Jedro

Ob uporabi razlagalnih pravil 82. člena OZ in določbe 51. člena v povezavi z 9. členom ZDR-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je toženka tožnici od leta 2014 do 2019 odmerjala letni dopust v trajanju 37 dni, in sicer izhodiščni dopust v višini 20 dni (po ZDR-1, ki v 159. členu določa minimalno trajanje letnega dopusta v dolžini štirih tednov), 4 dni za strokovno zahtevnost delovnega mesta, 2 dni za pogoje dela, 5 dni za tožničino dopolnjeno starost 50 let in 6 dni za njeno delovno dobo. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja.

Sodišče je v novem sojenju na podlagi določbe 109. člena Zakona o sodiščih v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa, da zgolj prenehanje veljavnosti PKP, ki je prenehala veljati 2. 2. 2020, in prenehanje veljavnosti KPPN z dnem 6. 9. 2009 samo po sebi še ne utemeljuje zavrnitve zahtevka, kot sta to storili nižji sodišči. Spregledali oziroma napačno sta tolmačili 51. člen ZDR-1, po katerem delavec ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 453,84 EUR, po izteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo zakonsko določenih davkov in prispevkov (točka I izreka), ugotovilo, da sta obvestili o določitvi letnega dopusta z dne 31. 3. 2020 in 31. 3. 2021 nezakoniti in ju je razveljavilo (točka II izreka) in da tožnici pripada za leti 2020 in 2021 po 37 dni dopusta (točka III izreka), toženki naložilo, da tožnici izplača razliko iz naslova dodatka za delovno dobo za obdobje od februarja 2020 do decembra 2020 in za leto 2021 od januarja do vključno avgusta v višini kot izhaja iz točke IV izreka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila (točka IV izreka) in tožnici povrne stroške postopka v višini 1.264,75 EUR v roku 8 dni, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka) in ugotovilo, da je toženka zavezana za plačilo sodne takse (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa jo razveljavi in zavrže tožbo ali pa jo spremeni ter tožnici naloži povrnitev stroškov te pritožbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sodbo izpodbija, ker odstopa od sodne prakse. Če bo ta sodba postala pravnomočna, bi to privedlo do stališča, da v primeru kolektivnih pogodb in zakonov, delavci obdržijo vse stare pa tudi nove pravice iz kolektivnih pogodb in zakonodaje, ne le iz pogodbe o zaposlitvi, s tem pa bi bili v neenakopraven položaj postavljeni delavci, ki bi kasneje prvič sklenili pogodbo o zaposlitvi. Sodba tudi ne upošteva zakonskega določila 51. člena ZDR-1, saj iz nje izhaja, da delavec obdrži ugodneje določene pravice, ki so veljale kadarkoli med trajanjem delovnega razmerja. Iz sodbe izhaja stališče, da del pogodbe postanejo vsi zakoni, kolektivne pogodbe in akti delodajalca, če se pogodba pri urejanju pravic delavcev sklicuje na veljavne predpise. Stranki sta se v 17. členu pogodbe o zaposlitvi glede dopusta dogovorili, da se odmeri na podlagi vseh veljavnih pravnih aktov. Dogovorjena je bila uporaba veljavne zakonodaje, zato je napačno stališče, da sta KPPN in PKP postali del pogodbe o zaposlitvi. Tudi razlagalna pravila ne omogočajo zaključka, da bi celotna vsebina kolektivne pogodbe postala del pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega je bil tožnici letni dopust odmerjen zakonito na podlagi veljavnega ZDR-1. V zvezi z dodatkom za delovno dobo, pritožba poudarja, da je v 11. členu pogodbe o zaposlitvi določeno, da delavcu pripadajo k osnovni plači še dodatki, kot jih urejata ZDR-1 in PKP, zato je stališče, da je višina tega dodatka pridobljena pravica, zmotno. Opozarja, da toženke od 6. 5. 2009 ne zavezuje KPPN in od dne 2. 2. 2020 ne PKP, zato je pravilno uporabilo določbo 129. člena ZDR-1. Znova poudarja, da v letu 2020 in 2021 veljavne kolektivne pogodbe, ki bi veljala za toženko, ni bilo. KPPN v pogodbi o zaposlitvi ni bila navedena, pogodba pa je skladna z drugim odstavkom 31. člena ZDR-1. Določba 51. člena ZDR-1 jasno določa, da ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali akta delodajalca, delavec ohrani pravice, ki so ugodneje določene le v pogodbi o zaposlitvi, na pa tudi v kateremkoli predpisu ali aktu, ki je veljal tekom trajanja delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi določbe 19. člena ZDSS-1 je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi razlogi in pravnimi stališči sodišča prve stopnje v celoti strinja, zato presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo, in sicer je sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 42/2020, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in zoper katero se je pritožila tožnica, potrdilo s sodbo opr. št. Pdp 336/2022 z dne 22. 9. 2022. Tožnica je vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom opr. št. VIII Ips 16/2023 in razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. To je v novem sojenju na podlagi določbe 109. člena Zakona o sodiščih (ZS-M, Ur. l. RS, št. 104/2020) v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa, da zgolj prenehanje veljavnosti Podjetniške kolektivne pogodbe A., d. d., sklenjene dne 20. 11. 2013 (v nadaljevanju PKP), ki je prenehala veljati 2. 2. 2020, in prenehanje veljavnosti Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN; Ur. l. RS, št. 31/91-I in nadalj.) z dnem 6. 9. 2009 samo po sebi še ne utemeljuje zavrnitve zahtevka, kot sta to storili nižji sodišči. Spregledali oziroma napačno sta tolmačili 51. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), po katerem delavec ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene.

