Jedro

V skladu z devetim odstavkom 86. člena KZ-1 sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora na način dela v splošno korist upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.

Dano obljubo je obsojeni prekršil že 2 dni po izpustitvi iz pripora, saj je iz obvestila Policijske postaje Celje razvidno, da je sodno izrečeno prepoved približevanja oškodovanki obsojenec kršil že dne 10. 10. 2021 in v nadaljevanju še petnajstkrat do izrečene sodbe, s katero je bila obsojencu preklicana pogojna obsodba dne 14. 2. 2022. Ne le-to, tudi po preklicu pogojne obsodbe in izrečeni kazni zapora osmih mesecev je obsojenec večkrat kršil sodno prepoved približevanja oškodovanki, nazadnje dne 11. 9. 2022.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo prošnjo obsojenca za nadomestitev izvršitve kazni zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju II Kr 47806/2021 z dne 14. 2. 2022, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 47806/2021 z dne 18. 10. 2022, z delom v splošno korist, podredno s hišnim zaporom.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila obsojeni in njegova zagovornica. Zagovornica je uvodoma navedla, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenega za nadomestno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma podredno v hišni zapor, ugodi, oziroma podredno napadeni sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim sodnikom.

Obsojeni se je pritožil tudi sam smiselno zaradi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da njegovi prošnji za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom ugodi ter ga oprosti plačila sodnih taks.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Storilcu kaznivega dejanja odmeri sodišče kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje glede na težo storjenega denarja in storilčevo krivdo. V skladu z načelom individualizacije kazenske sankcije, pri izbiri le-te ter pri odmeri višine kazni sodišče upošteva olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih Kazenski zakonik primeroma našteva v drugem odstavku 49. člena. Kazenski zakonik predpisuje tudi pogoje za alternativne načine prestajanja kazni zapora, med katere sodi tudi delo v splošno korist. V skladu z devetim odstavkom 86. člena KZ-1 sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora na način dela v splošno korist upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.

5. Iz zbranega spisovnega gradiva je razvidno, da je obsojenec z Okrožnim državnim tožilstvom v Celju dne 4. 10. 2021 podpisal sporazum o priznanju krivde za kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1. Sodišče je sporazum o priznanju krivde sprejelo in je obsojencu s sodbo opr. št. I K 47806/2021 dne 8. 10. 2021 izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v okviru katere mu je določilo osmih mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Določilo mu je tudi ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let z določenimi navodili in sicer, da mora obiskovati ustrezno psihološko svetovalnico in hkrati navodilo prepovedi navezovanja neposrednih in posrednih stikov z oškodovanko A. A., vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev ter prepoved približevanja oškodovanki na razdaljo, ki znaša najmanj 200 m. Ob izreku sodbe je sodišče obsojencu tudi odpravilo pripor, v katerem se je nahajal od 8. 9. 2021 dalje. Iz zapisnika o opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije dne 8. 10. 2021 je razvidno, da je obsojeni takrat v zvezi s priznanjem krivde izjavil, da se zaveda, da bo lahko šel v zapor, če se ne bo držal tega, kar je bilo dogovorjeno v sporazumu. Navedel je, da ga je pripor izučil in da bo oškodovanko resnično pustil pri miru. To dano obljubo pa je obsojeni prekršil že 2 dni po izpustitvi iz pripora, saj je iz obvestila Policijske postaje Celje razvidno, da je sodno izrečeno prepoved približevanja oškodovanki obsojenec kršil že dne 10. 10. 2021 in v nadaljevanju še petnajstkrat do izrečene sodbe, s katero je bila obsojencu preklicana pogojna obsodba dne 14. 2. 2022. Ne le-to tudi po preklicu pogojne obsodbe in izrečeni kazni zapora osmih mesecev je obsojenec večkrat kršil sodno prepoved približevanja oškodovanki, nazadnje dne 11. 9. 2022. 6. V luči takšnih okoliščin ni mogoče slediti zatrjevanju obsojenca in njegove zagovornice v pritožbah, da bi bila alternativna kazenska sankcija v obliki dela v splošno korist ali hišnega zapora primernejša za obsojenca kot zapor, saj da je obsojeni vendarle prepoznal zmoto svojih ravnanj in prepovedi približevanja oškodovanki ne krši več.

