Jedro

Sam postopek prisilne poravnave, v katerem je tožena stranka, ne pomeni onemogočanja oz. precejšnje otežitve uveljavitve terjatve.

Samo zatrjevanje, da je tožnik ostal brez dohodkov, ker ni več dobil izplačevane plače, še ne pomeni, da je tožnik sicer ostal brez sredstev za preživljanje. Zahtevano nadomestilo plače za čas dokler traja spor ne predstavlja neznatne škode za toženo stranko, upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka v postopku prisilne poravnave, kar pomeni, da ni imela dovolj sredstev za tekoče poslovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in sicer, da je dolžnik tožena stranka dolžna upniku tožeči stranki na račun nadomestila plače izplačati mesečne zneske in sicer v višini neto 540.569,79 SIT od dneva izdaje začasne odredbe dalje, vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Nadalje nalog banki, A Banki d.d., Slovenska 58, Ljubljana na transakcijskem računu X ali SKB Banki d.d., Ajdovščina 4, Ljubljana na transakcijskem računu Y, da opravi rubeže razpoložljivega dobroimetja dolžnika v višini 540.569,79 SIT mesečno in prenos zarubljenega dobroimetja dolžnika v višini 540.569,79 SIT mesečno vsakega 15. dne v mesecu na upnikov račun št. Z pri NLB, d.d., Ljubljana. Banki se prepoveduje izplačilo z dobroimetja dolžnika v višini 540.569,79 SIT mesečno, le-temu pa se prepoveduje vsako razpolaganje z dobroimetjem v višini 540.569,79 SIT mesečno vse dotlej, dokler ne bo poplačana terjatev upnika. Če na računu dolžnika ni kritja, mora banka blokirati račun in izplačilo izvršiti delno ali v celoti takoj, ko bo imel dolžnik na računu kritje. Nadalje mora banka nemudoma obvestiti sodišče in upnika o morebitni oviri, zaradi katere se rubež ali plačilo ne more izvršiti.

