Jedro

Po kolizijskih predpisih bivše SFRJ so se prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja, na območju katerega se je delo opravljalo. V konkretni zadevi, ko je tožnica delo opravljala v poslovni enoti v A. (Kosovo), so po takrat veljavni zvezni zakonodaji bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lahko plačevani le tamkajšnjemu nosilcu zavarovanja. Sodišče prve je stopnje pravilno zaključilo, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju glede na tožničino delo v A. na Kosovem plačevani tamkajšnji pristojni samoupravni interesni skupnosti. Ni namreč nobenega dokaza, da bi bili plačevani pravnemu predhodniku tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju sporne pokojninske dobe ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 14. 2. 2014 in št. … z dne 28. 9. 2011 ter ponovno odmero sorazmernega dela starostne pokojnine ob upoštevanju tudi pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji od 6. 9. 1976 do 13. 8. 1984 v trajanju 6 let 11 mesecev in 9 dni (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Navedeno sodbo izpodbija tožnica zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

V obširni laični pritožbi najprej popravlja napake v tožbi z dne 21. 3. 2014. Meni, da sodišče ni upoštevalo vseh navedb, niti ni ocenilo vseh dokazov, predloženih v tožbi in vlogah. V obdobju od 6. 9. 1976 do 13. 8. 1984 je bila nepretrgoma zaposlena v slovenskem podjetju. Prispevki so bili samo za leto 1977 plačani srbskemu nosilcu zavarovanja, za obdobje od 1. 1. 1978 do 13. 8. 1984 pa slovenskemu nosilcu zavarovanja. Če bi bili plačani skladu PIZ v A. oziroma srbskemu nosilcu zavarovanja, bi B. kot delodajalec zagotovo poslal srbskemu nosilcu kolektivno prijavo M4, kot je to storil za leto 1977. Nadalje izpodbija verodostojnost prijave v zavarovanje pri toženi stranki od 25. 10. 1980 (B2), saj B. ni imel pooblastila, da zaposluje delavce in jih prijavlja ter odjavlja iz zavarovanja, ker ni bil registriran kot pravna oseba. Delovnega razmerja ni sklenila s B., temveč s C.. Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da ni bistven vpis v delovno knjižico, temveč prijava v zavarovanje in plačevanje prispevkov pristojni samoupravni skupnosti. Ker obrazcev M1, M2 ter M4 za leti 1981 in 1982 ni bilo v arhivu, jih ni mogla pridobiti. Sodišče ni upoštevalo, da je izpodbijala verodostojnost M1-prijave in M2-odjave iz zavarovanja. Opozarja tudi na dejstvo, da v arhivu ni bilo obrazcev M4 za leti 1981 in 1982. Podatki, vneseni v obrazce M1, M2 in M14 (verjetno mišljeno M4) niso točni. Ne strinja se s stališčem sodišča, da obrazci M4 ne dokazujejo plačila prispevka, temveč so zgolj podatek o ugotovljeni višini plače. Gre za javne listine, ki so dokazilo o dopolnjeni zavarovalni dobi v Sloveniji. Iz priloženih obrazcev je razvidno, da je zavezanec za prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenski nosilec, in sicer v obdobju od 1. 1. 1978 do 24. 10. 1980 območna enota v D. v obdobju od 25. 10. 1980 do 13. 8. 1984, pa območna enota v E.. Pritožbenemu sodišču predlaga, da od stečajnega upravitelja podjetja B. pridobi določene podatke (obrazce M1, M2, M4).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe dne 14. 2. 2014 in prvostopenjske z dne 28. 9. 2011 utemeljeno zavrnilo, ker je pravilno presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. S prvostopenjsko odločbo je namreč tožnici priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 12. 2010 dalje in denarna dajatev glede na 1 leto 3 mesece in 25 dni pokojninske dobe (15 mesecev), dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, od pokojninske osnove odmerjena po ulomku 15/276 v višini 16,35 EUR mesečno.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila v predsodnem upravnem postopku pokojnina odmerjena ob pravilnem upoštevanju pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Glede tega namreč sodišče prve stopnje, enako kot pred njim tožena stranka ugotavlja, da je tožnica v obdobju od 6. 9. 1976, (ko je bila zaposlena v B.) opravljala delo na F. v A.. Pravilno nadalje zaključuje, da so bili prispevki slovenskemu nosilcu zavarovanja plačani zgolj za obdobji od 6. 9. 1976 do 31. 12. 1976 in od 25. 10. 1980 do 24. 10. 1981, ter da zavarovalna doba v RS znaša le 1 leto 3 mesece in 25 dni. Navedeno pravo dejstvo je ugotovilo na podlagi podatka o prijavi v zavarovanje z dnem 6. 9. 1976(1) ( priloga B1). Čas od 1. 1. 1977 do 31. 12. 1979 je srbski nosilec zavarovanja priznal kot svojo zavarovalno dobo. Od 25. 10. 1980 do 24. 10. 1981 je bila tožnica ponovno prijavljena v zavarovanje pri toženi stranki (priloga B2). Iz prijave same izhaja tudi, da je bila tožnica pred tem zaposlena pri B..

