Jedro

Navajanje okoliščin, ki da jih sodišče ni dovolj kritično presodilo v zvezi z oškodovankinim ravnanjem, predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98/a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je spoznalo S.R. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ ter kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 1. odstavku 143. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za vsako izmed kaznivih dejanj po 1. odstavku 180. člena KZ z uporabo omilitvenih določil po 42. in 43. členu KZ deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 143. člena KZ pa kazen en mesec zapora ter mu zatem po določilih o steku določilo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora ter preizkusno dobo pet let. Po 40. členu KZ mu je izreklo še stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za dobo enega leta. Višje sodišče v Kopru je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojencu za vsako izmed kaznivih dejanj po 1. odstavku 180. člena KZ ob uporabi omilitvenih določil določilo kazen enajst mesecev zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 143. člena KZ kazen tri mesece zapora ter mu zatem izreklo enotno kazen dve leti zapora, stransko kazen izgona tujca pa je zvišalo na pet let. Pritožbo zagovornika obsojenca je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Dne 4.1.2002 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, iz navedb pa jasno izhaja, da se zagovornik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uvodoma sodišču očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa te kršitve ne obrazloži. Okoliščine, ki jih v zahtevi poudarja, da sodišče ni dovolj kritično presodilo oškodovankinega ravnanja, ko je okoli 1. ure zjutraj sama štopala na odprti cesti, prostovoljno vstopila v obsojenčev osebni avtomobil, se med vožnjo celo presedala, da je bilo v istem avtomobilu izmenično še več drugih oseb, katerim bi lahko povedala o dejanju, da ni bilo ne na obsojencu ne na njej sledov nasilja oziroma obrambe ter da dejanja ni prijavila policiji že prej, čeprav je to možnost imela, predstavljajo namreč izpodbijanje s pravnomočno sodno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker obsojenec trenutno prestaja daljšo zaporno kazen, je pa tudi brez premoženja, ga je Vrhovno sodišče v skladu z v izreku te odločbe citiranimi določili ZKP oprostilo plačila stroškov postopka.