Jedro

Če tožnik uspe v pravdi le proti nekaterim tožencem, mora ostalim v celoti povrniti njihove pravdne stroške.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v izreku o stroških (točka 5) spremeni tako, da se glasi: "Tretjetožena stranka M. Z. je dolžna povrniti tožečima strankama stroške pravdnega postopka v višini 135.735,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1998 dalje do plačila; prvo in drugotožeča stranka sta dolžni prvo in drugotoženi stranki, I. in P. K., povrniti vsakemu po 60.713,66 SIT nujnih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1998 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo".

V ostalem se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Pritožniki sami nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) ustavilo postopek za izdajo začasne odredbe zaradi umika predloga; 2.) zavrglo ugotovitveni del tožbenega zahtevka; 3.) v celoti zavrnilo zahtevek zoper prvo in drugotoženo stranko; 4.) tretjetoženki pa naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, s tem da odstrani iz parcelne številke 50/1 oziroma na podlagi kasneje opravljene parcelacije iz parcelne številke 50/1 bodisi iz parcele 50/14 k.o. ... leseno pregrado, to je dva lesena po 70 cm visoka količka in približno štiri metre dolgo pritrjeno leseno lato in tako omogočiti tožečima strankama nemoteno uporabo poti za hojo in vožnjo preko parcelne številke 50/1 in preko parcelne številke 50/14 k.o. , pri čemer se je v bodoče dolžna vzdržati takšnih podobnih motitvenih dejanj. V izreku o stroških - točka 5, pa je tretjetoženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 135.735,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1998 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sklep se po svojem pooblaščencu pritožujejo tožene stranke, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge in predlagajo, naj sodišče sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek proti tretjetoženi stranki zavrne in odloči, da sta tožnici dolžni nerazdelno plačati pravdne stroške tožene stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pritožniki navajajo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Sodišče naj bi sicer pravilno ugotovilo, da gre za pravdo zaradi motenja posesti stvarne služnosti, kar pa iz samega izreka ni razvidno. Glede na izrek lahko namreč tožnici sporno pot uporabljata brez slehernih omejitev. Toženci so ves čas postopka zatrjevali, da poti po novo nastali parceli 50/14 tožnici sploh ne potrebujeta. Poleg tega dostop do njune parcele sploh ni onemogočen. Tožnici bi imeli tudi povsem nemoten dostop do parcele 50/3, če bi le odstranili nekaj zidakov. Vendar pa naj bi šlo v tem primeru za objestno pravdanje, kar bi sodišče tudi samo ugotovilo, če bi opravilo ogled, kar je tožena stranka že predlagala.

Sodišče naj tudi ne bi ugotavljalo ekonomskega interesa oziroma glede tega sklep ne vsebuje nobenih razlogov. Po naziranju pritožnikov naj bi ne bila podana niti protipravnost dejanja, saj je s postavitvijo ovire označena le meja, do katere smeta tožnici uporabljati pot ter se ujema z razdelitvijo parcele, ki jo je opravil geometer. Nazadnje pa se pritožniki pritožujejo še zoper odločitev o stroških. Prvo in drugotožena stranka naj bi bili po mnenju pritožnikov upravičeni do povrnitve stroškov. Zahtevek zoper njiju je bil namreč zavrnjen, stroške pa sta nedvomno utrpeli, saj sta se morali spustiti v pravdo.

Za del postopka, ki se nanaša na izdajo začasne odredbe pa bi morali stroške trpeti tožnici, saj sta predlog umaknili.

Pritožba je delno utemeljena.

V delu, ki se nanaša na glavni zahtevek, pritožba ni utemeljena. Prvo sodišče je namreč ugotovilo vse elemente, ki so potrebni za odločitev v pravdah zaradi motenja posesti ter v zvezi s tem tudi navedlo vse potrebne razloge. Pritožbeno sodišče glede le-teh nima nobenih pomislekov. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa je potrebno poudariti naslednje: Zahtevek ni nesklepčen oziroma razlogi ne nasprotujejo izreku, kot skuša prikazati pritožba. Parceli št. 50/1 in 50/14 sta v naravi pot, na kateri sta imeli tožnici posest stvarne služnosti.

Slednje ugotavlja že prvo sodišče in tudi pritožba temu ne nasprotuje. Tretja točka izreka pa se nanaša točno na to, namreč na to, da bosta lahko odslej tožnici nemoteno uporabljali to pot, torej tako, kot sta jo lahko pred postavitvijo ovire. Podrobnejši preizkus pritožbenih navedb tako pokaže, da skuša pritožba doseči utesnitev služnosti, natančneje utesnitev posesti služnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je takšen cilj skušala tretjetoženka doseči že s samim motilnim dejanjem. Tretjetoženka pa takšnega cilja ne more doseči ne s samovoljnim ravnanjem ne z ugovori v postopku zaradi motenja posesti. V tovrstnih postopkih, ki morajo biti zaradi svoje narave hitri, se namreč odloča izključno na podlagi dejanskega stanja. Tega pa je tretjetoženka s svojim nedovoljenim samovoljnim ravnanjem spremenila. Protipravnost njenega dejanja ne more biti izključena zgolj zaradi tega, ker je bila na mestu, kamor je postavila oviro, opravljena delitev parcele. Prav tako pa je prvo sodišče navedlo dovoljšnje razloge za to, da je zahtevek tudi ekonomsko upravičen. To je v tem, da sta tožnici zaradi motilnega dejanja omejeni v izvrševanju služnosti, zaradi česar je njun položaj otežen. Iz navedenih razlogov pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, pritožbeno sodšče pa ni ugotovilo tudi nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je izpodbijani sklep v tem delu potrdilo.

Pritožba pa je utemeljena, ko graja odločitev o stroških postopka.

Zoper prvotoženca in drugotoženko sta namreč v tej pravdi tožnici v celoti propadli. Ker sta bili prvotoženec in drugotoženka zajeta s tožbo, sta se morala spustiti v pravdo, v zvezi s čimer so jima nastali pravdni stroški. Prvo sodišče je tako napačno uporabilo materialne določbe Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 glede stroškov postopka. V skladu s 154/1 členom navedenega zakona mora stranka, ki v pravdi popolnoma propade, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Procesno razmerje med tretjetoženko in tožečo stranko ne more imeti v tem pogledu nobenega učinka na procesno razmerje med tožečo stranko na eni ter prvotožencem in drugotoženko na drugi strani. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izrek o stroških spremenilo tako, da sta tožnici dolžni povrniti tisti del stroškov, ki se nanaša na prvotoženca in drugotoženko. Vsi trije toženci so imeli skupnega pooblaščenca, ki je dejanja tudi enotno opravljal, zato ta delež stroškov znaša eno tretjino skupnih stroškov za vsakega izmed njiju. Glede pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo umika predloga za začasno odredbo, zaradi česar bi morala tožeča stranka v celoti nositi stroške postopka za izdajo začasne odredbe, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je šlo v tem primeru za enoten postopek. Dejstva, ki so se ugotavljala v postopku za izdajo začasne odredbe, so obenem tudi odločilna dejstva v postopku o glavni stvari.

Glede te pa sta tožnici zoper tretjetoženko v celoti uspeli, zato je v tem delu odločitev prvega sodišča o stroških postopka pravilna.

Ker so pritožniki uspeli le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, sami nosijo pritožbene stroške (154/3 ZPP/77).