Jedro

Zatrjevane škode zaradi nezmožnosti uporabe ni mogoče kar enačiti z vrednostjo zemljišča oz. odškodnino za odvzeto zemljišče. Tožnica je še vedno zemljiškoknjižna lastnica spornega zemljišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i (v delu, ki se nanaša na plačilo 21.350.278,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2003 dalje do plačila in v stroškovni odločitvi) in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu se s p r e m e n i , tako da se tožbeni zahtevek (na plačilo 8.895.937,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2005 dalje do plačila) zavrne.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici odškodnino in uporabnino v skupni višini 30.246.215,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska odškodnine 21.350.278,00 SIT od 1.2.2003 dalje do plačila in od zneska uporabnine 8.895.937,00 SIT od 15.4.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožnici pravdne stroške v višini 2.297.876,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno, da se jo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naložilo plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker so razlogi v sodbi nejasni in med seboj v nasprotju, navedbe o odločilnih dejstvih so v nasprotju s tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da pravnemu predniku tožnice ni bila nikoli izdana odločba o tem, da mora izročiti svojo polovico sporne parcele občini za uresničitev prostorsko izvedbenega načrta, niti ni bil izpeljan postopek razlastitve. V nadaljevanju pa zaključi, da je tožena stranka tožnici neupravičeno odvzela nepremičnino in to opredelilo kot škodni dogodek. To dejstvo je v nasprotju z listinami v spisu. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je tožnica še vedno zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine. Iz listin izhaja zgolj to, da tožena stranka ni izpeljala do konca že začetega upravnega postopka razlastitve in da je uporabljala sporno nepremičnino od leta 1989 dalje. Iz spisa ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici odvzela sporno nepremičnino (odvzem se lahko razume le kot prenos lastninske pravice ali kot odvzem posesti). Protispisna je navedba, da je sodišče sledilo napotkom višjega sodišča glede površine spornega zemljišča s postavitvijo sodnega izvedenca. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi izvedenec ugotavljal površino spornega zemljišča. Navedba sodišča, da tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti od odškodninskega dela zahtevka od 1.2.2003 dalje, ker je sodni izvedenec na ta dan revaloriziral cenitev zemljišča, je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da tožnici pripada odškodnina v višini 21.350.278,00 SIT oz. 14.219,30 SIT za m². Sodišče je namreč prisodilo tožnici odškodnino v višini 14.219,30 SIT za m² zemljišča po ceni z dne 15.4.2005, zato je nelogično, zakaj bi upoštevalo tek zamudnih obresti od dneva revalorizacije cenitve zemljišča. Napačno je tudi uporabilo 286. člen ZPP. V obrazložitvi je navedlo, da je tožnica v ponovnem postopku uveljavljala kot pravno podlago tožbenega zahtevka odškodninsko odgovornost. To dejstvo izhaja iz pripravljalne vloge tožnice z dne 24.11.2004. Pred tem se tožnica izrecno ni opredelila do temelja tožbenega zahtevka, glede na njene navedbe, pa je bilo razumeti, da gradi zahtevek na neupravičeni obogatitvi, kar izhaja tudi iz sodbe opr. št. P1 in sodbe višjega sodišča opr. št. I Cp 804/2003. Takoj, ko je tožnica opredelila odškodninski temelj, je toženka podala ugovor zastaranja, kar izhaja iz pripravljalne vloge z dne 24.12.2004. Ugovor zastaranja, s katerim stranka zatrjuje, da je zaradi poteka roka prenehala pravica upnika, da zahteva izpolnitev obveznosti, je ugovor materialnopravne narave, ki se nanaša na temelj zahtevka in ga ni moč podati, dokler se tožnik ne izjasni glede temelja zahtevka. Od tožene stranke zato ni bilo mogoče pričakovati, glede na vsebino tožbe, da bo podajala ugovor zastaranja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče je tudi kršilo 362. člen ZPP in ni sledilo navodilom višjega sodišča. Tudi v ponovnem postopku ni ugotavljalo površino odvzetega zemljišča, ki še vedno ostaja sporno, ni upoštevalo zemljiškoknjižnega stanja, iz katerega izhaja, da je lastnica sporne nepremičnine tožnica, prav tako ni upoštevalo navedb glede ugotovitev vseh pravno relevantnih okoliščin, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka in odločitve ponovno ni mogoče preizkusiti. