Jedro

Za težje kršitve vojaške discipline se po 5. točki 85. člena ZObr lahko izreče tudi ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ker je oteževalne in olajševalne okoliščine pri odločitvi upoštevala že tožena stranka ter izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložila za dobo šestih mesecev, sodišču prve stopnje teh okoliščin ni bilo potrebno posebej ocenjevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke z dne 19.11.2002 in 10.9.2002 ter zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 – 2/2004), zlasti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega stanja in napačne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je kršil vojaško disciplino po 9. točki 2. odstavka 57. člena Zakona o obrambi in da mu je zato pravilno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki je pogojno odložen, v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Prepričljivo je izpovedal, da kršitve ni storil, sodišče pa je nekritično sledilo izpovedbam L.B., A.A. in S.K., katerih izpovedbe so bile splošne in so si bile celo v nasprotju. Priča L.B. je izpovedal, da sta se tožnik in S.K. s povišanimi toni pogovarjala na hodniku, S.K. pa je izrecno izpovedala, da se dogodek ni odvijal na hodniku, pač pa v njeni pisarni. Le-ta je beležila vse dogodke, ko naj bi tožnik kršil delovne obveznosti, razen navedenega dogodka, za katerega ni znala pojasniti, zakaj ni posredovala poročila predpostavljenim. Neposredno po dogodku z delovnega mesta ni bil prestavljen tožnik, temveč S.K., zaradi katere so bile razmere v zdravstveni službe nevzdržne. Priča A.A. je izpovedal, da je na hodniku slišal nekakšno kričanje, ki je trajalo le kratek čas. Za razjasnitev dejanskega stanja je predlagal zaslišanje prič in izvedbo drugih dokazov, ki pa jih je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni obrazložilo obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki bi narekovale izrek pogojnega prenehanja delovnega razmerja. Glede na kršitev, če bi jo storil, je sankcija nesorazmerna in prehuda.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo zakonitosti odločb tožene stranke o njegovi disciplinski odgovornosti.

Tožnik je bil v disciplinskem postopku spoznan za odgovornega kršitve vojaške discipline po 9. točki 2. odstavka 57. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94 in nadaljnji), ker je dne 18.4.2002 v prostorih V. v X žalil takratno načelnico vojaške zdravstvene službe brigadirko S.K., zaradi česar mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki se ne bo izvršil, če delavec v obdobju šestih mesecev ne bo storil nove kršitve vojaške discipline.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik očitano kršitev storil, zato mu je bil izrečen primeren disciplinski ukrep.

Po določbi 9. točke (pravilno 10. točke) 57. člena ZObr se za kršitev vojaške discipline, za katero so disciplinsko odgovorne vojaške osebe, šteje žaljivo ali nasilno obnašanje do podrejenih, nadrejenih ali drugih vojaških oseb na istem položaju oziroma do civilnih oseb. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitano kršitev delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno, da verjame izpovedbam prič L.B. in A.A. in ne izpovedi tožnika, ki je storitev očitane kršitve zanikal, primerno utemeljilo, s čimer se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožnik ni uspel omajati verodostojnosti izpovedi priče L.B. in tudi po oceni pritožbenega sodišča ni razlogov, da bi lahko verjeli izpovedi tožnika, da dne 18.4.2002 ni prišlo do situacije, kot jo je opisala priča že v svoji izjavi. Samo dejstvo, da je priča L.B. izjavo o dogodku napisal po ukazu S.K. in da priča stoji za navedeno izjavo, ji ne odvzema verodostojnosti. Žaljivo obnašanje z neprimernimi besedami je potrdila tudi priča A.A., ki je izpovedal, da je slišal kričanje tožnika po hodniku. Pritožbene navedbe, da so izpovedi prič zgolj splošne in celo v nasprotju so neutemeljene. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izpovedbo priče S.K., ki naj bi izpovedala, da se je dogodek odvijal v njeni pisarni. Iz izpovedi priče namreč izhaja, da je tožnik kričal že v njeni pisarni in nadaljeval s tem tudi še na hodniku, tako kot je izpovedala priča L.B. in tudi priča A.A., ki je slišal kričanje iz prvega nadstropja. Pritožbene trditve, da je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje njegovih trditev z zavrnitvijo dokazov, so neutemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga na zaslišanje priče B.B., saj navedena ni bila priča spornemu dogodku, glede ostalih dokaznih predlogov pa je bil tožnik prekludiran. Zato je tudi pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje napravilo pravilen dokazni zaključek, da je tožnik storil očitano mu disciplinsko kršitev, za katero mu je tožena stranka zakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki ga je pogojno odložila.

Za težje kršitve vojaške discipline se lahko izreče tudi ukrep prenehanja delovnega razmerja (5. točka 85. člena ZObr). Tožena stranka je pri odločitvi že sama upoštevala olajševalne in obteževalne okoliščine in izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložila za dobo šestih mesecev. Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej ocenjevati in se opredeljevati do teh okoliščin.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.