7. Z izrekom pogojne obsodbe je sodišče obsojencu tekom sojenja poklonilo zaupanje, da bo zanj tudi ta oblika kazenske sankcije, ki je opominjevalne narave, zadostno opozorilo, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. To sankcijo opominjevalne narave mu je sodišče izreklo ob določenih pogojih, ki so zapisani v izrečeni pravnomočni sodbi. Da obsojencu ni mogoče zaupati, na eni strani izhaja že iz dejstva, da je sodno prepoved približevanja oškodovanki kršil že dva dni po tem, ko je bil izpuščen iz pripora in velikokrat v nadaljevanju. Obsojeni pa je tudi povsem nekritičen do svojih preteklih ravnanj, kar izhaja že iz trditev v njegovi pritožbi. Tako v pritožbi za številne kršitve izrečene sodne prepovedi približevanja krivi oškodovanko, po drugi strani pa zatrjuje, da je nekatere kršitve izvajal, ker so ga čustva prevladala. Sodišče prve stopnje je v točkah od 16 do 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa obširno in prepričljivo obrazložilo svoje razloge za zavrnitev obsojenčeve prošnje za alternativen način prestajanja zaporne kazni. Pridobilo in dokazno ocenilo je vse relevantne podatke (podatke o predkaznovanosti obsojenca, podatke o uvedenih kazenskih postopkih zoper obsojenca pred sodišči v Republiki Sloveniji, podatke Policijske postaje Maribor o obnašanju obsojenca oziroma vloženih kazenskih ovadbah zoper njega, podatke Centra za socialno delo Maribor o socialnih in družinskih razmerah obsojenca, upoštevalo pa je tudi poročila Probacijske enote Maribor ter podatke policije o vseh zabeleženih kršitvah izrečene sodne prepovedi približevanja oškodovanki), na podlagi katerih je presojalo objektivne in subjektivne okoliščine pri obsojencu, ki jih določa Kazenski zakonik v devetem odstavku 86. člena. Na podlagi vseh pridobljenih podatkov je pravilno zaključilo, da obsojenemu kljub zatrjevanju o nasprotnem, da je resnično spremenil svoje vedenje in svoj odnos do oškodovanke, ni mogoče slediti. Čeprav je sicer točna navedba zagovornice v pritožbi, da obsojeni od 11. 9. 2022 ni kršil izrečene sodne prepovedi približevanja, pa to še zdaleč ne pomeni, da je obsojenec tudi dejansko postal kritičen do svojih preteklih ravnanj, saj po drugi strani še vedno za vse posledice svojih preteklih ravnanj krivi oškodovanko (navedba, da obsojeni početje oškodovanke razume kot maščevanje, da oškodovanka očitno ne sprejme, da se obsojeni svoji matični družini ne bo odrekel, zatrjevanje, da so številne navedbe oškodovank glede kršitve izrečenih prepovedi približevanja neverodostojne in podobno).

8. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče, v nasprotju s pritožnikoma, ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Takšnih pravilnih zaključkov prvostopnega sodišča tudi ne morejo omajati zatrjevanja pritožbe, da obsojeni obiskuje svetovanje v Društvu ... ter da naj bi z mesecem marcem 2023 stiki med obsojenim in mladoletno B. B. potekali nenadzorovano. V točki 23 obrazložitve sklepa je sodišče prve stopnje obrazložilo jasne in prepričljive razloge, zakaj tudi hišni zapor za obsojenca ni primeren, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 9. Prav tako sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev določb kazenskega postopka, naštetih v petem odstavku 402. člena ZKP, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni.

10. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, bi moral plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Iz enakih razlogov kot je sodišče prve stopnje obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, ga je plačila sodne takse oprostilo tudi pritožbeno sodišče.