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje glede površine sporne parcele. Ugotovilo je, da naj bi sporno zemljišče obsegalo 1501,50 m². Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi pogodbe, sklenjene med tožnico in O., ki jo je v spis vložila tožnica 3.1.2005. Sodišče je do površine sporne nepremičnine prišlo z domnevo, da je O. od tožnice odkupil zemljišče s površino 1.700 m², kar naj bi ustrezalo glede na višino kupnine. Takšna ugotovitev je nenavadna in neobičajna, še posebej glede na dejstvo, da je bila pogodba dokaz, ki ga sodišče glede na določbo 2. odst. 362. člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Odškodninska odgovornost države je specifična in sodi v javno in ne zasebno pravo. Oškodovanec mora varovati svoj interes, zato je njegova dolžnost uveljavljati in izčrpati pravna sredstva zoper nezakonite akte in dejanja tako, da stori vse, da se vzpostavi pravno stanje, odškodninski zahtevek je ultima ratio. Pravica do povračila škode se zagotavlja sekundarno, pred uveljavitvijo pa je potrebno izčrpati vsa pravna sredstva, kar pomeni procesno predpostavko. Zato bi tožnica morala predhodno izčrpati pravna sredstva v upravnem postopku razlastitve, ki se ni končal. Ravno tako bi morala iskati stvarnopravno varstvo (motenje posesti, lastninska tožba) ali glede na sklenjeno pogodbo (pogodba o oddaji stavbnega zemljišča z dne 29.9.1998) to pogodbo napasti, kar pa ni storila. Odškodninske odgovornosti države po določbi 26. člena Ustave RS ni mogoče enačiti z odškodninsko odgovornostjo drugih oseb po 171. členu ZOR in odgovornostjo pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ po 172. členu ZOR, kot zmotno navaja sodišče. Prav tako odgovornost delodajalca ni objektivna, temveč poostrena krivdna odgovornost. Odgovornost države je glede na določbo 26. člena Ustave RS ožja in se kot element civilnega delikta zahteva protipravno ravnanje oseb ali organa. Sodišče ni ugotavljalo protipravnega ravnanja in ga tudi v obrazložitvi sodbe ni obrazložilo. Po mnenju tožnice naj bi odškodninska odgovornost izhajala zaradi protipravnega ravnanja organa, ki je vodil postopek odvzema posesti oz. razlastitve. V čem se kaže ta protipravnost v postopku ni bilo ugotovljeno. Iz upravnega spisa izhaja zgolj dejstvo, da je upravni organ začel postopek razlastitve in ga ni dokončal. Sodišče ugotavlja, da je tožnici nastala škoda, ker nepremičnine ne more uporabljati, čeprav jo je podedovala, ker je z njo razpolagala tožena stranka. Poudariti je, da je tožnica še vedno zemljiškoknjižna lastnica in zato škoda ni izkazana. Tožnici ni bilo odvzeto zemljišče, kot to zatrjuje sodišče v obrazložitvi sodbe in s tem opravičuje svojo odločitev, tožnici je bila lahko glede na zemljiškoknjižno stanje odvzeta samo posest, kar pa sodišče ne navaja in ne šteje kot škodljivo dejstvo. Zato niso podani elementi civilnega dilikta, zlasti ne protipravnost, ki se zahteva pri odškodninski odgovornosti države in ne škoda, saj tožnici zatrjevana škoda ni nastala, druge škode pa tožnica ni navajala. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 376. člena ZOR. Odškodninska terjatev zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Nesporno iz spisa izhaja, da je tožnica zvedela za škodo s sklenitvijo pogodbe o oddaji zemljišča v uporabo, kdo je povzročitelj škode, pa ni bilo sporno. Glede navedb sodišča, da protipravno stanje še vedno traja in da je izvedenec revaloriziral cenitev zemljišča na dan 1.2.2003, kar pomeni, da je to datum ocenjene škode in posledično, da od tega dne tečejo zastaralni roki, so pravno zgrešene. Zastaralni rok začne teči, ko oškodovanec ve za oba pogoja oz., ko bi glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za oba pogoja. Tudi od oškodovanca se pričakuje določena skrbnost. Glede višine škode je sodišče ravnalo v nasprotju z določili načela bona fides iz 12. člena ZOR in v nasprotju z določbo 190. člena ZOR. Ugotovitev sodišča, da je višina škode enaka prometni vrednosti nepremičnine, ni obrazložena, je nelogična ter v nasprotju z določbo 190. člena ZOR. Sodišče prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane oškodovančev gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. V obravnavanem primeru je sodišče tožnici prisodilo prometno vrednost nepremičnine na dan izdaje sodne odločbe, tožnica pa še vedno ostaja zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine. Zato v tem primeru škodo ne mora predstavljati prometna vrednost nepremičnine, saj nepremičnina ni bila odvzeta (lastninska pravica ni prešla na toženo stranko), tožbeni zahtevek je očitno v nasprotju z načelom bona fides. