Jedro

Res je pritožnica po 1. odst. 14. člena ZSKZ z dnem uveljavitve tega zakona postala lastnica kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini, ki se niso lastninili po drugih predpisih, vendar to ne pomeni, da se lastninska pravica pritožnice v teh primerih vpisuje v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru nasprotne udeleženke in spremenilo sklep zemljiškoknjižnega referenta z dne 17.9.2008 tako, da je zavrnilo predlog za vpis lastninske pravice na parc.št. 1321, 1322, 1324, 1325, 1326, 1327, 1505, 1506, 1507, 1508, 1509, 48.S, 49.S, 53.S, 54.S, 55/1.S in 55/2.S, vse k.o. P., v korist predlagateljice. Obenem je pri navedenih parcelah dovolilo izbris vknjižbe lastninske pravice v korist predlagateljice, njihov odpis od vl.št. 491 k.o. P. in pripis k vložni številki 410 k.o. P., pri katerem je vknjižena lastninska pravica v korist nasprotne udeleženke, ter še izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa in vpis zaznambe zavrnitve vpisa.

Predlagateljica se je pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in dovoli predlagani vpis. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 14. člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ; Ur. l. RS, št. 10/93 s spremembami). V skladu z navedenim zakonom se lastninska pravica na kmetijskih zemljiščih v družbeni lastnini, ki se niso lastninila po drugih predpisih, v zemljiško knjigo vpisuje po uradni dolžnosti z dnem uveljavitve tega zakona. V tem primeru gre torej za vpis na podlagi zakona in ne na podlagi listine, zato se uporablja 2. odst. 148. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1; Ur. l. RS, št. 58/03, 45/08 in 25/09). Pritožnica se sklicuje tudi na odločitev Ustavnega sodišča RS U-I-78/93 z dne 18.10.1995 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1310/2009 z dne 15.7.2009, v katerem je sodišče glede vpisa zavzelo prav takšno stališče. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica je, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega predloga, pri spornih nepremičninah predlagala vknjižbo lastninske pravice v svojo korist na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov in ureditvi drugih premoženjskih razmerij z nasprotno udeleženko št. 60-202/06 z dne 19.8.2008. Brez pomena je torej pritožbeno sklicevanje na pogoje za dovolitev vpisa, ki so v 2. odst. 148. člena ZZK-1 predpisani za primer, ko zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po uradni dolžnosti. Res je pritožnica po 1. odst. 14. člena ZSKZ z dnem uveljavitve tega zakona postala lastnica kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini, ki se niso lastninili po drugih predpisih, vendar to ne pomeni, da se lastninska pravica pritožnice v teh primerih vpisuje v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti. Za takšno pritožbeno stališče v navedenem zakonu ni podlage. Tudi judikat tega sodišča, ki ga omenja pritožba, je v sicer ustaljeni sodni praksi glede tega vprašanja ostal osamljen. Sploh pa način prenosa zemljišč ureja 16. člen ZSKZ, na podlagi katerega je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občine (Ur. l. RS, št. 32/93). Po 2. členu tega navodila mora upravljalec za prenesena zemljišča skladu predložiti pogodbo, s katero dovoli, da se v zemljiški knjigi kot lastnica vpiše Republika Slovenija. Sklenitev ustrezne pogodbe predvideva tudi Navodilo o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbenih pravnih oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad (Ur. l. SRS, št. 15/79), na katerega napotuje 16. člen ZSKZ. Po 3. členu tega navodila je kot ena izmed listin, na podlagi katere se izvede zemljiškoknjižni prenos, predvidena prav pogodba med temi subjekti.

Čeprav je pritožnica postala lastnica spornih nepremičnin po samem zakonu, vendarle ne more obiti zakonsko predpisanega načina izvedbe prenosa lastnine. Ker je bila v obravnavanem primeru vknjižba dovoljena na podlagi uvodoma navedene pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi moral biti v skladu s 1. odst. 41. člena ZZK-1 podpis zastopnika nasprotne udeleženke na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen. Zemljiškoknjižno sodišče namreč po 2. točki 1. odst. 148. člena ZZK-1 dovoli vpis le, če listina, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis (oziroma na podlagi katere zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti), po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ta zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis. Listina, ki jo je svojemu zemljiškoknjižnemu predlogu priložila pritožnica, bi torej morala ustrezati pogojem, ki so predpisani v ZZK-1. Ker temu ni zadostila, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je po ugovoru nasprotne udeleženke predlagano vknjižbo zavrnilo.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan. Pritožbeni preizkus je še pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo niti procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 3. odst. 161. člena ZZK-1 potrdilo izpodbijani sklep ter hkrati dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa.