Jedro

Pridobitev avstrijskega državljanstva med 28.8.1945 in 4.12.1948 ni povzročila samodejne izgube državljanstva FLRJ. Za dvojne državljane nemške narodnosti je zato veljala novela ZDrž z dne 4.12.1948 enako kot za druge državljane nemške narodnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.9.2005. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 10.5.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A., roj. 26.4.1898 v Mariboru, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva za potrebe denacionalizacije na temelju 3. odstavka 63. člena ZDen (Ur.l. RS, št. 27/91-I in naslednji). Državljanstvo se v skladu z navedeno določbo ZDen ugotavlja po Zakonu o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije (ZDrž; Ur.l. FLRJ, št. 54/46 in 105/48). A.A., roj. 26.4.1898 v Mariboru, se je dne 4.12.1948 nahajala v tujini. Če ni uradnih podatkov, se narodnost osebe praviloma ugotavlja po rodu, po jeziku, po priimku, po izjavi stranke in na temelju drugih dokazov. Prvostopenjsko sodišče ni dvomilo v pravilnost ugotovitve toženca (in pred tem prvostopenjskega upravnega organa), da je bila A.A. oseba nemške narodnosti. Potomci glede narodnosti in državljanstva praviloma sledijo svojim staršem, če se sami ne opredelijo drugače. Ker je bila nemškega porekla, je treba A.A. šteti za osebo nemške narodnosti. Pavšalna trditev v tožbi, da se je imenovana štela za osebo slovenske narodnosti, ne da bi bili zanjo predloženi dokazi, ne zadošča za drugačno odločitev o nacionalni pripadnosti. Ker tožniki v upravnem postopku niso predložili dokazov, ki bi nasprotovali domnevi o nelojalnosti A.A., se je prvostopenjsko sodišče strinjalo z odločitvijo toženca, da se A.A. ni štela za jugoslovansko državljanko. Retroaktivna uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž za A.A. je mogoča, čeprav je 21.1.1948 pridobila avstrijsko državljanstvo. Zanjo se lahko uporabi 2. odstavek 35. člena ZDrž analogno, podobno kot za osebe, ki so umrle pred 4.12.1948. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča so vložili pritožbo vsi trije tožniki. V njej navajajo, da ni bilo odgovorjeno na pritožbene navedbe tožeče stranke. Tožeča stranka je v tožbenih navedbah grajala pomanjkljivo obrazloženost, prvostopenjsko sodišče pa napake ni odpravilo. Prvostopenjsko sodišče ni niti samo prepričano o nemški nacionalni pripadnosti A.A. Ni obrazložilo, zakaj ni verjelo izjavam tožnikov. Tožniki navajajo vrsto okoliščin, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je bila A.A. slovenske narodnosti. Menijo, da bi morala nelojalnost dokazati tožena stranka. Za A.A. ne more veljati 2. odstavek 35. člena ZDrž zato, ker je 12.1.1948 pridobila avstrijsko državljanstvo, in se odpovedala jugoslovanskemu državljanstvu. Analogija z pred 4.12.1948 umrlimi osebami naj bi ne bila mogoča. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbene navedbe tožeče stranke, sklicevala se je tudi na Zakon o pridobitvi avstrijskega državljanstva, kar pa v predmetni zadevi ni možno. Tožniki tudi menijo, da so jim kršene ustavne pravice, vendar ne navajajo, s čim.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s pritožbo, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Ne more pa se z revizijo izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Z revizijo se preizkusi izpodbijana sodba v mejah revizijskih navedb (1. odstavek 83. člena ZUP-1).

Revizija očita prvostopenjski sodbi bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Sodba naj bi namreč ne bila odgovorila na tožbeni očitek, da je bila odločba drugostopenjskega organa pomanjkljivo obrazložena glede ugotovitve o nemškem rodu A.A. Ta očitek je neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je preizkusilo izpodbijano drugostopenjsko odločbo tudi glede pravilne ugotovitve nacionalne pripadnosti A.A. Na koncu strani 2 in na prvi polovici strani 3 obrazložitve je podalo svojo razmeroma obširno obrazložitev, iz katere izhaja, da je tudi samo prišlo do enakega zaključka kot drugostopenjski upravni organ. Obrazložitev drugostopenjskega upravnega organa je v na nacionalno pripadnost nanašajočem se delu v resnici razmeroma kratka. Vendar je takšna zato, ker se je drugostopenjski organ strinjal s prvostopenjskim (glej str. 6 obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa). To je glede na 2. odstavek 254. člena ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji) dopustno. Niti drugostopenjski upravni organ niti upravno sodišče torej nista kršila določb postopkovne narave.

Neutemeljen je tudi očitek, da se prvostopenjsko sodišče samo ni prepričano o nemški narodnosti A.A. V istem stavku, na katerega začetni del se sklicujejo tožniki, je namreč jasno pojasnilo, da je "po mnenju sodišča treba A.A šteti za osebo nemške narodnosti." Ne morejo pa revidenti izpodbijati domnevnih pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe, če teh niso izpodbijal že prej v tožbi, saj se z revizijo izpodbija prvostopenjska sodba, in torej preizkuša le ona (1. odstavek 83. člena ZUP-1).