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbo 219. člena ZOR glede uporabnine. Tožena stranka ni uporabljala sporne nepremičnine v svojo korist, saj je uporabo sporne nepremičnine prenesla na tretjo osebo v letu 1989. Sodišče pa je uporabnino tožnici priznalo za pet let nazaj, torej od leta 2000 dalje. Pridobljeno korist je ugotovilo iz 3. odst. 4. člena pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo in bi glede na takšno ugotovitev, če bi bil podan temelj, moralo tudi v tem okviru ugotavljati višino koristi. Sodišče tega ni storilo, temveč je za podlago pridobljene koristi upoštevalo izvedensko mnenje, ki je določil letno uporabnino glede na vrednost zemljišča na dan 15.4.2005. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da država v podobnih primerih za istovrstno zemljišče (njiva s statusom funkcionalnega zemljišča) določa najemnino 68,00 SIT za m² letno, v konkretnem primeru pa je najemnina določena na 14.219,30 SIT/ m² letno. Tudi, če bi tožnica bila upravičena do uporabnine za zadnjih pet let, bi bilo potrebno uporabnino določiti za vsako leto posebej, uporabnine ni mogoče indeksirati. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbo 154. člena ZPP glede stroškov postopka. Prvotni tožbeni zahtevek se je glasil na 102.627.085,34 SIT, sodišče pa je tožnici prisodilo 30.246.215,00 SIT, kar je cca. 30%. Glede na dosežen uspeh v pravdi bi moralo sodišče drugače porazdeliti pravdne stroške, ne pa, da je toženi stranki naložilo v plačilo celotne stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - C. p.o. je v imenu Skupnosti za ceste Slovenije kot investitor gradnje obalne ceste križišče A.–K. 26.12.1988 zaprosil tedanji Komite za varstvo okolja in urejanja prostora Občine za izdajo odločbe o izročitvi zemljišča za gradnjo, tudi dela parc. št. 1507, ki je bila takrat družbena lastnina z vknjiženo pravico uporabe tožnice in njenega brata B.A., vsakega do ½, – tožnici je bila v upravnem postopku odvzeta iz uporabe ½ parc. št. 1507 (odločba z dne 13.1.1989 št. 464 – 5/88-11) na podlagi 13. v zvezi z 64. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84), saj je šlo za prejšnje lastnike stavbnih zemljišč, ki so postala družbena lastnina zaradi nacionalizacije, pri čemer pravice uporabe zemljišča niso izgubili, - tožnica je za odvzeto zemljišče v skladu z 34. členom Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80 s spremembami), in sicer njeno polovico parc. št. 1507, prejela drugo nadomestno zemljišče in izplačana ji je bila tudi odškodnina za razliko v vrednosti zemljišč, – B.A. ni bila izdana odločba, da mora izročiti svojo polovico sporne parcele občini za uresničitev prostorsko izvedbenega načrta, niti ni bil izpeljan postopek razlastitve po določbah Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, -tožnica je v zapuščinskem postopku po pokojnem bratu B.A. podedovala pravico uporabe na njegovi polovici parc. št. 1507 (ki je bila deljena v parc. št. 1507/1 in 1507/2) in je bila pravica uporabe (ki je bila po 2. členu Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. RS, št. 44/97, transformirana v lastninsko pravico) vpisana nanjo (in je še vpisana nanjo), – (tedanji) Sklad stavbnih zemljišč Občine je s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 26.10.1989 oddal v uporabo parc. št. 1507 Skupnosti za ceste Slovenije, tudi del, ki je bil (takrat) v uporabi B.A., za kar se je slednja zavezala plačati skladu odškodnino (za zemljišča, odvzeta iz uporabe bivšim lastnikom – 4. člen pogodbe) v višini 161.930.700 takratnih DIN, – zemljišča, h katerim je bilo pripojeno tudi tožničino zemljišče, in sicer parc. št. 1506, 1507/1 in 1507/2, so bila ob sklenitvi pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča namenjena izgradnji bencinskega servisa, parc. št. 1551/1 pa za gradnjo obalne ceste, – Skupnost za ceste je del pridobljenega zemljišča prenesla O. kot nadomestno zemljišče za porušeno bencinsko črpalko (tožnica je tekom postopka,v pripravljalni vlogi z dne 4.1.2005 navedla, da je 13.12.2004 sklenila z OMV Istrabenz prodajno pogodbo ( te pogodbe v spisu ni ) za del spornega zemljišča (parc. št. 1507/2 – 1700 m²) za ceno 35.000.000,00 SIT, na navedenem zemljišču je slednji zgradil bencinski servis).