8. Tožnica je bila pri toženki (oziroma pri njenem pravnem predniku B., d. o. o.) zaposlena na delovnem mestu specialist novinar po pogodbi o zaposlitvi s toženko z dne 28. 10. 2016. Sodišče je ugotovilo, da sta se s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi (A2) stranki v 17. členu pogodbe dogovorili, da se delavcu (tožnici) določi letni dopust v skladu z zakonom, veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica, PKP in splošnim aktom delodajalca, ki ureja to področje, v prvem odstavku 11. člena pa, da delavcu (tožnici) pripadajo k osnovni plači še dodatki kot jih urejata ZDR-1 in PKP (torej tudi dodatek za delovno dobo).

9. Ob uporabi razlagalnih pravil 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in določbe 51. člena v povezavi z 9. členom ZDR-1 je ugotovilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je toženka tožnici od leta 2014 do 2019 odmerjala letni dopust v trajanju 37 dni, in sicer izhodiščni dopust v višini 20 dni (po ZDR-1, ki v 159. členu določa minimalno trajanje letnega dopusta v dolžini štirih tednov), 4 dni za strokovno zahtevnost delovnega mesta, 2 dni za pogoje dela, 5 dni za tožničino dopolnjeno starost 50 let in 6 dni za njeno delovno dobo. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja.

10. Enako je tudi z določbo 11. člena pogodbe o zaposlitvi, kjer je dogovorjen dodatek za delovno dobo, ki je bil po PKP določen v višini 0,7 % osnove.

11. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi pravilno ugotovilo, da tožnici za leti 2020 in 2021 pripada po 37 dni dopusta letno. Ker je tožnica v obdobju od februarja 2020 do vključno avgusta 2021 prejemala dodatek za delovno dobo v višini 0,5 %, ji je sodišče pravilno dosodilo še mesečne razlike v višini 0,2 % skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Iz navedenega izhaja, da je pritožba toženke neutemeljena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu, saj Vrhovno sodišče RS skrbi za enotno sodno prakso, temu pa je sledilo tudi pritožbeno sodišče. 13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP), tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer 600 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 20 točk materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT znaša 453,84 EUR.