Jedro

Porok kot zastavni dolžnik ima pravico od glavnega dolžnika zahtevati povračilo škode, ki mu je nastala zaradi izpolnitvene zamude glavnega dolžnika. Razmerje med glavnim dolžnikom in zastavnim dolžnikom je namreč po pravnih učinkih podobno razmerju med glavnim dolžnikom in porokom. Njuna medsebojna razmerja je zato treba ocenjevati ob uporabi določil ZOR, ki urejajo poroštvo in regresna upravičenja poroka proti glavnemu dolžniku.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožene stranke v celoti zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 67.500 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora toženka plačati tožnici 8.575.503,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1996 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 156.820 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je naložilo toženki v plačilo 5.717.002 SIT z zakonskimi obrestmi od 15.10.1996 dalje do plačila in 81.319,50 SIT stroškov postopka. V ostalem (glede zneska 2.858.501,50 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tistemu delu sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bil del tožbenega zahtevka pravnomočno zavrnjen, je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica je na hipoteko pristala v zaupanju, da bo toženka kredit odplačala. Toženka je to zaupanje zlorabila. Z neizpolnitvijo obveznosti iz kreditne pogodbe je tožeči stranki povzročila škodo, saj je tožnica izgubila lastninsko pravico na svoji nepremičnini. Škoda, ki je nastala tožeči stranki, znaša vsaj toliko, na kolikor je bila ocenjena nepremičnina pred prodajo na javni dražbi. Reviziji naj se ugodi, izpodbijana sodba pa tako spremeni, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena kot neutemeljena in v celoti potrjena sodba sodišča prve stopnje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP iz leta 1999 pri odločanju v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in opredeljeno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizija uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v postopku pred sodiščem druge stopnje in zatrjuje, da je sodišče druge stopnje del tožbenega zahtevka neutemeljeno zavrnilo. Ta revizijska trditev je utemeljena.

Glede plačila zneska 5.717.002 SIT z zakonskimi obrestmi od 15.10.1996 dalje do plačila, je bila pritožba tožene stranke zavrnjena. Tožena stranka revizije ni vložila. Obsodilni del sodb sodišč druge in prve stopnje zato ni predmet revizijskega preizkusa.

Predmet revizijskega postopka je zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 2.858.501,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1996, ki mu je sodišče prve stopnje tudi ugodilo, sodišče druge stopnje pa ga je, ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke, kot neutemeljenega zavrnilo.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožena stranka sklenila z SKB Banko posojilno pogodbo, tožnica pa je pristopila k tej kreditni pogodbi kot porok. Za posojilo, ki ga je pridobila tožena stranka, je tožeča stranka dala SKB Banki stvarnopravno jamstvo z ustanovitvijo hipoteke pri njenem solastninskem deležu (do 1/2) na nepremičnini parc. št. 529/4, vl. št... k.o... (hipoteka je bila ustanovljena tudi pri preostalem delu nepremičnine, ki je bil v času sklenitve posojilne pogodbe do 1/2 solastnina M. H., kar pa za odločitev v tej revizijski zadevi ni bistveno). Tožena stranka obveznosti iz posojilne pogodbe ni izpolnila. Zato se je SKB Banka poplačala iz zastavljene nepremičnine in sicer tako, da je bila zastavljena nepremičnina (tedaj tudi tožničin polovični solastninski delež) prodana v izvršilnem postopku. Vrednost celotne nepremičnine je bila v izvršilnem postopku ocenjena na 17.151.007 SIT (1/2 solastninski delež tožnice tedaj na 8.575.503,50 SIT), vendar pa je bila nepremičnina prodana šele na drugem prodajnem naroku in to le za 2/3 ocenjene vrednosti, tedaj za 11.434.004 SIT. Polovica v izvršilnem postopku prejete kupnine znaša 5.717.002 SIT, kar predstavlja znesek, ki je na podlagi pravnomočnih odločb sodišč druge in prve stopnje toženi stranki že naložen v plačilo. Sodišče prve stopnje pa je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki tudi razliko med ocenjeno vrednostjo tožničinega solastninskega deleža (8.575.503,50 SIT) in v izvršilnem postopku za ta solastninski delež prejeto kupnino (5.717.002 SIT), ki znaša 2.858.501,50 SIT (8.575.503,50 SIT - 5.717.002 SIT =

2.858.501,50 SIT). Svojo odločitev je oprlo na dejanske ugotovitve, da toženka ni izpolnila obveznosti, ki jih je prevzela s posojilno pogodbo, zaradi česar je prišlo do prodaje solastninskega deleža tožničine nepremičnine in to za ceno, ki je bila nižja od prave vrednosti. Razlika med ocenjeno vrednostjo nepremičnine in prejeto kupnino predstavlja za tožečo stranko škodo, ki je nastala zaradi ravnanja tožene stranke, ki mora zato to škodo tožnici povrniti.

