec v času prometne nesreče alkoholiziran. Ugotovitev tega dejstva ima po določbi 3. točke I. odst. 3. člena v času nezgode uporabljivih Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95 (od 10. 1. 1995 naprej), ki so sestavni del med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o obveznem avtomobilskem zavarovanju, za posledico izgubo zavarovalnih pravic toženca, če le-ta ne dokaže, da ni vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in nastankom škode (1b točka II.

odst. 3. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95).

Toženec pa v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval, da nastanek škode, za katero je tožeča stranka izplačala zavarovalnino oškodovancu iz naslova zavarovanja toženčeve odgovornosti, ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo in se tako tudi s povsem nekonkretiziranimi in pavšalnimi pritožbenimi navedbami glede na napačne ugotovitve njegove alkoholiziranosti ob prometni nesreči toženec ne more razbremeniti oziroma ovreči domneve, da je nastanek škode na oškodovančevem avtomobilu v vzročni zvezi z njegovo ugotovljeno alkoholiziranostjo. Toženec tudi v pritožbenem postopku ni zatrjeval drugega vzroka nesreče, ki z njegovo alkoholiziranostjo nima nobene zveze. Toženec torej tudi v pritožbenem postopku ni navajal dejstev,iz katerih izhaja neresničnost (izpodbojne) domneve, da je vzročna zveza med škodo na oškodovančevem vozilu in toženčevim protipogodbenim ravnanjem (alkoholiziranostjo) podana. Iz tega izhaja pravilen zaključek prvega sodišča o izgubi kritnih pravic iz zavarovanja toženca in o posledični dolžnosti toženca, da tožeči stranki povrne oškodovancu izplačano odškodnino, kot to določa III. odst. 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95. Ker v regresnem razmerju, kot je to utemeljilo že prvo sodišče, sklicevanje na izročitev kupona obveznega avtomobilskega zavarovanja ne more biti uspešno oziroma upoštevno, toženec s temi ponavljanji tudi ne more uspeti v pritožbenem postopku.Toženčeva pritožba v smeri izpodbijanja temelja regresnega zahtevka tako nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju ter jo je bilo zato v delu, ki se nanaša na podlago toženčeve obveznosti, da plača tožeči stranki regresno terjatev, potrebno zavrniti kot neutemeljeno in z vmesno sodbo potrditi navedeno obveznost toženca (368. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77 v zvezi s čl. 330 istega zakona).

Utemeljena pa je toženčeva pritožba v smeri, ki pobija višino dosojenega regresnega zahtevka, saj sodišče glede ugotavljanja utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini sploh ni izvajalo nobenih dokazov. Tožeča stranka namreč glede višine terjatve v znesku 743.859,00 SIT s pripadki v dosedanjem postopku ni predložila nobenih dokazov, razen fotokopije poravnave med tožnico in oškodovancem z dne 15. 6. 1995 (priloga A2), iz katere pa ni razvidna utemeljenost oškodovancu izplačanega zneska.Opis poškodbe oškodovančevega avtomobila obstaja sicer v predlogu za uvedbo postopka o prekršku zoper toženca (priloga A3), prav tako sta obe pravdni stranki sodišču predložili tudi fotokopije fotografij poškodob na osebnem vozilu znamke Porshe 824 Coupe (priloge A5 in B3), vendar teh dokazov prvostopno sodišče ni dokazno ocenjevalo. Za ugotovitev višine regresne terjatve bi bilo potrebno pribaviti zapisnik o ocenjeni škodi, ki naj bi bil po navedbah tožeče stranke tudi predložen tožnici ob poravnavi, in račun avtomehanika, ki je poškodbo popravil oziroma saniral ali pa vsaj o tem zaslišati oškodovanca in predstavnika tožeče stranke.

Pritožbi je bilo zato v delu, ki se nanaša na izpodbijanje višine regresne terjatve tožeče stranke potrebno ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. odst. 370. čl. ZPP/77).

V ponovnem sojenju bo potrebno dopolniti dokazni postopek v zgoraj nakazani smeri in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini upoštevaje, da je oškodovancu izplačani znesek škode, povračilo katerega je tožnica upravičena uveljavljati od toženca,limitiran z zavarovalno pogodbo oziroma,da regresno upravičenje zavarovalnice obsega le znesek, ki je manjši od 12 povprečnih mesečnih neto osebnih dohodkov, ustvarjenih neposredno pred pridobitvijo pravice do regresa (III. odst. 3. čl. Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-95).