Jedro

Davčna izvršba se začne na podlagi izvršilnega naslova. V danem primeru so v izreku izpodbijanega sklepa s popravki, ki izhajajo iz odločbe pritožbenega organa, navedeni izvršilni naslovi, in sicer sklepi in plačilni nalogi za izterjavo glob in stroškov postopka, navedeni pa so tudi posamezni datumi izvršljivosti. Po presoji sodišča vsebuje izpodbijani sklep vse sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Skladno s citiranimi zakonskimi določili so bili po v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni pogoji za izvršbo, saj so obstajali veljavni izvršilni naslovi, ki so bili opremljeni s potrdilom o izvršljivosti.

Z izdajo izpodbijanega sklepa se je tek relativnega zastaralnega roka za dokončanje postopka davčne izvršbe po ZDavP-2 le pretrgal in je zastaranje izterjave pričelo ponovno teči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bilo tožniku naloženo plačilo denarne obveznosti v skupnem znesku 1.260,75 EUR in sicer 1. na podlagi sklepa Policijske postaje Kranjska Gora št. 000009753845-0 z dne 22. 11. 2010, izvršljiv 30. 6. 2011, globe v znesku 500,00 EUR, 2. na podlagi sklepa Finančnega urada Maribor, št. DT 4933-142785/2012-3 z dne 13. 1. 2013, izvršljivega 30. 1. 2013, stroškov izdaje sklepa v znesku 25,00 EUR, 3. na podlagi plačilnega naloga Policijske postaje Jesenice, št. 84641037 z dne 8. 10. 2007, izvršljivega 25. 10. 2007, globe v znesku 500,75 EUR, 4. na podlagi sklepa Finančnega urada Maribor, št. DT 4933-51539/2013-7 z dne 3. 6. 2013, izvršljivega 10. 6. 2013, stroškov izdaje sklepa v znesku 25,00 EUR, 5. na podlagi plačilnega naloga Policijske postaje Jesenice, št. 9990000366760 z dne 8. 8. 2009, izvršljivega 21. 10. 2010, stroškov postopka v znesku 25,00 EUR, 6. na podlagi plačilnega naloga Policijske postaje Jesenice, št. 9990000258763 z dne 25. 2. 2008, izvršljivega 23. 7. 2009, stroškov postopka v znesku 25,00 EUR in 7. na podlagi plačilnega naloga Policijske postaje Jesenice, št. 92776590 z dne 8. 8. 2009, izvršljivega 28. 10. 2010, globe v znesku 160,00 EUR. Zoper dolžnika se opravi davčna izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti dolžnika oziroma v posesti dolžnika ter se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu dolžnika. Rubež po tem sklepu zajema vse dolžnikove premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz davčne izvršbe. Tožniku se prepoveduje razpolagati z zarubljenimi premičninami. Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik. Pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe. Kot podlago finančni organ navaja določbe 143. člena, 146. člena, 156. člena, 159. člena, 160. člena, 166. člena in tretjega odstavka 93. člena ZDavP-2. 2. Pritožbeni organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil tako, da se v 1. točki pri navedbi izvršilnih naslovov ti spremenijo tako, da se je izrek spremenil tako, da se izrek v spremenjenem delu pravilno glasi: pri prvem izvršilnem naslovu (vrsta): „plačilni nalog“, pri petem izvršilnem naslovu (vrsta, številka, datum izdaje in datum izvršljivosti): „sklep, št. 2602-112/2009/5 (3C692-3), z dne 23. 9. 2010, ki je postal izvršljiv dne 29. 10. 2010“ in pri šestem izvršilnem naslovu (vrsta, številka, datum izdaje in datum izvršljivosti): „sklep, št. 2602-68/2008/5 (3C692-02), z dne 30. 5. 2009, ki je postal izvršljiv dne 1. 8. 2009“. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Kot podlago je navedel določbe 143. člena, 144. člena in 146. člena ZDavP-2. Izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člena ZDavP-2. Pomanjkljivo pa so navedeni določeni podatki pri posameznih izvršilnih naslovih, kar obrazloži. Pritožbeni organ je izvršilne naslove popravil, v skladu z določbo 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Skladno s citiranimi zakonskimi določili so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni pogoji za izvršbo, saj so obstajali veljavni izvršilni naslovi, ki so bili opremljeni s potrdilom o izvršljivosti, iz katerih izhaja, da je plačilni nalog Policijske postaje Kranjska Gora, št. 000009753845-0 z dne 22. 11. 2010 postal izvršljiv 30. 6. 2011, plačilni nalog Policijske postaje Jesenice, št. 84641037 z dne 8. 10. 2007 je postal izvršljiv 25. 10. 2007, sklep Policijske postaje Jesenice, št. 2602-112/2009/5 (3C692-3) z dne 23. 9. 2010 je postal izvršljiv 29. 10. 2010, sklep Policijske postaje Jesenice, št. 2602-68/2008/5 (3C692-02) z dne 30. 5. 2009 je postal izvršljiv 1. 8. 2009 in plačilni nalog Policijske postaje Jesenice, št. 92776590 z dne 8. 8. 2009 je postal izvršljiv 28. 10. 2010. Potrdilo o izvršljivosti je bilo izdano na podlagi 179. člena ZUP.