Tožnik predlaga, da ta začasna odredba velja do pravnomočno končanega sodnega postopka v tej zadevi in stopi v veljavo takoj ter eventuelni ugovor ne zadrži te začasne odredbe. Nadalje je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse nastale stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe na prvi stopnji do dneva plačila. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijanega sklepa.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča, da bi bila tožeča stranka priviligirana napram ostalim upnikom. Toženi stranki in naslovnemu sodišču je bila predložena sodba socialnega sodišča, po kateri je razveljavljena odločba, da je tožeča stranka sposobna za delo in izdana odločba, s katero je ugotovljeno, da je tožeča stranka nesposobna za delo tako za mesec februar 2003, kot mesec maj 2003. Tožeča stranka je izkazala, da se jo tožena stranka hoče za vsako ceno znebiti. Tožeča stranka je z dopisom celo pozvala toženo stranko, da naj zaščiti njene korist s svojo aktivnostjo zoper ZZZS. Ničesar ni storila, kljub temu, da je tožeča stranka posredovala obvestilo zdravnika, iz katerega je bilo razvidno, da tožeča stranka ni sposobna za delo do nadaljnjega. Tožeča stranka nima vpogleda v poslovanje družbe in tudi ne ve namenov uprave, zato ne more pavšalno trditi odtujevanja premoženja, skrivanja in drugačnega razpolaganja. Tožena stranka je predlagala uvedbo postopka prisilne poravnave, v katerem je dosegla 80 % odpis dolga. Ravno to pomeni, kar sodišče nasprotno trdi, da tožnik ni izkazal. Pritožba se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da ima vsaka izguba zaposlitve za posledico izpad prejemkov, kar ne pomeni, da je pričela nastajati nenadomestljiva škoda. Ravno v tem je nastanek škode, ker ne prejema več prihodkov. Škoda je nastala tisti trenutek, ko ni bilo priliva na račun tožnika in niso bili računi s trajnikom poravnani. Ni pomembno, ali gre za petkratnik minimalne plače, saj za to ni meril. Če že sodišče postavlja merilo, potem škoda še petkrat večja od minimalne plače vsak mesec. Sodišče postavlja svoja merila, ko govori, da nadomestilo v višini 540.000,00 SIT mesečno ni neznatno, zlasti ne upoštevaje, da je tožena stranka v postopku prisilne poravnave. Namen začasne odredbe je, da se prepreči nastajanje nadaljnje škode, da se uredi razmerje med tožečo in toženo stranko. Če bi tožena stranka preklicala svojo nezakonito odpoved pogodbe in ponovno prijavila tožečo stranko pri ZZZS kot zaposleno, bi se spor nemudoma končal z umikom tožbe. Ne strinja se tudi s trditvijo sodišča, da izdaja začasne odredbe ni utemeljena, ker je tožena stranka v postopku prisilne poravnave. Tožeča stranka meni, da to nima nobene zveze s prisilno poravnavo, ker odhodki in prihodki pri toženi stranki nimajo nobenega vpliva na njeno poslovanje, saj gre za prihodke in odhodke iz naslova socialnega transferja in ne za redno poslovanje tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je ocenilo pritožbene navedbe in od sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva ter zaključuje, da pritožbene navedbe niso odločilne. Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero zahteva, da se odloči o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.8.2002. Delodajalec - tožena stranka je izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih zaradi neupravičene odsotnosti z dela, ker tožnik ni več izkazoval začasne zadržanosti z dela zaradi nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov; šlo naj bi torej za neopravičene izostanke. Vendar v času izdaje izredne odpovedi tožena stranka ni imela izkazane opravičene odsotnosti tožnika. Ravnanje tožene stranke tedaj ni bilo samovoljno, saj je tožnik potrdilo o zdravstveni opravičeni odsotnosti za čas po 1.5.2003 predložil šele v času pritožbenega postopka zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 12.6.2003. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno preizkušalo le obstoj pogojev za zavarovanje denarne terjatve. Sodišče pa je zatrjevane okoliščine, ki bi utegnile biti pomembne, preizkusilo najprej in glede morebitnega razloga obstoja nevarnosti, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena. Tožnik navaja obstoj postopka prisilne poravnave. V pritožbi zatrjevana stališča o tem niso odločilna, saj sam postopek prisilne poravnave ne pomeni onemogočanja oziroma precejšnje otežitve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi tako nevarnost za terjatev tožnika predstavljalo odtujevanje premoženja, skrivanja ali kakšno drugačno razpolaganje. Tega ni bilo.

Tudi nadaljnji razlog, da bi bila odredba potrebna zaradi preprečitve uporabe sile in težko nadomestljive škode, pa tudi ta preprečitev uporabe sile, ni izkazan. V času izdaje izredne odpovedi, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, ni bila podana samovolja tožene stranke, ker odsotnost z dela ni bila še izkazana kot opravičljiva.

Glede nastanka težko nadomestljive škode se tudi pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da samo zatrjevanje, da je tožnik ostal brez sredstev za preživljanje, ker ni več dobil izplačevane plače, ki je nazadnje znašala 540.569,97 SIT mesečno, še ne pomeni, da je tožnik sicer ostal brez sredstev za preživljanje.

Tudi tretji pogoj je sodišče prve stopnje utemeljeno obrazložilo, da ne gre za to, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo utrpela neznatno škodo, saj bi to bilo lahko odločilno le v primeru, če bi bila verjetnost zahtevka že izkazana. Ne bi sicer nastala za tožnika nenadomestljiva škoda in ne gre za neznatno škodo, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Ni odločilno, da bi tožena stranka vse izdatke lahko refundirala ZZZS. Dejstvo je, da bi zahtevano nadomestilo v višini preko 540.000,00 mesečno ne predstavljalo neznatne škode. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožena stranka bila v postopku prisilne poravnave, kar pomeni, da ni imela dovolj sredstev za tekoče poslovanje.

Neupoštevna je zato tudi pritožbena navedba, da bi se, v kolikor bi tožena stranka preklicala svojo nezakonito odpoved, kar naj bi bil tudi namen začasne ureditve razmerij med obema strankama z začasno odredbo, spor nemudoma končal z umikom tožbe. To ugibanje ne more biti odločilno. Razen tega pritožbeno sodišče pripominja, da bo vprašanje opravičenosti oziroma neopravičenosti izostanka z dela v spornem času predmet odločanja v glavni stvari.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter odločiti, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.