Pravni temelj za tako odločitev naj bi bil po presoji sodišča prve stopnje v določbah 1013. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Sodišče druge stopnje se s tako presojo sodišča prve stopnje ni strinjalo. Hipoteka na nepremičnini je bila ustanovljena ravno zato, da se bo banka lahko poplačala v primeru, če tožena stranka obveznosti iz posojilne pogodbe ne bo izpolnila. Tožnica se je banki sama zavezala, prodaja nepremičnine pa je bila opravljena na podlagi te tožničine zaveze. "Škoda", ki naj bi po mnenju sodišča prve stopnje nastala tožeči stranki, tedaj ne izvira iz ravnanja toženke, ampak iz pogodbe, ki jo je sklenila tožnica. Dokler ta pogodba velja, ni mogoče govoriti o škodi, saj je bila pogodba o ustanovitvi zastavne pravice sklenjena ravno zato, da bo banka lahko prišla do poplačila, če toženka svojih obveznosti iz posojilne pogodbe ne bo izpolnila. Tožničina "škoda" tako ne izvira iz ravnanja toženke, ampak iz pogodbe, ki jo je sklenila tožnica sama. Njen zahtevek za plačilo zneska 2.858.501,50 SIT zato ne more biti utemeljen.

Po presoji revizijskega sodišča stališče sodišča druge stopnje pravno ni pravilno, revizijske trditve, da je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, pa so utemeljene.

Prav ima sodišče druge stopnje, da je smisel zavarovanja terjatev s stvarnopravnim jamstvom (hipoteko) v tem, da se upnik (v obravnavanem primeru SKB Banka) lahko poplača iz zastavljene nepremične stvari, če dolžnik (v obravnavanem primeru toženka) svojih pogodbenih obveznosti ne izpolni. Ravno tako ima sodišče druge stopnje prav, ko trdi, da je SKB Banka zahtevala zavarovanje posojila s hipoteko ravno zato, da se bo iz zastavljene nepremičnine poplačala, če toženka svojih obveznosti iz posojilne pogodbe ne bo izpolnjevala. Zmotno pa je stališče pritožbenega sodišča, da do zmanjšanja tožničinega premoženja ni prišlo zaradi ravnanja toženke, ampak je to zmanjšanje (prikrajšanje) posledica ravnanj, ki jih je opravila tožnica sama.

Toženka je z SKB Banko sklenila posojilno pogodbo in se z njo zavezala, da bo izpolnjevala s pogodbo prevzete obveznosti (redno vračanje mesečnih anuitet). Svojih obveznosti ni izpolnila, zaradi česar je ravnala protipogodbeno (tedaj protipravno) in v nasprotju z načelom vestnega in poštenega izvrševanja pogodbenih obveznosti (12. člen ZOR). S posojilno pogodbo se je toženka (in ne tožnica) zavezala, da bo posojilo vrnila. Ker ga ni, je ravnala v nasprotju z načelom, ki nalaga dolžnost izpolnjevanja prevzetih obveznosti (17. člen ZOR). Toženka je tako kršila pogodbeno obveznost (tako ravnanje je protipravno, saj se tudi s pogodbami oziroma predvsem s pogodbami - 10. in 20. člen ZOR - urejajo pravna razmerja med udeleženci obligacijskih razmerij, sklenjene pogodbe in njihova določila pa predstavljajo pravo strank - ius inter partes -, ki ga je potrebno spoštovati v enaki meri kot pravo, ki je urejeno v zakonskem besedilu), in vsaj dve temeljni načeli obligacijskega prava (12. in 17. člen ZOR). S takim ravnanjem pa toženka ni posegla le v pravno razmerje, ki je obstajalo med njo in SKB Banko, ampak tudi v pravno razmerje, ki je obstajalo med njo in tožnico. Prav slednje pravno razmerje, ki tudi obstaja (kot razmerje, ki je po pravnih učinkih podobno razmerju med glavnim dolžnikom in porokom), kar pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj je pri svoji odločitvi upoštevalo le pravno razmerje, ki je nastalo med SKB Banko kot upnikom (do toženke) in zastavnim upnikom (do tožnice) na eni strani in toženko kot dolžnico banke in tožnico kot zastavno dolžnico banke na drugi strani, pa je odločilno za odločitev v tej pravdni zadevi.

Da je prišlo na strani tožnice do premoženjskega prikrajšanja tudi za znesek 2.858.501,50 SIT, je bilo v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno. To prikrajšanje brez dvoma predstavlja za tožnico škodo (155. člen ZOR). Nastala škoda je posledica protipravnega ravnanja tožene stranke (razlogi, iz katerih je ravnanje toženke protipravno, so navedeni v prejšnjem odstavku obrazložitve), za katerega je toženka odgovorna. V razmerju do tožnice ima zato toženkino neizpolnjevanje obveznosti iz posojilne pogodbe vse elemente neposlovne odškodninske obveznosti. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob ugotovitvi obstoja krivdnih razlogov za nastanek škode na strani toženke, tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, je bila zato materialnopravno pravilna.

