Jedro

Ne pri pogodbi o trgovskem zastopanju ne pri posredniški pogodbi ni mogoče domnevati, da ima zastopnik oziroma posrednik pooblastilo za sprejem izpolnitve za svojega naročnika. Upravičenost za sprejem izpolnitve se namreč po zakonu ne domneva in bi zato tožena stranka, ki je zatrjevala takšen način izpolnitve obveznosti, morala izkazati obstoj takšnega pooblastila za sprejem izpolnitve.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu spremeni tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki še nadaljnjih 307 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 1,25 % mesečno od 15.7.1997 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 15-tih dneh povrniti tožeči stranki 758.191,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2002 dalje do plačila.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek v višini 2.310,87 EUR (31.798,32 ATS) z zamudnimi pogodbenimi obrestmi v višini 1.25 % mesečno na ATS od 15.7.1997 do 31.12.2001 in po konverziji ATS v EUR (1 evro je 13.7603 ATS) z zamudnimi pogodbenimi obrestmi v višini 1,25 % mesečno na EUR od 1.1.2001 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 601.705,20 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Navaja, da je vozilo Seat Ibiza nabavila v mesecu oktobru 1993 pri podjetju C. v Luciji, da ji je bila ob tem s posredovanjem direktorice in družbenice tega podjetja A. A. dana v poslovalnici te družbe v podpis tudi leasing pogodba s tujo gospodarsko družbo H. v nemškem jeziku, vendar pa da toženka s to družbo ni imela nikoli nobenega kontakta. O vseh obveznostih se je namreč dogovarjala izključno z A. A. Ta ji je priskrbela vozilo, uredila registracijo na toženko, uredila zavarovanje in je torej izročila toženki vozilo v last in posest. A. A. ji je naročila, naj obroke plačila v višini 232 DEM (1.623 ATS) izroča vsak mesec njej. Toženki je bilo to samoumevno in ji je vse obroke redno plačevala ter vozilo tudi v celoti izplačala. Pri pravi leasing pogodbi predmet leasinga ne pride v last leasingojemalca že ob sklenitvi pogodbe, potrebno pa je tudi sestaviti zapisnik o prevzemu vozila. V konkretnem primeru je bilo to storjeno z dejanjem A. A. zato je nedopustno, da tožeča stranka v tem razmerju ne priznava zgolj načina plačevanja, še posebej, ker ta v pogodbi sploh ni bil določen in pisna pogodba prepušča način plačila posebnemu dogovoru. V zadevi je pomembno, da je A. A. razpolagala z obrazci, podpisanimi s strani tožeče stranke, skupaj z žigom, uporabljala blagajniške tiskovine tožeče stranke, številko njenih bančnih računov in z njo osebno kontaktirala. Tožeča stranka je dve leti sprejemala plačila, ki jih ji je izročala A. A., kar nedvomno pomeni, da je tak način plačevanja odobrila. Trditev tožeče stranke, da imenovane osebe ne pozna, kaže, da je mogoče resno dvomiti v verodostojnost leasing pogodbe. Sicer pa gre na strani tožeče stranke za sprenevedanje. Toženka meni, da sama ni s tožečo stranko v nobenem pravno-poslovnem razmerju. Na drugi strani pa je tožeča stranka morala imeti z A. A. sklenjeno pisno pogodbo o trgovskem zastopanju, ki je ni izročila sodišču, kar vse kaže na netransparentnost njenega poslovanja v Republiki Sloveniji. Nedopustno je, da je dokazno breme o naravi razmerja med tožečo stranko in družbo C. oziroma A. A. na toženki, ki je v tem razmerju šibkejša pogodbena stranka. Pisno pooblastilo, ki ga zahteva zakon za sprejemanje izpolnitve na strani trgovskega zastopnika ne more iti v škodo tretjih oseb. Toženka ni imela nobene druge možnosti plačila, kot izpolniti obveznost R. B. Ta je v zadevi nastopala kot pooblaščeni zastopnik tožeče stranke, toženka pa ni vedela za morebitno prekoračitev pooblastil. Tožeča stranka ni obrazložila, kaj so njene pogodbe počele v poslovalnici družbe C. Pogodbo o prevzemu dolga z A. A. je toženka naknadno podpisala, ker je bilo to edino, kar je lahko v danih okoliščinah storila. Glede višine tožbenega zahtevka pa pritožba navaja, da je prvostopenjsko sodišče nekritično povzelo v sodbo izpisek iz poslovnih knjig tožeče stranke. Dokazila v spisu potrjujejo, da je toženka plačala tožeči stranki 81.951,60 ATS in ne 72.213,00 ATS. Začetni vplačani znesek znaša 47.000,00 ATS in ne 44.466,67 ATS. Poleg tega je v sodbi sodišče tožeči stranki prisodilo 3.000,00 ATS, čeprav se po pogodbi stroški opomina obračunavajo v višini 300,00 ATS, stroške opominjanja v višini 5.000 ATS pa je sodišče prisodilo, ne da bi sploh ugotovilo, na kakšni podlagi jih mora toženka plačati. Tudi pravdni stroški so po mnenju pritožbe obračunani previsoko.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Ne strinja se z načinom obračuna dolga, kot ga je v sodbi obrazložilo prvostopenjsko sodišče, saj je v nasprotju s kontnim izpiskom. Slednjega tožena stranka ni niti prerekala. Skupna vrednost pogodbe je znašala 36 obrokov po 1.623,00 ATS in odkupni obrok. Če se temu prišteje še obresti, stroške opominjanja, intervencijo in DDV, znaša dolg toženke 36.082,40 ATS.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa le delno.

