Jedro

Če med dediči ni soglasja o tem, kolikšen del sporne nepremičnine je zakonita dedinja od zapustnika v času njegovega življenja pridobila neodplačno, torej kolikšen del te nepremičnine predstavlja darilo, zapuščinsko sodišče ne more ugotovitvi obračunske vrednosti zapuščine in izračunati nujnih deležev ter ugotoviti, ali so bili ostali zakoniti dediči prikrajšani. V primeru spora o tem dejstvu mora zapuščinsko sodišče tistega dediča, čigar pravica je manj verjetna, napotiti na pravdo, da se ugotovi, kakšen delež sporne nepremičnine je bil (ne)odplačno pridobljen.

Izrek

Pritožbi dedinje A. P. se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki ugotovilo, da v zapuščino po pok. K. P. spada zapustniku do 1/3 solasten delež na nepremičnini, vpisani v vl. št. ... k. o. V. P., ki obstoji iz parc. št. ... v naravi gozd v izmeri 11042 m2, in parc. št. ... v naravi travnik v izmeri 1601 m2. Zapustnik je bil poročen z A. P., zapustil pa je tri otroke, in sicer A. S., A. S. in K. A. M. V II. točki je razglasilo za nujne dediče zapustnikovo hčerko A. S., zapustnikovega sina A. S. in zapustnikovega sina K. A. M. ter določilo, da zapustnikovi otroci delujejo na podlagi zakona vsak 1/3 zapuščine. V III. točki je odredilo, da se v zemljiški knjigi po pravnomočnosti tega sklepa pri zapustniku do 1/3 solastni nepremičnini, vpisani v vl. št. ... k. o. V. P., ki obstoji iz parc. št. ... in ..., vknjižbo lastninske pravice za osebe z imeni: A. S., A. S. in K. A. M. Zaradi odmere taks je zapuščino odmerilo na 3.000,00 EUR, od česar je odštelo pogrebne stroške v višini 2.000,00 EUR in s strani otrok zapustnika priznane terjatve upnikov U. K. industrija Z. in L. D. v skupnem znesku 25.139,00 EUR.