Ob upoštevanju dejstva, da je nastala škoda brez dvoma posledica toženkine zamude pri izpolnitvi njenih pogodbenih obveznosti do SKB Banke iz sklenjene posojilne pogodbe in vsebine določbe 1013. člena ZOR, ki jo sodišče prve stopnje tudi izrecno omenja, pa se postavlja vprašanje, ali je potrebno pri razreševanju pravnih razmerij, ki nastanejo med glavnim dolžnikom in porokom (v obravnavanem primeru med tožnico in toženko), zlasti pa pri zahtevkih poroka za povrnitev škode, ki je posledica zamude glavnega dolžnika pri izpolnitvi njegove obveznosti (vzročna zveza), sploh ugotavljati obstoj elementov civilnega delikta. V drugem odstavku namreč 1013. člen ZOR ne govori o "odškodninski odgovornosti dolžnika", ampak o pravici poroka, "da mu dolžnik povrne morebitno škodo". Dolžnikova dolžnost povrniti poroku nastalo škodo je tako določena že v samem zakonu.

Povedano je že bilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo zato, ker je pri svoji odločitvi upoštevalo le pravno razmerje, ki je nastalo med tožnico in SKB Banko (razmerje med zastavnim dolžnikom in zastavnim upnikom), ni pa upštevalo pravnega razmerja med pravdnima strankama, ki je pravno razmerje med zastavnim dolžnikom (tožnica) in glavnim dolžnikom (toženka). Med pravdnima strankama (zastavnim dolžnikom - tožnica in glavnim dolžnikom - toženka) pa sta, zaradi dogovora med pravdnima strankama, da bo tožnica s svojo nepremičnino jamčila za toženkin dolg in zaradi kasnejše neizpolnitve toženke proti SKB Banki (in prav zato izpolnitve tožnice kot zastavne dolžnice SKB Banke), nastali kar dve pravni razmerji. Prvo takrat, ko je bil med pravdnima strankama dosežen dogovor o tem, da bo tožnica s svojo nepremičnino jamčila za toženkin dolg, (pri čemer je potrebno ob dejstvu, da je vsebina dogovorov med zastavnim upnikom, glavnim dolžnikom in zastavnim dolžnikom lahko različna, od vsebine teh dogovorov pa sta lahko odvisna tako obseg obveznosti zastavnega dolžnika nasproti zastavnemu upniku kot tudi obseg regresnih upravičenj zastavnega dolžnika proti glavnemu dolžniku, posebej poudariti, da v obravnavani zadevi iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje ne izhaja, da bi se zastavni upnik, glavni dolžnik in zastavni dolžnik dogovorili karkoli drugega ali drugače kot le to, da bo tožnica s svojo nepremičnino jamčila za toženkin dolg), drugo, ki v primeru, če bi toženka svojo obveznost iz posojilne pogodbe izpolnila, sploh ne bi nastalo, pa takrat, ko je tožnica proti SKB Banki izpolnila dolg toženke kot glavne dolžnice. Prvo pravno razmerje je nastalo (in je bilo urejeno) z dogovorom strank, drugo pa je nastalo neodvisno od volje strank in je posledica zakonskih določb. ZOR je namreč tisti, ki v 1013. členu ureja regresno pravico poroka proti glavnemu dolžniku in daje poroku regresna upravičenja (enak pravni položaj in enaka regresna upravičenja ima tudi zastavni dolžnik), ki obsegajo po določbi 1013. člena ZOR povrnitev tistega, kar je porok dejansko plačal upniku namesto glavnega dolžnika, plačilo obresti od dneva plačila, povrnitev stroškov in povrnitev škode, če je seveda nastala in če je posledica dolžnikove zamude ali pa kakšnega njegovega krivdnega ravnanja. V obravnavanem primeru je tožeči stranki nastala škoda zaradi izpolnitvene zamude toženke. Že to zadošča za to, da je podana pravna podlaga za toženkino obveznost povrniti tožnici nastalo škodo. Ta zaveza toženke pa bi seveda obstajala tudi v vseh drugih primerih, ko bi do nastanka škode prišlo zaradi kakršnihkoli krivdnih ravnanj toženke (ravnanj, ki bi imela elemente civilnega delikta in zato za posledico neposlovno odškodninsko odgovornost).

Po povedanem se je pokazalo, da je revizija tožnice utemeljena. Zato ji je revizijsko sodišče ugodilo in odločilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 154. in 166. členu ZPP/77. Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in predstavljajo stroške za sestavo revizije. V reviziji je tožeča stranka sicer priglasila med stroški tudi sodno takso za revizijo, vendar pa revizijsko sodišče v tem delu zahtevi za povrnitev stroškov postopka ni ugodilo, saj tožeča stranka te takse doslej ni plačala, nalog sodišča za plačilo sodne takse za revizijo pa je vrnila z utemeljitvijo, da je oproščena plačila sodnih taks (l. št. 89 pravdnega spisa).