K pritožbi tožene stranke: Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na leasing pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama v mesecu novembru 1993 (priloga A8 spisa - originalna pogodba in prevod). Prvostopenjsko sodišče je o zadevi odločalo po slovenskem pravu - določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), s čimer sta se očitno obe pravdni stranki strinjali in ga sprejeli, zato je po njem (poleg po jasnih pogodbenih določilih, na katerih temelji zahtevek) odločalo tudi pritožbeno sodišče. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih nobena od pravdnih strank ne izpodbija, so, da je tožena stranka leasing pogodbo podpisala v prostorih družbe C., katere direktorica je bila R. B., da je ta družba toženki tudi dobavila vozilo, ki je bilo predmet leasing pogodbe, da se je o vseh obveznostih toženka dogovarjala z direktorico družbe C.. A. A., da je slednji oz. družbi C. redno plačevala mesečne obroke leasinga vključno z odkupnim obrokom, tako da ji je v mesecu novembru 1996 vozilo v celoti izplačala. V postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da A. A. ni odvedla vsega denarja, vplačanega s strani toženke tožeči stranki, tako da je ostal del dolga toženke neporavnan. Za ta znesek sta nato toženka in B. sklenili pogodbo o prevzemu dolga, s katero se je R. B. obvezala plačati tožeči stranki še ves preostali dolg, pri čemer pa tožeča stranka k taki pogodbi ni dala privolitve.

Tožeča stranka v postopku ni jasno predstavila svojega poslovnega razmerja z družbo C., niti z direktorico te družbe A. A. čeprav jo je sodišče k temu pozvalo (list.št. 94 in 116 spisa). Kljub temu pa ni mogoče pritrditi pritožbi o pooblaščenem zastopniku tožeče stranke in o njegovi morebitni prekoračitvi pooblastil, na katero se sklicuje toženka. V postopku je bilo namreč zanesljivo ugotovljeno, da pogodbe s toženo stranko ni podpisala A. A. kot direktorica družbe C. temveč tožeča stranka sama. Ne glede na to, ali je poslovno razmerje med tožečo stranko in B. oz. njeno družbo šteti kot pogodbo o trgovskem zastopanju po 790. čl. in naslednjih ZOR, ali za posredniško pogodbo po 813. čl. in naslednjih ZOR, se ne v enem ne v drugem primeru ne bi domnevalo, da ima družba C. ali njena direktorica pravico sprejeti izpolnitev od toženke za svojega naročnika. V obeh primerih bi namreč morala za takšen prevzem plačila imeti posebno pooblastilo. Da je tako pooblastilo obstajalo, pa bi morala dokazati tožena stranka, saj se upravičenost za sprejem izpolnitve ne domneva že po zakonu (793. čl. ZOR in 815. čl. ZOR). Toženka je pri zaslišanju sama povedala, da se o morebitnem takem pooblastilu družbi C. ni pozanimala. Po 18. čl. ZOR morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih vstopati v ta razmerja s potrebno mero skrbnosti, ki se v pravnem prometu zahteva. Slednjega toženka v zadevi ni storila. Za upravičenost toženkinega sklepanja, da je s plačilom posameznih obrokov B. izpolnila svojo obveznost do tožeče stranke, torej ni bilo pravne podlage. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je B. izročila toženki ob podpisu pogodbe 36 "kupončkov", ki jih ji je toženka mesečno prinašala skupaj z denarjem za posamezni obrok. Toženka je namreč pri zaslišanju pojasnila, da je potrjene izvirne pobotnice tožeče stranke za že plačane obroke dobila šele takrat, ko je prišla vplačati na sedež družbe C. novi obrok. Pred tem odrezki niso imeli odtisnjenega žiga in podpisa tožeče stranke. Poleg tega je bila toženka s strani tožeče stranke izrecno pozvana k plačilu preostanka dolga z opominom z dne 21.11.1995, pri čemer je bilo izrecno navedeno, da mora dolg plačati na žiro račun tožeče stranke v Avstriji. Izpisek iz poslovne knjige, s katerim je tožeča stranka utemeljevala svoj tožbeni zahtevek po višini, namreč izkazuje, da je bilo zadnje vplačilo v korist toženke opravljeno v mesecu februarju 1995. Toženka je kljub temu jasnemu opominu še eno celo leto nadaljevala z vplačili C. (vse do 18.11.1996). Zato ne drži pritožbena trditev, da toženka ni imela nobene druge možnosti poravnave dolga.

Prvostopenjsko sodišče je glede na povedano pravilno štelo, da izpolnitev družbi C. ni pravilna izpolnitev tožeči stranki in ji zato tožena stranka dolguje še vse tiste pogodbeno dogovorjene obroke, katerih vplačilo tožeča stranka ni prejela.

