Jedro

Tožnica se v predlogu sklicuje na direktive in sodne odločbe v zvezi z odškodnino v primerih neenakega obravnavanja oziroma prepovedane diskriminacije in ne na odškodnino zaradi kršitve trpinčenja na delovnem mestu. Posebna odmera odškodnine za trpinčenje je predvidena šele v ZDR-1, ki pa za čas spornega razmerja ni veljal.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 9. 6. 2010 in sklep Komisije za pritožbe z delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 4. 5. 2011. Nadalje je odločilo, da je toženka dolžna tožnica plačati denarno odškodnino zaradi trpinčenja v znesku 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2011 dalje, višji zahtevek (v višini 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo. S sklepom je ustavilo postopek v delu tožbe ki se nanaša na to, da se glavni inšpektorici RS za okolje in prostor v bodoče prepoveduje izvajanje trpinčenja, itd. ter zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom za ugotovitev trpinčenja. Sklenilo je tudi, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Med drugim je zavrnilo pritožbeno navedbo tožnice, češ da bi morala imeti prisojena odškodnina tudi kaznovalno funkcijo, saj je bil v spornem obdobju delodajalec delavcu v primeru trpinčenja odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, po teh pravilih pa odškodnina za nepremoženjsko škodo nima kaznovalne funkcije.

3. V predlogu za dopustitev revizije tožnica postavlja vprašanje, ali je pri „odmeri terjatve“ v skladu s 45. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) treba upoštevati tudi kaznovalno funkcijo odškodnine. Sodišče druge stopnje naj bi namreč odločalo le z upoštevanjem "pozitivnega prava RS" in na tej podlagi presodilo, da odškodnina za trpinčenje nima tudi kaznovalne funkcije, saj je bila ta določena šele v 8. členu ZDR-1, ki pa se uporablja šele od 12. 4. 2013 dalje, torej za konkretni primer ne pride v poštev. Kljub temu meni, da je odločitev napačna. Sklicuje se na Direktivo 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu, na Direktivo 2000/43/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost, Direktivo 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu in Direktivo 2002/73/ES o spremembi Direktive Sveta 76/2007/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev. Nato se sklicuje na sodbe sodišča ES v zadevah Draehmpaehl (C-180/95), Feryn (C-54/07) in poročilo generalnega pravobranilca v zadevi Juuri (C-396/07), iz katerih naj bi izhajala zahteva po učinkoviti, sorazmerni in odvračilni odškodnini. Omenja tudi članek dr. Špelce Mežnar: Odškodnina v primeru kršitve prepovedi diskriminacije in mobinga.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Tožnica se v predlogu sklicuje na direktive in sodne odločbe v zvezi z odškodnino v primerih neenakega obravnavanja oziroma prepovedane diskriminacije in ne na odškodnino zaradi kršitve trpinčenja na delovnem mestu. Posebna odmera odškodnine za trpinčenje je predvidena šele v ZDR-1, ki pa za čas spornega razmerja ni veljal. 6. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo razlogov za dopustitev revizije po 367a. členu Zakona o pravdnem postopku, je predlog kot neutemeljen zavrnilo.