Jedro

Obnovo postopka lahko predlaga le upravičeni predlagatelj, kar pa tožeča stranka ni, saj ni sodelovala v upravnem postopku in zato tudi ni izkazala pravnega interesa. Novo dejstvo oz. nov dokaz kot razlog za obnovo postopka pa mora biti posebej kvalificiran, to je tak, da bi lahko sam ali skupaj z že izvedenimi dokazi pripeljal do drugačne odločitve, če bi bil znan že v prvotnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12.9.2002, s katero je ta zavrnila predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo Generalnega carinskega urada Carinske uprave Republike Slovenije o zahtevi za varstvo pravic z dne 24.5.2002. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Z odločbo z dne 24.5.2002 je namreč tožena stranka ugodila zahtevi za varstvo pravic imetnika blagovne znamke M.C. za cigarete, ki jo je vložila imetnica te znamke v Sloveniji - družba J.T. International (v tem sporu prizadeta stranka), in izdala odločbo o zahtevi za varstvo pravic, ki velja od 24.5.2002 do 24.5.2004. Odločba je bila vročena pravnemu zastopniku prizadete stranke in vsem carinskim uradom v Republiki Sloveniji. Izdana pa je bila na podlagi 5. člena in 1. odstavka 6. člena Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (ZCUKPIL, Uradni list RS, št. 30/01). Prvostopno sodišče se je strinjalo s stališčem tožene stranke, da odločba organa ZRJ, ki jo je predlogu za obnovo postopka priložila tožeča stranka, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve v obravnavani zadevi, saj za izrek varstva pravic po ZCUKPIL zadošča, da je blago ponarejeno, definicija tega pa je vsebovana v 3. členu ZCUKPIL. Obravnavano blago pa je tudi po presoji prvostopnega sodišča ponarejeno. Strinjalo se je tudi s stališčem tožene stranke, da tožeča stranka v obnovi postopka ne more biti stranka v postopku. Odločba z dne 24.5.2002 je namreč izdana na zahtevo prizadete stranke, vročena pa je tudi vsem carinskim uradom v Republiki Sloveniji. Ta odločba se nanaša na vse blago, označeno na način, zaradi katerega bi lahko prišlo do kršenja blagovne znamke prizadete stranke, ki je zavarovana v Republiki Sloveniji. Ob času izdaje odločbe ni bilo in niti ni moglo biti znano, kdo vse bi lahko kršil pravice prizadete stranke iz blagovne znamke in zato te odločbe tudi ni mogoče vročiti vsem potencialnim kršiteljem. Tožena stranka bi torej lahko zahtevo tožeče stranke za obnovo postopka zavrgla, vendar tega ni storila, kar pa ne predstavlja takšne kršitve pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/97 in 70/2000),zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti. Kot neutemeljeno pa je zavrnilo tožbeno navedbo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z ZUP, ko v zvezi z upravnim sporom svoje odločbe ni spremenila. Po 273. členu ZUP postopa upravni organ po uradni dolžnosti, če oceni, da so pogoji, ki jih ta člen predpisuje, izpolnjeni. Tega pa tožena stranka očitno ni menila, saj je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri svoji odločbi in razlogih, ki jih je v njej navedla.

Tožeča stranka vlaga zoper prvostopno sodbo pritožbo iz razloga po 2. in 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke oziroma, da jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Odločba organa ZRJ, ki jo je predlogu za obnovo postopka priložila tožeča stranka, izkazuje, da je bila tožeča stranka v času zasega blaga nosilka blagovne znamke oziroma izključna imetnica pravice do znamke "M.C." za cigarete na območju ZRJ (sedaj Srbija in Črna gora) po sklenjeni licenčni pogodbi z imetnikom te znamke v ZRJ, ki pa ni prizadeta stranka. Iz spremljajoče dokumentacije blaga je bilo razvidno, da je blago v tranzitu skozi Slovenijo, torej da je ves čas v posebnem carinskem režimu in v državo sploh ne vstopi, končni cilj blaga pa je ZRJ. Glede na to se to blago ni nahajalo v gospodarskem prometu v Sloveniji, zato niso izpolnjeni pogoji za ukrepanje po ZCUKPIL, ker niso kršene pravice imetnika znamke v Sloveniji.

Ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka ni stranka v postopku, pa tožene stranke ne ovira, da ne bi odločala o obnovi postopka po uradni dolžnosti.

Na pritožbo je odgovorila prizadeta stranka. Odgovor je obsežen in se nanaša tako na obnovo postopka v zvezi z odločbo o varstvu pravic, kot tudi na samo odločbo o varstvu pravic in okoliščine, ki so njeno izdajo narekovale. Prizadeta stranka se v celoti strinja z izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi prvostopno sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporno, ali je odločba Zveznega zavoda za intelektualno lastnino ZRJ z dne 17.5.2002, novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke o zahtevi za varstvo pravic z dne 24.5.2002, izdano na podlagi 5. in 6. člena ZCUKPIL.

Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa zgoraj navedeni pogoj za obnovo postopka v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je obravnavano blago, za katerega tožeča stranka zatrjuje, da je njeno, ponarejeno v smislu 3. člena ZCUKPIL, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o varstvu pravic iz intelektualne lastnine po 5. in 6. členu ZCUKPIL. Ker za izdajo take odločbe po ZCUKPIL ni pomembno, ali ima druga oseba v drugi državi registrirano enako ali podobno blagovno znamko za istovrstno ali enako blago, dokaz o tožeče stranke o registrirani blagovni znamki iz ZRJ (sedaj Srbije in Črne gore), na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne more in ni mogel vplivati, tudi če bi bil znan ob izdaji odločbe, katere obnova se predlaga.

V postopku izdaje odločbe, za katero se predlaga obnova postopka, tožeča stranka ni sodelovala in ji ta odločba ni bila vročena, ker se v ničemer ne nanaša neposredno nanjo. Zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča in tožene stranke, da bi bilo mogoče vlogo za obnovo postopka zavreči že iz tega razloga. Tožeči stranki tudi po presoji pritožbenega sodišča položaj stranke v postopku varstva pravic prizadete stranke iz intelektualne lastnine ne pripada, saj se ta postopek ni začel na njeno zahtevo oziroma zoper njo, temveč zoper neznanega oziroma neznane lastnike blaga zaradi kršitve pravice intelektualne lastnine prizadete stranke, pri čemer se s to odločbo ni poseglo na blago, temveč se je zgolj obvestilo carinske organe o ugoditvi zahtevi prizadete stranke za varstvo njenih pravic intelektualne lastnine.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi bilo iz zgoraj navedenih razlogov pravilno in zakonito, da bi tožena stranka na podlagi 1. in 2. odstavka 267. člena ZUP predlog za obnovo postopka tožeče stranke zavrgla. Ker pa ima zavrnitev predloga enake pravne posledice kot zavrženje, pritožbeno sodišče meni, da s tem ni bila storjena takšna kršitev pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.