Tožniki tudi ne morejo zahtevati, da bi revizijsko sodišče preizkusilo "zakaj sodišče (namreč sodišče prve stopnje) ni upoštevalo izjav tožečih strank." Dokazna ocena je del dejanskega stanja (ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS; prim. odločbe z opr. št. II Ips 272/2004, II Ips 477/2003, II Ips 247/2002, II Ips 446/2001 in III Ips 55/2005; enako Ustavno sodišče RS, opr. št. Up-335/04). Ker je del dejanskega stanja, so torej revidenti uveljavljali nedovoljen revizijski razlog. Del dejanskega stanja je tudi sklepanje iz obstoječih dejstev na druga (tako na primer odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-232/00 in Up-140/02), torej iz jezika, nemškega dekliškega priimka, članstva staršev A.A. v Kulturbundu in podobnega, na nemško narodnost. Tega Vrhovno sodišče RS v reviziji ne more preizkušati.

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (po 3. odstavku 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu. Da so izpolnjeni pogoji za uporabo navedene določbe, je bilo v postopku ugotovljeno.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi morala nelojalnost dokazati tožena stranka. Nelojalnost se domneva, zato je dokazano breme o dejanskem stanju, ki nasprotuje domnevi nelojalnosti na strani stranke.

Revidenti so v reviziji obširno utemeljili svoje mnenje, da za A.A. ni mogel veljati 2. odstavek 35. člena ZDrž, ker naj bi izgubila državljanstvo FLRJ že pred 4.12.1948 in se torej retroaktivni učinek 2. odstavka 35. člena ZDrž nanjo niti ne bi mogel nanašati. ZDrž je bil z navedeno določbo dopolnjen 4.12.1948. Osebe nemške narodnosti, ki so med 28.8.1945 in 4.12.1948 imele državljanstvo Federativne ljudske republike Jugoslavije, so bile s 4.12.1948 postavljene v položaj, kot da bi ga 28.8.1945 ne bile pridobile. Novela ZDrž bi za njih nemara ne veljala le, če bi bile že pred 4.12.1948 izgubile jugoslovansko državljanstvo. A.A. pa ni bila v takšnem položaju. Še pred 4.12.1948, namreč 12.1.1948, je pridobila avstrijsko državljanstvo. Toda tožniki zmotno menijo, da je zato izgubila jugoslovansko državljanstvo.

ZDrž v nobeni določbi ni predvideval izgube državljanstva zgolj zaradi pridobitve drugega državljanstva. Iz 1. odstavka 22. člena ZDrž izhaja celo nasprotno, namreč da je bilo dvojno državljanstvo mogoče. Glede na 1. odstavek 14. člena ZDrž se je državljanstvo izgubilo le na vnaprej natančno določene načine. Državljan FLRJ se je sicer lahko odrekel državljanstvu (22. člen ZDrž), toda le do dopolnjenega 25. leta starosti. Odrek se je izvršil s posebno izjavo. Da bi A.A. takšno izjavo podala, ni dokazano. Tudi če bi jo, bi ne učinkovala, saj je bila v letu pridobitve avstrijskega državljanstva (leto 1948) starejša kot 25. let. Izguba državljanstva na katerega od ostalih načinov (odsotnost, odvzem, odpust: 15. člen in naslednji ZDrž) je predpostavljala opravo posebnega postopka in izdajo odločbe. Da bi takšna odločba bila izdana, pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. 1. odstavek 2. člena ZDrž je sicer določal, da državljanstvo FLRJ izključuje hkratno državljanstvo vsake druge države. To pa ni pomenilo, da dvojno državljanstvo ni bilo mogoče, oziroma, da pridobitev inozemskega državljanstva pomenila samodejno izgubo državljanstva FLRJ. 1. odstavek 2. člena ZDrž je pomenil le, da se dvojni državljan pred organi FLRJ ni mogel sklicevati na inozemsko državljanstvo (tako tudi Krbek in Ocokoljić v Zakonu o državljanstvu federativne narodne republike Jugoslavije sa komentarom i pravilnikom za izvršenje zakona, Beograd 1948, komentar k 2. členu (str. 9). 2. odstavek 35. člena ZDrž se v tej zadevi torej lahko uporabi. Ker ni ovir za uporabo novele ZDrž, se ta mora uporabiti tudi v tej zadevi. S 4.12.1948 je A.A. izgubila državljanstvo Federativne ljudske republike Jugoslavije. Ker je bil učinek (novega) 2. odstavka 35. člena ZDrž retroaktiven, je bila z novelo ZDrž postavljena v položaj, kot da ga 28.8.1945 sploh ni pridobila in ga tudi kasneje ni imela. Avstrijsko državljanstvo na to presojo ne vpliva, kot je že bilo pojasnjeno.

Revizijsko sodišče ni moglo ugotoviti, na kaj se nanašajo revizijske navedbe, da "Kot zgoraj navedeno, tožeča stranka tudi ne more pristati na razloge izpodbijane sodbe v smeri pomanjkanja razlogov tožene stranke glede pritožbenih navedb tožeče stranke". Na povsem splošne trditve v reviziji o kršitvah ustavnih pravic, pa revizijsko sodišče ni odgovarjalo, ker to ni potrebno (ustaljena sodna praksa Ustavnega sodišča RS glede preveč splošnih navedb - opr. št. Up-784/04, Up-221/04, Up-243/05, Up-683/03, Up-243/05, Up-907/05 in Up-33/06 - zadnja odločba se nanaša posebej na splošno zatrjevanje kršitve ustavnih pravic).

Ker je bila A.A. nemške narodnosti, ker je na dan 4.12.1948 živela v tujini, in ker se njena nelojalnost domneva, izpodbijana odločba prvostopenjskega sodišča ni zmotno uporabila materialnega prava. Neutemeljeno revizijo je zato Vrhovno sodišče RS zavrnilo (92. člen ZUS-1).