7. Čeprav je srbski nosilec zavarovanja kot svojo dobo priznal le obdobje od 1. 1. 1977 do 31. 12. 1977, ni dejanske niti pravne podlage za pritožničino vztrajanje pri trditvah, da naj bi bili za obdobje od 1. 1. 1978 do 13. 8. 1984 prispevki plačani slovenskemu nosilcu zavarovanja. Slednjega seveda ne dokazujejo obrazci M4, kot zmotno meni pritožnica. Že sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno razloguje, da obrazci M4 ne dokazujejo plačila prispevka, temveč zgolj podatke o višini prejete plače. 8. Sicer pa je v okoliščinah konkretnega primera sodišče prve stopnje(3) pri presoji, ali obdobje od 1. 1. 1978 do 24. 10. 1980 in od 25. 10. 1981 do 13. 8. 1984 predstavlja slovensko zavarovalno dobo ali ne, povsem pravilno izhajalo iz tedaj veljavne pravne ureditve o reševanju kolizij med republiškimi in pokrajinskimi predpisi bivše SFRJ s področja davkov, prispevkov in taks.

Prispevki od osebnih dohodkov so se plačevali družbeno-politični skupnosti oziroma nosilcu zavarovanja, na katerega območju se je delo opravljalo oziroma na katerem je imel delavec stalno prebivališče. Zakon o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks (Ur. l. SFRJ, št. 36/1975; v nadaljevanju Kolizijski zakon -75) je v 12. členu sicer določal, da se prispevki iz osebnih dohodkov delavcev plačujejo na območju tiste samoupravne interesne skupnosti, v kateri ima delavec kraj stalne zaposlitve oziroma na kateri trajno opravlja dejavnost. V skladu z 2. odstavkom 12. člena navedenega zakona se je kot kraj stalne zaposlitve štelo območje tiste družbenopolitične skupnosti, na kateri je imela sedež temeljna organizacija združenega dela (TOZD), pri kateri si je delavec pridobil lastnost delavca v združenem delu.

Vendar je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks (Ur. l. SFRJ, št. 33/1976; v nadaljevanju Kolizijski zakon -76), ki je bil v veljavi od 1. 10. 1976 dalje, drugače opredelil kraj stalne zaposlitve. Določal je namreč, da je v primeru, ko ima TOZD poslovno enoto na območju druge družbeno politične skupnosti, s krajem stalne zaposlitve mišljeno območje, na katerem je sedež poslovne enote. Navedeno pomeni, da je od 1. 10. 1976 v primeru obstoja poslovnih enot za opredelitev območja zavarovanja relevantna lokacija poslovne enote in ne sedež temeljne organizacije.

Dne 1. 8. 1982 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks (Ur. l. SFRJ, št. 43/1982; Kolizijski zakon - 84), ki je imel smiselno enako določbo glede plačevanja prispevkov po kraju opravljanja dela, kot novela Kolizijskega zakona - 76. Iz predhodno navedene pravne ureditve, veljavne v obdobju, na katero se nanaša sporna pokojninska doba torej dejansko izhaja, da sama zaposlitev tožnice pri delodajalcu s sedežem v Sloveniji, za opredelitev nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni bistvena. Po cit. kolizijskih predpisih bivše SFRJ so se prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja, na območju katerega se je delo opravljalo(4). V konkretni zadevi, ko je tožnica brez slehernega dvoma delo opravljala v poslovni enoti v A., so po takrat veljavni zvezni zakonodaji bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lahko plačevani le tamkajšnjemu nosilcu zavarovanja. Izhajajoč iz navedene materialnopravne podlage je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju (od 1. 1. 1978 do 24. 10. 1980 in od 25. 10. 1981 do 13. 8. 1984) glede na tožničino delo v A. na F., plačevani tamkajšnji pristojni samoupravni interesni skupnosti. Ni namreč nobenega relevantnega dokaza, da bi bili plačevani pravnemu predhodniku tožene stranke.

9. Glede pritožničinih navedb, da B. v register ni bil vpisan kot poslovna enota, in da ni imela pooblastila za prijavo v zavarovanje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je B. predstavljala poslovno enoto v smislu navedenih kolizijskih predpisov. Kolizijski zakon-76 v 6. odstavku 12. člena poslovno enoto opredeljuje širše. Navedeni pojem zajema obrate, prodajalne, skladišča, predstavništva in druge delovne enote, ki niso bile organizirane kot TOZD.

10. Drugačno rešitev od izpodbijane ne pogojuje niti dejstvo, da tožnica ni mogla pridobiti določenih obrazcev, s katerimi bi dokazala slovensko zavarovalno dobo, ker jih ni bilo v arhivu. Tudi dokumenti, na katere se sklicuje v pritožbi (podatki o osebnih dohodkih, dopis z dne 28. 2. 2014, obrazci M4 ter sklep o stečaju) ne dokazujejo, da so bili v spornem obdobju prispevki plačani slovenskemu nosilcu zavarovanja. Pokojninska doba za sporno obdobje v matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri slovenskem nosilcu zavarovanja, iz predhodno navedenih pravnih razlogov ni bila, niti ni mogla biti evidentirana. To pa je seveda tudi razlog, da glede na 1. odstavek 203. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ni mogla biti upoštevana pri odmeri sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Po navedeni določbi ZPIZ-1 se namreč pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja, pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic upoštevajo po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

11. Končno ni utemeljena niti pritožbena zahteva, da se od stečajnega upravitelja nad podjetjem B. pridobi določene podatke oziroma dokaze (obrazce M1, M2, M4). ZDSS-1 v 62. členu sicer res določa, da lahko sodišče izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa je že sodišče prve stopnje na podlagi dokazov, ki sta jih predlagali stranki dovolj razčistilo dejstva, ki so odločilnega pomena za razsojo predmetne zadeve.

12. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Obr. M-1. (2) Obr. M-1. (3) In pred njim že tožena stranka

(4)Takšno materialnopravno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v revizijski zadevi opr. št. VIII Ips 81/2014.