Na koncu velja še dodati, da podatki v prometnem dovoljenju sami po sebi niso ključnega pomena za dokaz o lastništvu vozila. Tudi v tem delu se zato pritožba neutemeljeno sklicuje na okoliščine konkretne zadeve.

K pritožbama obeh pravdnih strank glede višine terjatve: Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek po višini utemeljevala v pripravljalni vlogi z dne 15.2.2002, pri čemer se je sklicevala na svoj kontni izpisek (priloga A 10). Iz pogodbe izhaja, da je nabavna vrednost vozila brez davka znašala 88.933,34 ATS, neodpisana vrednost vozila, katerega je bila dolžna toženka plačati pa 44.466,67 ATS. Tega naj bi odplačala v 36 obrokih po 1.623,00 ATS. Ker daje zmnožek teh dveh števil višji znesek od 44.466,67 ATS, je jasno, da je bila toženka dolžna glede na naravo pogodbe skozi mesečne obroke odplačevati tudi stroške financiranja leasinga. Obračun dolga, kot ga je napravilo prvostopenjsko sodišče, je zato v nasprotju z listinami v spisu. Iz izpiska iz poslovne knjige tudi izhaja, da je bilo vplačilo v znesku 47.000,00 ATS v korist toženke pravilno in v celoti upoštevano, zato toženka ta znesek v pritožbi povsem neutemeljeno izpostavlja. Toženka je tako skupaj plačala tožeči stranki 72.213,60 ATS in glede na podatke v izpisku dolguje še 36.082,00 ATS. Tekom postopka toženka ni določno ugovarjala višini tožbenega zahtevka, pa tudi pritožbene navedbe, da je plačala več, kot kontni list izkazuje, niso argumentirane. V dolg v višini 36.082,00 ATS so poleg neplačanih obrokov leasinga ter odkupnega obroka všteti tudi stroški intervencije v višini 2.766,92 SIT ter stroški treh opominov skupaj z zamudnimi obrestmi. Ni pa našlo pritožbeno sodišče nikakršne podlage, da bi se tožeči stranki priznalo še nadaljnjih 5.000,00 ATS, kot ji jih je priznalo prvostopenjsko sodišče kot "stroške za izterjavo" in 20 % DDV v višini 1.000,00 ATS. Stroškov v tej višini namreč niti tožeča stranka sama v zadnji specifikaciji tožbenega zahtevka ni zajela. V pritožbi, kjer svojo terjatev ponovno pojasnjuje, pa celo ne vztraja več niti pri plačilu 3.000,00 ATS, ki jih je v svoji pripravljalni vlogi z dne 15.2.2002 utemeljevala s 7.točko pogodbe, saj izrecno navaja, da znaša njen dolg 36.082,00 ATS. Po oceni pritožbenega do dodatnega zneska 3.000 ATS (še manj pa 5.000 ATS) tožeča stranka niti ni bila upravičena, saj naj bi ta znesek po navedbi tožeče stranke imel podlago v 7. členu pogodbe kot strošek za intervencijo, ta pa je bila dejansko upoštevana že v okviru kontnega izpiska v višini 2.766,00 ATS). Do odvzema leasing predmeta, ki se prav tako posebej zaračunava po pogodbi, pa v obravnavanem primeru ni prišlo.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke bil utemeljen v višini 36.082,00 ATS oz. da gre tožeči stranki 4.230,00 ATS več, kot ji je priznalo prvostopenjsko sodišče. Ob upoštevanju tečaja EUR, ki ga je prvostopenjsko sodišče uporabilo, se tako pokaže, da je tožeča stranka upravičena še do nadaljnjih 307 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo skupaj s pripadajočimi pogodbenimi obrestmi, potem ko je sodbo prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu ustrezno spremenilo (2.tč. 358. čl. ZPP).

Pritožbenih trditev tožene stranke, da naj bi prvostopenjsko sodišče tožeči stranki priznalo previsoke pravdne stroške, ni bilo mogoče upoštevati, saj je bila ta pritožbena trditev pavšalna. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so bili stroški tožeče stranke odmerjeni na 872.000,00 SIT, stroški tožene stranke pa na 550.620,00 SIT. Uspeh pravdnih strank se je potem, ko je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo ustrezno spremenilo, pokazal kot uspeh tožeče stranke v višini 92 % oz. uspeh tožene stranke v višini 8 %. Glede na takšen uspeh bi bila dolžna tožena stranke povrniti tožeči stranki 802.240,00 SIT pravdnih stroškov oz. tožeča stranka toženi stranki 44.049,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju obeh zahtevkov je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 758.191,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka.

Pritožba tožeče stranke je bila delno utemeljena, saj je ta uspela glede zneska 4.230,00 ATS, pritožba tožene stranke pa prav tako delno, saj je prvostopenjsko sodišče toženi stranki neutemeljeno pripisalo obveznost v višini 6.000,00 ATS (5.000,00 ATS stroški izterjave in 1.000,00 ATS DDV). Glede na takšne utemeljene pritožbene razloge ene in druge stranke je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.