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo: -B.A. ni bila nikoli izdana odločba, da mora izročiti zemljišče občini, niti ni bil izpeljan postopek razlastitve, zato ni bilo podlage za izplačilo odškodnine v smislu 34. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, -pravna prednica tožene stranke zato ni bila upravičena razpolagati s polovico parc. št. 1507 (površine 3201,50 m²), na kateri je imel pravico uporabe B.A., - to polovico parc. št. 1507 je zato odvzela protipravno, brez izvedenega upravnega postopka in s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča oddala v uporabo Skupnosti za ceste in za to prejela odškodnino, -tožnici je s tem nastala škoda, ker zemljišče ne more uporabljati oz. z njim razpolagati, zato je podana odškodninska odgovornost tožene stranke po 172. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ), katere se tožena stranka ni razbremenila, - tožnica je zato upravičena do odškodnine za protipravno odvzeto zemljišče, - pomembna je velikost zemljišča v času, ko ga je tožena stranka oddala Skupnosti za ceste in sedanja vrednost zemljišča (saj bi ga tožnica sicer lahko vseskozi uporabljala oz. z njim razpolagala), – zato je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za protipravno odvzeto zemljišče v višini po izvedencu ocenjene vrednosti zemljišča (še za razliko 1501,50 m², glede na to, da je za 1700 m² prejela kupnino po pogodbi z O.) na dan 15.4.2005 – 14.219,30 SIT/ m², to je 21.350.278,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2003, to je od dneva revalorizacije cenitve zemljišča dalje.

Tako odločitev tudi po mnenju pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno graja. Tožnica je v tožbi trdila, da je tožena stranka »prodala tujo stvar brez pravnega naslova in neupravičeno prejela odškodnino, ki bi šla tožnici, zato naj se tožena stranka izjasni, koliko je prejela na račun ½ parc. št. 1507 oz. naj vrednost odvzetega zemljišča ugotovi sodni izvedenec«. Na taki trditveni podlagi je na prvem naroku (list. št. 10 spisa) navedla, »da kot pravno podlago postavljenega zahtevka za plačilo odškodnine uveljavlja gradnjo na tujem svetu po 25. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in odškodninsko odgovornost tožene stranke (26.člen Ustave RS) zaradi njenega protipravnega (naklepnega) ravnanja z oddajo njenega zemljišča, s čimer ji je povzročila škodo«. Tožbeni zahtevek je tudi v nadaljevanju utemeljevala na podlagi odškodninske odgovornosti za škodo, ki naj bi jo povzročili organi tožene stranke v smislu 172. člena ZOR (ki se v konkretnem primeru še uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika). Podlaga za tovrstno odgovornost je urejena tudi v 26. členu Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Tožnica bi zato morala izkazati vse potrebne elemente civilnega odškodninskega delikta – poleg škode tudi protipravnost ravnanja, vzročno zvezo med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo protipravnosti ravnanja. Jasno je povedalo, da je tožena stranka oddala v uporabo Skupnosti za ceste parc. št. 1507 (čeprav je v upravnem postopku le tožnica izročila občini svojo polovico parcele in za to prejela odškodnino in nadomestno zemljišče), zato je z delom parcele, ki je bila (takrat še) v uporabi B.A. neupravičeno razpolagala, kar brez izvedenega upravnega postopka, brez vsake odločbe in obvestila prizadetemu uporabniku o odvzemu iz uporabe ne bi smela storiti. Za tako ravnanje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo nobene zakonske podlage. Tožnica je zatrjevala, da ji je s takim ravnanjem nastala škoda, ki jo je opredelila s tem, da nepremičnine ne more uporabljati. Tožnica bi zato morala to zatrjevano škodo konkretizirati. Zatrjevane škode zaradi nezmožnosti uporabe ni mogoče kar enačiti z vrednostjo zemljišča oz. odškodnino za odvzeto zemljišče, kot je to utemeljevala tožnica in čemur je sledilo sodišče prve stopnje, saj pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica še vedno zemljiškoknjižna lastnica spornega zemljišča. Gre torej za zatrjevano škodo