Jedro

Pravni red lastnikom zemljišč na splošno ne nalaga, da morajo v zimskem času posipati, čistiti, soliti (in podobno) svoja zemljišča.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v znesku 12.606,41 EUR in odločilo, da mora tožnik tožencu povrniti 3.373,10 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP (1). Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, s tem ko je v novem postopku zaslišalo le toženca, tožnika pa ne, čeprav je svoj izostanek na naroku opravičil z zdravniškim potrdilom. Sodišče je prekršilo tudi načelo neposrednosti, saj nova sodnica v ponovljenem postopku ni izvajala dokazov neposredno. Z zaslišanjem prič M. B. in J. M., ki sta bili predlagani prepozno, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je tudi na njune izpovedbe oprlo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da do padca ni prišlo na kraju, ki ga je zatrjeval tožnik. Izpovedbe tožnika in prič M. D., V. L. in B. C. je ocenilo kot neverodostojne, čeprav jih po spremembi sodnice ni neposredno zaslišalo in torej takega vtisa ne more imeti. Iz policijskega poročila, ki je verodostojna listina, namreč izhaja, da je pred I. B. prišlo do hujše poškodbe, kar so izpovedale tudi omenjene priče. Oprlo pa se je na izpovedbi prič R. M. in A. R., čeprav nista znala opisati stanja okoli objekta, neskladno pa sta izpovedala tudi o tem, kako daleč od objekta je padel tožnik. Priči M. B. in J. M., katerih izpovedbe so sicer neupoštevne, bi morali zaznati, da se ljudje zbirajo in opaziti reševalce, ne glede na točno mesto padca. Dejstvo, da sta obe povedali, da nista ničesar videli, kaže da gre za priči, ki sta naklonjeni tožencu in sta temu ustrezno prilagodili svoje izpovedbe. Toženec ni izpolnil dolžnega ravnanja, saj ni ustrezno zaščitil dela zemljišča, kjer je njegov objekt. Stopnice in dostop do objekta morajo biti posoljeni s soljo ter zaščiteni s preprogo iz gume. Parkirišče mora biti posuto in prilagojeno vremenskim razmeram, saj je sestavni del dostopa k objektu. V predmetni zadevi ni ključno, ali je tožnik padel na pločniku v dobesednem pomenu, temveč to, ali je tožnik padel na delu zemljišča, ki je pristop k objektu, kar pa je bilo dokazano.

Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil tožnik zaslišan že v prvem postopku. Dokaz z njegovim zaslišanjem ni bil zavrnjen zato, ker ga ni bilo na glavni obravnavi, temveč zato, ker je bilo dodatno zaslišanje nepotrebno. Tožnik je soglašal z branjem dosedanjih izpovedb strank ter ostalih prič. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da do nesreče ni prišlo pred objektom toženca, kjer bi toženec moral poskrbeti za varnost. Prav tako ni bil obiskovalec njegovega gostinskega lokala. Tožniku se je zgodila nesreča na smučišču oziroma na drugih javnih površinah, za katere pa toženec ne odgovarja.

Pritožba ni utemeljena.

