Jedro

Pravno varovanemu interesu tožečih strank, da opravljata določeno dejavnost stoji nasproti javni interes, ki je v tem, da je javnost obveščena o vseh vidikih te dejavnosti, tudi njenih rizikih, kar je lahko vsebina kritike, ki je objavljena v častniku, zato takšna kritika ne predstavlja nedopustnega dejanja, če ima utemeljeno podlago.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnika nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je, zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožečima strankama znesek 4.620.555.248,68 SIT z zamudnimi obrestmi. Tožečima strankama je naložilo povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 799.650,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo sta se obe tožeči stranki pravočasno pritožili iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP/77. V pritožbi navajata, da so razlogi v izpodbijani sodbi nejasni in med seboj v nasprotju ter da je nasprotje med tistim, kar se v sodbi navaja o vsebini listin in kar je v listinah. Dejstvo je, da je tožena stranka začela pisati negativno o tožečih strankah brez povoda, saj ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka začela pisati o njiju kot odgovor na njuno reklamno akcijo. Do povečane reklamne akcije je namreč prišlo šele po pisanju tožene stranke, s čemer sta tožeči stranki hoteli preprečiti negativni vpliv tega pisanja. S članki, objavljenimi pod naslovi "Za štiri petine dolg nos" in "Kreditni fair play v volčjem kožuhu", objavljenimi v časnikih Dnevnik in Nedeljski dnevnik je tožena stranka razširila neresnice, nepreverjene, netočne informacije o poslovanju tožečih strank, pri čemer je uporabljala žaljive in zaničljive izraze in so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje zmotne. V oceni člankov sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da sta se tožeči stranki ukvarjali z dejavnostjo, ki je občutljiva in temelji na zaupanju njunih obstoječih in bodočih članov. Zato so neresnične informacije, ki jih je objavila tožena stranka o tem, da sta tožeči stranki ukradli firmo znanemu poslovnežu, omajale to zaupanje. Sodišče prve stopnje je naredilo tudi zmotne zaključke o vzročni zvezi med objavljenimi članki in škodo, ki je nastala tožečima strankama. Pri tem je nepravilno ocenilo analizo bonitete poslovanja v letu 1992 in oceno izgube na možnem dobičku, ki jo je sicer izdelala strokovna organizacija. Te analize tudi ni ocenilo pri ugotavljanju višine škode, zato so zaključki o tem nepravilni. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP/77. Sodišče prve stopnje je zaključke o ugotovljenem dejanskem stanju in o uporabi materialnega prava podalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Podani razlogi so jasni in logični, pri tem tudi ni nobenega nasprotja med tem, kar se v njih navaja o vsebini listin in med samimi listinami. Zato je drugačna pavšalna pritožbena trditev v to smer neupoštevna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo, da je tožena stranka objavila dne 12.8.1992 v časniku Dnevnik članek z naslovom "Za štiri petine dolg nos" ter v časniku Nedeljski dnevnik dne 16.8.1992 članek "Kreditni fair play v volčjem kožuhu", ni sporno. Sodišče prve stopnje je oceno vsebine obeh navedenih člankov podalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. S takšno oceno pritožbeno sodišče soglaša, s pritožbenimi navedbami pa je tožeči stranki nista uspeli izpodbiti. Drži sicer pritožbena trditev, da je dejavnost zbiranja sredstev za vzajemno pomoč članom, s katero se ukvarjata tožeči stranki, občutljiva in da temelji na zaupanju članov in bodočih članov. Pravno varovanemu interesu tožečih strank, da opravljata takšno dejavnost, pa stoji nasproti javni interes, ki je v tem, da je javnost obveščena o vseh vidikih tega poslovanja, torej tudi rizikih, brez katerih se ne odvija nobena dejavnost in na katere opozarja tožena stranka v navedenih člankih. Tožeči stranki nista zanikali, da sta reklamirali svojo dejavnost že pred izidom navedenih člankov. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka utemeljeno reagirala na to reklamo s predmetnimi članki kot kritiko takšne dejavnosti, pravilen. Kritika v smeri, da tožeči stranki nista predvideli pri svojem poslovanju dovolj varnosti, da se bodo članom, na račun katerih pravzaprav tožeči stranki zbirata sredstva, le-ta povrnila, je opravičena, saj ima podlago v tem, da pri podobnih zbiranjih sredstev (fair play, catch the cash) večje število vlagateljev ni dobilo vloženih sredstev povrnjenih, kar je splošno znano. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno materialnopravno zaključilo, da v očitanem ravnanju tožene stranke (objavi zgoraj navedenih člankov) ni znakov nedopustnosti. S tem pa je odpadla odškodninska odgovornost tožene stranke, saj je nedopustnost ravnanja eden od predpisanih pogojev, ki morajo biti kumulativno podani za uveljavljanje odškodninske odgovornosti (16. člen v zvezi s 154. in 158. členom ZOR). Odločitev sodišča prve stopnje je iz navedenih razlogov pravilna, zato pritožbeno sodišče ni preizkušalo preostalih ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja vzročne zveze in škode. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP/77). Pritožnika s pritožbo nista uspela, zaradi česar je bilo odločeno, da sama nosita pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP/77).