Jedro

Pridržek lastninske pravice je v funkciji varovanja upnika in ne dolžnika, kar pomeni, da ima upnik pravico izbirati, da zahteva izpolnitev obveznosti ali vrnitev stvari.

Pomen poroštvene zaveze je v zavarovanju izpolnitve dolžnikove obveznosti, temeljni značilnosti poroštva pa sta subsidiarnost in akcesornost. Porok tako praviloma jamči za celotno obveznost glavnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. 0440 In 156/2008 z dne 16. 6. 2008 v veljavi v 1. tč. izreka za plačilo zneska 14.979,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2007 do plačila (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da se navedeni sklep razveljavi v 1. tč. izreka za plačilo zneska 20,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2007 do dne plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 2.136,94 EUR (III. točka izreka).

Zoper obsodilni del sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 3. odstavka 111. člena OZ, na podlagi katerega sta pogodbeni stranki v primeru odstopa od pogodbe oz. v primeru razveze pogodbe dolžni vrniti druga drugi, kar sta s pogodbo prejeli. V konkretnem primeru je tožeča stranka toženi prodala in kreditirala nakup osebnega vozila, to pa pomeni, da je bila tožeča stranka za primer odstopa od pogodbe upravičena zahtevati avtomobil nazaj in uveljavljati plačilo škode oz. uporabnine za čas, ko je pogodbena stranka vozilo uporabljala. Takšno stališče zavzema tudi sodna praksa, tako pa je bilo dogovorjeno tudi z obravnavano kreditno pogodbo in splošnimi pogoji, ki so sestavni del kreditne pogodbe. Tožeča stranka v nasprotju z določbami OZ zahteva plačilo vseh obrokov posojila, kar pomeni, da zahteva izpolnitev pogodbe in ne zgolj plačila obrokov kredita, ki so zapadli do odstopa od pogodbe. Nadalje prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je bil s kreditno pogodbo dogovorjen tudi pridržek lastninske pravice in je posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je bila tožeča stranka upravičena zahtevati vozilo nazaj in je napačno odločilo, da je tožeča stranka kljub pridržku lastninske pravice upravičena do plačila še nezapadlih obrokov kredita. S tem bo tožeča stranka prejela več, kot je s pogodbo izpolnila, saj je pridobila pravico zahtevati vozilo nazaj in še plačilo vseh obrokov kredita. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper prisojene zakonite zamudne obresti in navaja, da do zamude s plačilom ni prišlo po krivdi tožene stranke, saj ni bila obveščena, da je njena obveznost zapadla v plačilo, posledično pa ni mogla biti v zamudi. Tožena stranka je sicer vedela, da se kredit neredno odplačuje, vendar ni vedela, da je prišlo do razveze pogodbe in da je njena obveznost zapadla v plačilo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni odločalo o kondikcijskem zahtevku, katerega nastop bi bil posledica učinkov razveze pogodbe, kot to izhaja iz določila 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožeča stranka je zahtevala izpolnitev kreditne pogodbe št. 50688, ki jo je sklenila z M., d.o.o., kot glavnim dolžnikom, za katero se je obvezala tožena stranka kot porok in plačnik. Pogodbena podlaga zahtevane izpolnitve je v 8. členu Pogodbenih pogojev, ki določajo predčasno plačilo kredita oziroma po katerih lahko tožeča stranka zahteva predčasno plačilo vseh obrokov kredita pred njihovo zapadlostjo, če stranka, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik, ne plača prvega ali dveh zaporednih obrokov kredita, pa tudi, če ne izpolnjuje drugih pogodbenih obveznosti. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je nastopil zahtevani pogoji za predčasno plačilo. Glavni dolžnik svojih zapadlih pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval, na kar je bil opomnjen. Izpolnil jih ni niti po tem, ko mu je tožeča stranka v skladu s pogodbo s pisnim obvestilom postavila dodaten rok za izpolnitev. Ker se je tožena stranka zavezala kot porok in plačnik, odgovarja tožeči stranki za navedeno pogodbeno obveznost glavnega dolžnika, ki jo zato tožeča od nje utemeljeno terja (3. odstavek 1019. člena OZ).

Napačno je stališče tožene stranke glede pridržka lastninske pravice. Nanj se tožena stranka kot solidarni porok kreditojemalca ne more sklicevati. Pridržek lastninske pravice je v funkciji varovanja upnika in ne dolžnika, kar pomeni, da ima upnik pravico izbirati, da zahteva izpolnitev obveznosti ali vrnitev stvari (1). V konkretnem primeru tudi ni bilo pogodbenega dogovora, da bi morala tožeča stranka zahtevati vrnitev vozila in njegovo vrednost upoštevati pri obračunu obveznosti, kar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo kot nesporno. Prav tako tudi ne drži pritožbeni očitek, da je tožnica z izpodbijano odločitvijo pridobila pravico zahtevati vozilo nazaj in še plačilo vseh obrokov kredita. Kot je bilo navedeno, je imela tožeča stranka na podlagi dogovorjenega pridržka lastninske pravice, pravico alternativno zahtevati vrnitev vozila ali pa plačilo vseh obrokov. Z zahtevkom plačila po kreditni pogodbi, je izčrpala svojo pravico izbire, zato ne drži pritožbeni očitek, da je prejela več, kot je s pogodbo izpolnila.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede prisoje zakonskih zamudnih obresti. Pomen poroštvene zaveze je v zavarovanju izpolnitve dolžnikove obveznosti, temeljni značilnosti poroštva pa sta subsidiarnost in akcesornost. Porok tako praviloma jamči za celotno obveznost glavnega dolžnika. Pri tem gre torej za jamčevanje za tujo obveznost (2). Obseg jamčevanja poroka je natančneje razčlenjen v 1017. členu OZ. V skladu z 2. odstavkom navedene določbe porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če njegova obveznost ni omejena na kakšen njen del ali kako drugače vezana na lažje pogoje. Po določilu 4. odstavka 1017. člena OZ pa porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je glavni dolžnik prišel v zamudo 10. 7. 2007 in da od tega dne dalje tečejo zamudne obresti. Glede na prej navedeno določilo OZ je obveznost tožene stranke, da plača tudi zamudne obresti zaradi neizpolnitve obveznosti glavnega dolžnika. Kot je bilo navedeno, se porok te obveznosti lahko razbremeni le z pogodbenim dogovorom, tega pa tožena stranka niti ne zatrjuje.

Glede na navedeno in potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena od kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP. Toženec mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča v Ljubljani II Ips 1135/2008 z dne Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1195/99 z dne 31. 5. 2000, sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3368/2010 z dne 6. 1. 2011, sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 253/2010 z dne 16. 3. 2010. (2) Treba je razlikovati med solidarno obveznostjo in solidarnim poroštvom. Solidarni dolžnik dolguje svojo obveznost.