zaradi nezmožnosti uporabe, ne za postopek odvzema zemljišča iz uporabe, ko se je prizadetemu uporabniku izplačala odškodnina v vrednosti odvzetega zemljišča. Zato tega elementa odškodninske odgovornosti, škode, tožnica ni izkazala, zmotna je drugačna prvostopenjska ugotovitev, na to pritožba utemeljeno opozarja. Zato je materialnopravno zgrešena odločitev sodišča prve stopnje, sprejeta na navedeni pravni podlagi. Ob doslej povedanem so zato nepomembne pritožbene navedbe v zvezi z ugovorom zastaranja, pa tudi neutemeljene. Le tega je tožena stranka podala šele v vlogi z dne 24.12.2004, čeprav je tožnica utemeljevalala odškodninsko odgovornost tožene stranke že na prvem naroku za glavno obravnavo (27.6.2002 – list. št. 10 spisa). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožnica predhodno izčrpati vsa pravna sredstva v razlastitvenem postopku (ki ga ni bilo), kot tudi, da bi morala najprej zahtevati stvarnopravno varstvo oz. izpodbijati pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča; to ni pogoj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na še vedno sporno površino parcele, s katero je tožena stranka (neupravičeno) razpolagala. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca (izvedensko poročilo z dne 15.4.2005 – list. št. 114 spisa), da so bila zemljišča, h katerim je bilo pripojeno tudi tožničino zemljišče, in sicer parc. št. 1506, 1507/1 in 1507/2 namenjena gradnji bencinskega servisa, parc. št. 1551/1 pa gradnji obalne ceste. Ni pa bilo ugotovljeno, tega tudi izvedenec ni ugotavljal, za kolikšno površino tožničinega zemljišča je dejansko šlo, čeprav je sodišče prve stopnje o tem pridobivalo tudi podatke OGU K.. Čeprav že iz uvodnih ugotovitev izhaja, da je Cestni inžerining leta 1988 zaprosil le za del parcele 1507, ni bilo ugotovljeno kolikšno površino navedene parcele je tožena stranka dejansko oddala Skupnosti za ceste in je bilo uporabljena za gradnjo obalne ceste oz. bencinskega servisa, na to pritožba utemeljeno opozarja.

Utemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje prvostopenjske odločitve o dosojeni uporabnini za uporabo spornega zemljišča v izmeri 1501,50 m2 za obdobje zadnjih pet let. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožena stranka spornega zemljišča v tem obdobju ni uporabljala, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je zemljišče že leta 1989 prenesla v uporabo Skupnosti za ceste. Podlage za uporabnino v smislu 219. člena ZOR zato tudi pritožbeno sodišče ne vidi. Izpodbijana odločitev v tem delu je zato materialnopravno napačna.

Pritožbeno sodišče je zato iz navedenih razlogov pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo zneska odškodnine 21.350.278,00 SIT z obrestmi razveljavilo (posledično tudi v stroškovni odločitvi) ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP), v preostalem delu glede plačila uporabnine 8.895.937,00 SIT z obrestmi pa spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek za plačilo navedenega zneska zavrnilo (4. odst. 358. člena ZPP). V ponovnem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti še do ostalih dveh uveljavljanih pravnih podlag, neupravičene pridobitve in gradnje na tujem svetu. Tožnica je prvotno temeljila tožbeni zahtevek na določbah ZOR o neupravičeni pridobitvi. Bistvo te je, da je zaradi nekega dejstva eni stranki nastala korist, drugi pa prikrajšanje oz. izguba, pri čemer za to ni podana pravna podlaga. Sodišče prve stopnje je sicer v prvem sojenju že presojalo to materialnopravno podlago tožbenega zahtevka, vendar pri tem ni ugotavljalo vseh pravnopomembnih okoliščin za odločanje o obogatitvenem zahtevku. V ponovnem postopku bo moralo zato ponovno presoditi, ali tožbena trditvena podlaga utemeljuje obogatitveni zahtevek, predvsem pa je potrebno (ponovno) opozoriti, da 210. člen ZOR določa: ... da je pridobitelj prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Torej ne gre za vrnitveni zahtevek, ampak za nadomestitev vrednosti dosežene koristi.

V skladu s 165. členom ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.