3. Pritožbeni organ ugotavlja, da se je za predmetne izvršilne naslove postopek davčne izvršbe pričel že z izdajo predhodno navedenih sklepov o davčni izvršbi in ne z izdajo izpodbijanega sklepa (30. 3. 2015). Za plačilni nalog 000009753845-0 z dne 22. 11. 2010 je bil izdan sklep o davčni izvršbi takratnega Carinskega urada Maribor, št. DT 4933-142785/2012-3 z dne 13. 1. 2013 (tožniku vročen z iztekom roka 30. 1. 2013); za plačilni nalog, št 84641037 z dne 8. 10. 2007 sta bila izdana sklep o davčni izvršbi takratnega Davčnega urada Kranj, št. DT 42913-13542/2008-1-0702-07 z dne 5. 6. 2008 (vročen tožniku 19. 6. 2008) in sklep o davčni izvršbi takratnega Carinskega urada Maribor, št. DT 4933-51539/2013-7 z dne 3. 6. 2013 (vročen tožniku 10. 6. 2013); za sklep št. 2602-112/2009/5 (3C692-3) z dne 23. 9. 2010 je bil izdan sklep o davčni izvršbi takratnega Davčnega urada Kranj, št. DT 42913-14184/2011-1-0702-07 z dne 13. 4. 2011 (vročen tožniku 5. 5. 2011); za sklep št. 2602-68/2008/5 (3C692-02) z dne 30. 5. 2009 je bil izdan sklep o davčni izvršbi takratnega Davčnega urada Kranj, št. DT 42913-13891/2011-1-0702-07 z dne 12. 4. 2011 (vročen tožniku 1. 5. 2011) in za plačilni nalog št. 92776590 z dne 8. 8. 2009 je bil izdan sklep o davčni izvršbi takratnega davčnega urada Kranj, št. DT 42913-10679/2011-1-0702-07 z dne 7. 3. 2011 (vročen tožniku 15. 3. 2011). Postopek davčne izvršbe se je pričel znotraj relativnega in tudi absolutnega zastaralnega roka, določenega v prvem in tretjem odstavku 44. člena ZP-1. Glede pritožbenih ugovorov glede zamudnih obresti, ki bi jih h predlogu moral priložiti predlagatelj izvršbe, pritožbeni organ navede, da skladno z določbo tretjega odstavka 146. člena ZDavP-2 predlagatelj izvršbe obračuna zamudne obresti le v primeru, če je od terjatve potrebno obračunati zamudne obresti. V konkretnem primeru pa se od izrečenih glob in stroškov prekrškovnega postopka, ki jih je predlagatelj izvršbe predal v prisilno izterjavo, zamudne obresti ne obračunajo.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je 2. 6. 2015 vložil pritožbo in v njej ugovarjal čezmerni vrednosti zarubljenega predmeta, pritožbeni organ pa se o tem sploh ni izrekel. V tem delu je ostala odločba prvostopenjskega organa nespremenjena. S tem je pritožbeni organ bistveno kršil pravila davčnega postopka, materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, napačno pa je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje. Sklicuje se na prvi in četrti odstavek 44. člena ZP-1 in ugovarja zastaranje izvršitve predmetnih sankcij. Vsi sklepi o izvršbi za terjanje obveznosti so tako relativno, kot tudi absolutno zastarali. Na podlagi izpodbijanega sklepa o rubežu in cenilnega zapisnika je tožniku finančni organ zarubil motorno vozilo Volkswagen Tiguan, letnik 2008, ki ga je ocenil na 15.000,00 EUR. Vrednost zarubljenega vozila ne ustreza dejanskemu stanju glede na cene podobnih vozil na trgu. Primerljiva vozila namreč dosegajo do 25 % višjo ceno od te vrednosti. Tožnik se ne strinja tudi s postopkom finančnega organa, ki je zarubil osebno vozilo, ki je po oceni finančnega organa vredno 15.000,00 EUR, za poplačilo domnevnega dolga v višini 1.260,75 EUR. Vrednost zarubljenega predmeta je kar nekajkrat večja v primerjavi z dolgom tožnika. S tem je kršeno načelo sorazmernosti. Naslovnemu sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep z dne 30. 3. 2015 v povezavi z odločbo pritožbenega organa odpravi glede na to, da je tožnik nezaposlen in da je dolžan skrbeti za dva otroka študenta. Sodišču tudi predlaga, da ga oprosti plačila sodne takse za tožbo.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri sprejeti odločitvi ter svojo odločitev dodatno pojasnjuje (44. člen ZP-1 v zvezi z ZDavP-2). Sklicuje se tudi na določbo 9. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) glede izterjav sodne takse, kar dodatno obrazloži. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa in jih posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

8. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi z rubežem, cenitvijo in prodajo tožnikovih premičnin (osebnega vozila VW Tiguan) za poplačilo tožnikovega dolga v višini 1.260,75 EUR. Na podlagi 143. člena ZDavP-2 v primerih, če dolg ni plačan v rokih, davčni organ začne izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Da bi tožnik svoj dolg (globe in stroškov postopka) iz predmetnih izvršilnih naslovov poravnal, tožnik niti ne ugovarja. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje (144. člen ZDavP-2), torej tudi osebno vozilo. Rubež po sklepu o izvršbi lahko zajema vse dolžnikove premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena ZDavP-2 izvzeti iz davčne izvršbe. Tožnikov ugovor nesorazmernosti je neutemeljen. Davčna izvršba se začne na podlagi izvršilnega naslova (145. člen ZDavP-2). V danem primeru so v izreku izpodbijanega sklepa s popravki, ki izhajajo iz odločbe pritožbenega organa, navedeni izvršilni naslovi in sicer sklepi in plačilni nalogi za izterjavo glob in stroškov postopka, navedeni pa so tudi posamezni datumi izvršljivosti. Po presoji sodišča vsebuje izpodbijani sklep vse sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Skladno s citiranimi zakonskimi določili so bili po presoji sodišča v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni pogoji za izvršbo, saj so obstajali veljavni izvršilni naslovi, ki so bili opremljeni s potrdilom o izvršljivosti.

9. Tožnik prvenstveno ugovarja, da je izterjava predmetnih glob in stroškov postopka tako relativno, kot tudi absolutno zastarala. V danem primeru se z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi terja plačilo posameznih glob in stroškov postopka. Zastaranje izvršitve sankcije, v danem primeru globe za prekršek, pa ureja določba 44. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Na podlagi prvega odstavka 44. člena ZP-1 se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (relativni rok). Na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po poteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (absolutni rok). Globe odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena ZP-1, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo, drugih sankcij pa ne po poteku štirih let od začetka njihovega izvrševanja (četrti odstavek 44. člena ZP-1).

10. Iz listin upravnega spisa izhaja, da se je postopek predmetne davčne izvršbe pričel že pred izdajo izpodbijanega sklepa (30. 3. 2015) z izdajo posameznih sklepov o davčni izvršbi, ki jih pravilno navaja že pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe. Glede dokončanja izvršbe četrti odstavek 44. člena ZP-1 napotuje na uporabo ZDavP-2. Na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok). Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Na podlagi četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2 po pretrganju zastaranja začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem zastaranja, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ZDavP-2. Na podlagi šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha (absolutni rok), ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. Z izdajo izpodbijanega sklepa (30. 3. 2015) se je po povedanem tek relativnega zastaralnega roka za dokončanje postopka davčne izvršbe po ZDavP-2 le pretrgalo in je zastaranje izterjave pričelo ponovno teči. Tako absolutni, kot tudi relativni zastaralni rok za izterjavo glob po citiranih izvršilnih naslovih pa tudi po presoji sodišča še ni potekel, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ.

11. Iz upravnega spisa nesporno izhaja, da je davčni organ v predmetni zadevi pričel izterjevati obravnavane globe še v času, ko je veljal ZP-1, ki je veljal do 14. 6. 2013, vendar se izvršba v času njegove veljavnosti ni dokončala. Po določbi četrtega odstavka 44. člena ZP-1 (veljaven od 14. 6. 2013 dalje) globe odvzema premoženjske koristi s plačilom denarnega zneska in stroškov postopka, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka 44. člena ZP-1, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo, drugih sankcij pa ne po poteku štirih let od začetka njihovega izvrševanja. Navedena določba ZP-1 tako napotuje na uporabo ZDavP-2. Na podlagi drugega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo potrebno plačati. V skladu s šestim odstavkom 126. člena ZDavP-2 ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič pričelo teči. Tako se glob, kot tudi stroškov postopka ne more več izterjati po poteku petih let oziroma desetih let (kot to določata 125. člen in 126. člen ZDavP-2, saj ti roki veljajo tudi glede stroškov izvršbe). Kot začetek izvrševanja globe v smislu 44. člena ZP-1 pa je treba šteti trenutek izdaje sklepa o davčni izvršbi, kot to pravilno navaja tudi toženka (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS v sodbi IV Ips 85/2011 z dne 17. 4. 2012). V danem primeru pa tudi po presoji sodišča zastaralni roki (tako relativni, kot tudi absolutni) za izterjavo predmetnih glob in stroškov postopka še niso potekli, kot je to pravilno in obširno tožniku pojasnil že pritožbeni organ in se z njim strinja tudi sodišče. 12. Po presoji sodišča prav tako tudi ni zastarala pravica zahtevati plačilo sodne takse. Na podlagi prvega odstavka 9. člena ZST-1 pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo. Na podlagi drugega odstavka 9. člena ZST-1 zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse oz. njene prisilne izterjave prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa z namenom plačila oz. izterjave takse. Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru v desetih letih po zapadlosti takse v plačilo. Po presoji sodišča tudi zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse (relativno in tudi absolutno) v predmetni zadevi še ni nastopilo.

13. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

15. Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.