Zoper sklep se je pritožila dedinja A. P. V pritožbi, v kateri uveljavlja vse tri dopustne pritožbene razloge po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD), navaja, da je izrek sklepa nejasen in v nasprotju z listinami sodnega spisa o tem, kdo vse je dedič, zato je tudi obrazložitev tako pomanjkljiva, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Iz razlogov sklepa ni mogoče ugotoviti obračunske vrednosti zapuščine, kar je podlaga odločanju sodišča. Sodišče prve stopnje je samo laično ocenilo vrednost zapuščine. Zaključek sodišča, ko govori o „še veljavni darilni pogodbi“ ter da je potrebno v celotno vrednost zapuščine prišteti darilo dano dedinji P., je v nasprotju z ugotovitvami, ki izhajajo iz listin sodnega spisa – vloge dedinje in zapisnika o naroku z dne 26. 9. 2008, saj gre za dokazane trditve dedinje, ki jim drugi dediči v svoji pasivnosti niso nasprotovali. Sodišče torej ni upoštevalo nespornega dejstva, da je darilna pogodba z dne 18. 3. 1987 dejansko tudi odplačnega značaja, in sicer glede priznanj vlaganj dedinje v nepremičnino in v premoženje zakoncev. Pravdni postopek, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. 730/2000, je bil prekinjen, da se v zapuščinskem postopku ugotovi, kaj sploh je predmet zapuščine, kakšna je obračunska vrednost zapuščine in kdaj je torej sploh mogoče govoriti o prikrajšanju. Navedbe obeh dedičev S. o tem, da se pri ugotovitvi vrednosti zapuščine doda vrednost darila, danega dedinji P., so nepopolne, zato sta bila dediča pozvana, da nepremičnino določita z identifikacijskim znakom v skladu s predpisi, a tega nista storila. Dedinja P. je v zapuščinskem postopku podala vrsto trditev, katerim drugi dediči niso nasprotovali, in sicer glede odplačnosti posla v zvezi z nepremičnino, ki naj se upošteva v obračunsko vrednost zapuščine in vračuna. Sodišče prve stopnje je postopalo nezakonito, ko kljub izrecni zahtevi dedinje ni ugotovilo, da se kot neprerekana ugotovi in izloči njena lastninska pravica do ½ celote nepremičnine parc. št. ... v vl. št. ... k. o. L., ko je torej zahtevala ugotovitev in priznanje, da se ta del sporne nepremičnine ne šteje kot darilo zapustnika dedinji. V zvezi s tem so bili ostali dediči pasivni in tem trditvam dedinje niso nasprotovali, zato bi moralo sodišče ugotoviti, da se ½ sporne nepremičnine ne šteje kot darilo zapustnika. Sodišče napačno zaključuje, da bo to v zapuščinskem postopku očitno nesporno dejstvo šele kasneje ugotavljalo kot sporno v pravdnem postopku. Izpodbijani sklep tudi ni pravilen in zakonit, ker je sodišče laično kar samo opravilo oceno obračunske vrednosti zapuščine, kljub temu da je dedinja P. temu nasprotovala in predlagala angažiranje izvedenca. Ugotovitev, da vrednost zapuščine znaša 0,75 EUR za m2, je tako neobrazložena. V zvezi z ugotavljanjem vrednosti darila je dedinja P. navedla, da je bila vrednost ob daritvi 10.000.000,00 DIN. Glede na zgoraj opisane neprerekane trditve te dedinje sme sodišče pri dodajanju vrednosti in vračunanju upoštevati le polovico vrednosti, torej 5.000.000,00 DIN. Pri ugotavljanju je potrebno upoštevati tudi, da se upošteva le tista vrednost, za kolikor ta presega nujni delež dediča, kateremu je bilo darilo dano. Dedinja je zatrjevala in dokazala, da je bila sporna nepremičnina ob smrti zapustnika v slabem stanju. Iz cenitve, ki je bila opravljena 4 leta po zapustnikovi smrti, je bila vrednost določena na 14.394.000,00 SIT, od tega pa se lahko upošteva le polovica vrednosti. Za preračun vrednosti za 4 leta na nazaj je dedinja že predlagala angažiranje izvedenca. Sodišče je tudi spregledalo zatrjevanja dedinje P., da so tudi drugi dediči prejeli od zapustnika za časa njihovega življenja različna darila, kar je potrebno dedičem vračunati. V konkretnem primeru pasivna presega aktivo, zato ni mogoče govoriti o tem, da razpoložljivi del zapuščine obstoji in da je bil kakšen nujni delež prikrajšan. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Ostali dediči na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno navaja, da iz razlogov sklepa ni mogoče ugotoviti obračunske vrednosti zapuščine. Po presoji drugostopenjskega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno citiralo 28. člen ZD, vendar ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev. Sodišče bi moralo ugotoviti, popisati in oceniti premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti (II. odstavek 28. člena ZD), nato odbiti (s strani vseh dedičev) priznane zapustnikove dolgove, dolgove zapuščine, stroške za popis in ocenitev premoženja ter pogrebne stroške (III. odstavek), tako dobljeni čisti zapuščini pa prišteti še vrednost daril, ki jih je zapustnik na kakršen koli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič (IV. odstavek), temu pa dodati še vrednost morebitnih daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu dni pred smrtjo dal drugim osebam, ki niso zakoniti dediči, razen običajnih manjših daril (V. odstavek 28. člena ZD). S tem se dobi obračunska vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračunajo zakoniti deleži in na tej podlagi nato še nujni deleži (II. odstavek 26. člena ZD). Če med dediči obstaja spor glede tega, ali je bila sporna nepremičnina v celoti podarjena dedinji A. P. ali samo do 1/2, v preostanku pa je bila nepremičnina pridobljena odplačno, sodišče ne more ugotoviti obračunske vrednosti zapuščine in izračunati zakonitih ter nato še nujnih deležev. V tem primeru je potrebno tistega dediča, čigar pravica je manj verjetna, v skladu s I. odstavkom in 3. točko II. odstavka 210. člena ZD napotiti na pot pravde (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. II Ips 579/2004 z dne 15. 9. 2005 in v sodbi opr. št. II Ips 479/2007 z dne 19. 2. 2009) v primeru, da v zvezi z ugotovitvijo odplačnosti oz. neodplačnosti darilne pogodbe z dne 18. 3. 1987 za sporno nepremičnino pravda ni že v teku.

Glede na obrazloženo je sodišče izpodbijani sklep izdalo preuranjeno. Ni namreč ugotovilo, ali je med dediči sedaj soglasje o tem, kakšen delež (celota ali polovica) sporne nepremičnine, vpisane v vl. št. ... k. o. L., predstavlja darilo, ki ga je zakonita dedinja A. P. prejela od zapustnika. Če o tem soglasja ni, sodišče namreč še ne more ugotoviti obračunske vrednosti zapuščine in izračunati nujnih deležev ter ugotoviti, ali je prikrajšanje zapustnikovih otrok nastalo, torej ali je zapustnik s sporno darilno pogodbo posegel v rezervirani del zapuščine, ki predstavlja tisto vrednost zapuščine, ki je potrebna za poplačilo vseh nujnih deležev skupaj. V zvezi pritožba pravilno opozarja tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb dedinje P. v njeni vlogi dne 20. 9. 2008, v kateri navaja, da so tudi ostali dediči od zapustnika prejeli določena darila.

Iz zgoraj obrazloženih razlogov je potrebno na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zv. s 163. členom ZD pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje. Pri ponovnem odločanju se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vprašanja, ali med dediči obstaja soglasje glede tega, kolikšen delež sporne nepremičnine je bil podarjen in kolikšen delež je bil pridobljen odplačno, prav tako pa se bo moralo opredeliti tudi do navedb dedinje P. iz njene vloge z dne 20. 9. 2008, da so tudi nekateri ostali dediči od zapustnika pridobili darila. Sodišče druge stopnje še pripominja, da je dedinja P. na naroku dne 26. 9. 2008 sicer izrecno izjavila, da terjatev upnikov ne priznava, vendar bo potrebno to dejstvo razčistiti glede na to, da je v svoji vlogi 20. 9. 2009 navajala, da v konkretnem primeru pasiva presega aktivo, pri tovrstnih navedbah pa je vztrajala tudi v pritožbi.

Pritožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato sodišče druge stopnje o tem ni odločalo.