Glede očitanih kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 286.b člen ZPP stranki nalaga dolžnost uveljavljanja kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Sankcija prekluzije ne nastopi le glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Kršitev načela kontradiktornosti, opustitev neposrednega izvajanja dokazov ter zaslišanje prepozno predlaganih prič, ki jih tožnik očita sodišču prve stopnje, ne spadajo med kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (339. člen ZPP). Ker tožnik teh kršitev ni uveljavljal takoj, ko je bilo mogoče, torej že v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker so prepozne.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni padel na poledeneli betonski površini pred toženčevim objektom, temveč na travnatem sosednjem zemljišču, ki je bilo v času dogodka zasneženo. Takšno ugotovitev je prvostopenjsko sodišče utemeljilo s prepričljivo in natančno dokazno oceno izpovedi prič ter okoliščin, ki so bile ugotovljene pri ogledu na kraju samem. Izpovedbe toženca ter prič R. M., A. R., M. B. in J. M. so sodišče vodile do zaključka, da ni sprejelo izpovedbe tožnika, da je padel 3 metre južno od zahodnega vogala toženčevega objekta, na neobdelani površini, kjer je bilo kamenje, čez pa je tekla voda, ki je zamrznila. To je na mestu, kjer je sedaj stopnica in postavljena lesena ograja. Verjelo je namreč reševalcema R. M. in A. R., ki sta prišla na pomoč tožniku, da je bilo mesto padca bistveno bolj oddaljeno od toženčevega objekta, in nikakor ne na mestu, ki ga je zatrjeval tožnik. Res je, da je R. M. izpovedal, da je tožnik padel 30 metrov od toženčevega objekta, A. R. pa 15 metrov, vendar v tej zadevi sama razdalja ni tisto, kar bi bilo pravno odločilno. Pomembno je, da sta ti izpovedbi skladni glede odločilnega vprašanju, na kakšnem tipu zemljišča je tožnik padel. O neresničnosti tožnikovih navedb glede mesta padca pa se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi na podlagi policijskega poročila (A4), iz katerega izhaja, da so policisti z opravljenim ogledom in zbiranjem obvestil ugotovili, da je tuja krivda za opisani dogodek izključena. Prvostopenjsko sodišče je pravilno sklepalo, da če bi tožnik res padel na zatrjevanem mestu, to je na poledeneli terasi pred toženčevim objektom, bi policisti ugotovili, da je podan prekršek po 14. členu Odloka o javnem redu in miru v Občini Kranjska Gora, in bi ustrezno ukrepali. Tožnik v pritožbi navaja, da iz policijskega zapisnika, ki je verodostojna listina, izhaja, da je padel pred toženčevim objektom, vendar po oceni pritožbenega sodišča to ne more dokazovati, da je padel na betonski terasi pred objektom, temveč le to, da je padel nekje v bližini objekta. Dodatno pa sta neresničnost tožnikovih navedb potrdili tudi priči M. B. in J. M., ki sta takrat delala v prostorih toženčevega objekta, in izpovedala, da če bi tožnik res padel na zatrjevanem mestu, bi to gotovo videla, saj se iz notranjosti servisa vidi mesto padca, ki ga navaja tožnik. Pritožbeni očitek, da bi ti dve priči morali videti gručo ljudi, ki se je zbrala ob tožniku in reševalce, ne glede na to, kje je padel, je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni padel neposredno pred objektom. Ob izteku smučišča, kjer je navadno veliko ljudi, je nemogoče pričakovati, da bi serviserja čez okno toženčevega objekta zaznala, da se ljudje zbirajo okrog tožnika, in da sta prišla reševalca z motornimi sanmi. Nasprotno pa se prvostopenjsko sodišče ni oprlo na izpovedbe prič M. D., V. L. ter B. C., ki so izpovedovale skladno s tožnikom. Ocenilo je namreč, da so njihove izjave, glede na povezanost s tožnikom, očitno prilagojene želji po tožnikovem uspehu v pravdi, V. L. pa je celo sam povedal, da sta se s tožnikom dogovarjala o mestu padca. Poleg tega pa sta V. L. in B. C. padec videla le od daleč in o tipu podlage, na kateri je tožnik padel, nista vedela povedati ničesar. Tožnikovi očitki, da nova sodnica v ponovljenem postopku niti ni mogla presojati verodostojnosti izpovedbe tožnika in priče V. L., saj ju ni neposredno zaslišala, so neutemeljeni, saj je sodišče verodostojnost presojalo predvsem glede na razmerje do tožnika. Do zaključkov o neverodostojnosti je lahko prišlo tudi na podlagi prebranih izpovedb tožnika in prič, upoštevalo pa je tudi določena neskladja glede tega, kam naj bi tožnik šel in s kom. Poleg tega pa sta se v ponovljenem postopku pravdni stranki izrecno strinjali z branjem izpovedb strank in doslej zaslišanih prič. Ob siceršnji prepričljivosti obeh reševalcev, ki sta brez sorodstvenega razmerja do pravdnih strank in zato nezainteresirana za izid pravde, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Glede na takšne dejanske ugotovitve je prvostopenjsko sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določilo 11. člena Odloka o javnem redu in miru v Občine Kranjska Gora (2), ki določa, da so upravljavci stanovanjskih in drugih zgradb, upravljavci javnih površin, lastniki ter imetniki stanovanjske pravice dolžni ob poledici posipati pločnike ob hišah oziroma drugih zgradbah s soljo, peskom ali žaganjem. Ob ugotovitvi, da tožnik ni padel pred objektom toženca, ampak na zasneženem sosednjem zemljišču, kjer je bil v času škodnega dogodka iztek sankališča, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni bil dolžan poskrbeti za poledico na delu zemljišča, kjer je tožnik padel. Ker tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja toženca, kar je ena od predpostavk odškodninske obveznosti (prvi odstavek 131. člena OZ (3)), je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da niso podani razlogi, s katerimi tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla spremeniti svojega pravnega položaja, zato stroški za to vlogo niso bili potrebni. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP ji jih sodišče ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l . RS, št. 73/07 in nasl.).

(2) Uradni vestnik Gorenjske (25/96).

(3) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 97/07).