Jedro

V konkretnem primeru policija ni opravila zaslišanja osumljenca, temveč je o njegovi izjavi sestavila le uradni zaznamek po določbi šestega odstavka 148. člena ZKP, ki je bil sestavljen potem, ko je bil osumljenec ob 14.00 uri seznanjen s tem, katerega kaznivega dejanja je osumljen, katere so podlage za sum in seznanjen tudi s procesnimi pravicami, ki mu gredo kot osumljencu; iz le-tega izhaja, da je izjavil, da si ne bo vzel zagovornika, nato pa podal izjavo, ki mu je bila tudi prebrana. Izjave po prebranju ni podpisal, kot razlog za to je navedel, da ne zaupa policajem. Takšna izjava, ne glede na vsebino in podana po tem, ko so osumljencu dani vsi ustrezni in pravilni pravni pouki, ni nedovoljen dokaz in se iz spisa ne izloča, po drugi strani pa tudi nima dokazne vrednosti v smislu, da bi se na tako izjavo sodba lahko opirala.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornika obtoženega A. A. za izločitev dokazov in sicer uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 27. 1. 2017. 2. Zoper naveden sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal ugoditev pritožbi tako, da se iz spisa izloči naveden uradni zaznamek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in izvedenih dokazov v zvezi z ugotavljanjem okoliščin, če je obtoženemu A. A. bilo omogočeno, da je bil klican izbran odvetnik, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedbi posameznih zaslišanj (prič B. B. in C. C.) ter listinske dokumentacije (pribava poročil s PP ..., list. št. 468 in 474), pravilno odločilo, ko je predlog za izločitev dokazov zavrnilo.

5. Višje sodišče v zvezi z zahtevo za izločitev dokazov na list. št. 328 - 329, najprej ugotavlja, da se zahteva nanaša na predlagano izločitev uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 27. 1. 2017, čeprav pritožnik tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep uporablja napačen zakonski termin in sicer, da gre za opravljeno zaslišanje osumljenca. Procesno veljavno zaslišanje osumljenca sicer policija lahko opravi, vendar ob drugačnih procesno izpolnjenih predpostavkah, določenih v določbi 148.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V konkretnem primeru policija ni opravila zaslišanja osumljenega A. A., temveč o izjavi osumljenca sestavila le uradni zaznamek po določbi šestega odstavka 148. člena ZKP, ki se v spisu nahaja na list. št. 30 - 31. Iz tega je razvidno, da je bil sestavljen potem, ko je bil takrat osumljeni A. A. ob 14.00 uri seznanjen s tem, katerega kaznivega dejanja je osumljen, katere so podlage za sum in seznanjen tudi o procesnih pravicah, ki mu gredo kot osumljencu; da je izjavil, da si zagovornika ne bo vzel, nato pa podal izjavo, ki mu je bila tudi prebrana. Izjave po prebranju ni podpisal in navedel razlog za to (da ne zaupa policajem). Takšna izjava, ne glede na vsebino in ko je podana po tem, ko so osumljencu dani vsi ustrezni in pravilni pravni pouki, ni nedovoljen dokaz in se iz spisa ne izloča, po drugi strani pa tudi nima dokazne vrednosti v smislu, da bi se na tako izjavo sodba lahko opirala.

6. Z zaslišanji prič policista B. B. in odvetnika C. C. je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je bil odvetnik C. C. dejansko poklican in to dvakrat 27. 1. 2017, da je slednji tudi govoril z osumljenim A. A., glede na pridobljene podatke o časovnem okviru osumljenčevih zahtev za obveščanje odvetnika in pred tem zdravnika, pa ni videti nobenih razumnih razlogov za to, da sodišče tako pridobljenim podatkom od policije ne bi sledilo. Ne le v delu, v katerem so potrjeni z izpovedbo odvetnika C. C., temveč tudi v preostalem delu kolikor se nanaša na klic urgiranja zdravniške pomoči, ki jo je osumljenec želel. Iz navedenih poročil izhaja, da je obdolženi prvič zaprosil za zdravniško pomoč ob 12.52 uri in da je bila ta ob 12.53 uri že klicana, obveščanje odvetnika C. C. pa je obdolženi prvič zahteval ob 15.00 in je bil odvetnik C. C. ob 15.01 uri tudi dejansko poklican. Zato nima odločilnega pomena, če priča B. B. teh okoliščin ni znala povsem natančno umestiti v čas, ko so ta opravila bila opravljena, je pa zanesljivo vedela, da je osumljenec zahteval odvetnika potem, ko je uradni zaznamek o njegovi izjavi že bil sestavljen, ta del pričine izpovedbe pa že naveden uradni zaznamek o izjavi osumljenca na list. št. 30 potrjuje, saj je iz njega razvidno, da je bil ob 14.00 uri seznanjen s pravicami, ki jih ima kot osumljenec v postopku, da se je zbiranje obvestil pričelo ob 14.10 uri in bilo ob 14.20 uri tudi že končano. Osumljencu je torej bilo omogočeno, da je navezal stik z odvetnikom in to takrat, ko je to prvič zahteval. Ker je to bilo po že podani izjavi osumljenca, navedeno ne more za nazaj vzpostavljati kakršnihkoli pomislekov o pravilnem postopanju policistov v zvezi s pridobivanjem osumljenčeve izjave po šestem odstavku 148. člena ZKP.

7. Nadaljnja okoliščina, ki jo pritožnik v pritožbi pretežno izpodbija, pa je poudarjanje neprimernosti, da je policija z osumljenim sploh opravila kakršenkoli razgovor glede na to, da je bil v navedenem času poškodovan. V podkrepitev navedenega se je obramba sklicevala na fotografije, ki jih je predložila na predobravnavnem naroku 11. 10. 2017 in ko je v zvezi s tem predlagala tudi postavitev izvedenca medicinske stroke, če je osumljenec sploh bil sposoben podajati kakršnokoli izjavo.

8. Višje sodišče glede na razloge izpodbijanega sklepa v točkah 17 in 18, ki se nanašajo na ugotovljeno poškodbo in listine na katere je tak svoj zaključek oprlo, tem v celoti pritrjuje, saj so ti zaključki prepričljivejši od potenciranih navedb obtoženčevega zagovornika, ki je dodatno težo in pomen tej poškodbi skušal dati tudi s fotografijami, iz katerih ni bilo moč zaključiti kaj več in drugega kot to, kar je v zvezi z njimi navajal sam zagovornik. Sicer pa tudi iz izpovedbe odvetnika C. C. ne izhaja, da bi mu takrat osumljeni karkoli navajal glede poškodb, iz same izjave in okoliščin dajanja le-te pa tudi ni videti prav nobenih okoliščin, ki bi vzbujale kakršnekoli pomisleke o njegovem zdravstvenem stanju v smislu, da je bil poškodovan v takem obsegu, da bi kakorkoli bila vprašljiva njegova sposobnost dajati izjavo, kot jo je pač podal. Nenazadnje je tudi glede na časovni aspekt podajanja izjave in dejstvo kdaj je zahteval in tudi dobil kontakt z odvetnikom, prej moč sklepati, da se je zelo dobro zavedal situacije, v kateri se je znašel. Ker se je izkazalo, da v zvezi s pridobljeno izjavo osumljenca, slednjemu niso bile kršene nobene pravice niti pravna jamstva iz 29. člena Ustave, je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.