Jedro

Materialno podlago za odločitev predstavljata določbi 59. in 60. člena ZNNZ, po katerih se postopek za odmero odškodnine za nacionalizirano nepremičnino začne po pravnomočnosti odločbe komisije za nacionalizacijo o ugotovitvi predmeta nacionalizacije. Zoper odločbo o odškodnini ni mogoča pritožba in ne upravni spor, prejšnji lastnik nacionalizirane nepremičnine in občina, v kateri leži nepremičnina, pa lahko zahtevata v tridesetih dneh od vročitve odločbe o odškodnini, da odmeri odškodnino sodišče. O zahtevi za odmero odškodnine odloča okrajno sodišče v nepravdnem postopku. Tožnik je imel možnost, da bi pred sodiščem v nepravdnem postopku terjal drugačno določitev odškodnine v kolikor je smatral, da odmena ne ustreza realni vrednosti zemljišč, nasprotno pa v predmetnem pravdnem postopku ni pa mogoče na novo terjati že določene odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke terjala plačilo odškodnine v višini 8.387,85 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1965 dalje do plačila. Tožnici je sodišče naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 837,10 EUR.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, Višjemu sodišču pa predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Zmoten je zaključek prvostopnega sodišča, da je bila odškodnina za nacionalizirana zemljišča določena. To ugotovitev je sodišče oprlo izključno na zaslišanje pokojnega tožnika, vendar je potrebno upoštevati tudi ostalo procesno gradivo. Tožnik je namreč izpovedal le, da je bila odškodnina ponujena, ni pa bila ponudba sprejeta niti odškodnina določena. Ponudba je pravno zavezujoča šele, ko jo sprejme tožnik. Stališče pritožbe podpira tudi odločba Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi, iz katere izhaja, da je tožnik ob svojem prvem zaslišanju izpovedal, da odškodnina ni bila določena, pa tudi prva odločba sodišča druge stopnje, ki je zapisalo, da ponudba odškodnine še ne pomeni, da je bila ta določena na predpisan način. Kot je poudarilo Višje sodišče, bi moral biti ugotovljen bodisi obstoj sodne odločbe ali poravnave o določitvi odškodnine. Zaključka sodišča prve stopnje, ki je kljub odsotnosti odločbe ali poravnave, sklepalo na določenost odškodnine, tudi ni mogoče preizkusiti, poleg tega ga sodišče ni sprejelo s stopnjo prepričanja. Ker ne drži, da bi bila izdana odločba, tudi ni mogoče, da bi tožeča stranka lahko v 30 dneh od njene vročitve zahtevala od nepravdnega sodišča odmero odškodnine. Nenazadnje pa ni pomembna ugotovitev, da tožeči stranki zemljišča niso bila odvzeta leta 1965, temveč že z odločbo z dne 3.6.1960, temveč je odločilno, da odškodnina zanje ni bila določena.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v predmetni pravdi terja plačilo odškodnine za razlaščeni nepremičnini s parcelno št. 64/1 in 65/2 k.o. P. (trdi, da je bila določena in izplačana odškodnina za objekt, ne pa tudi za zemljišči), pri čemer je v zadevi odločilna presoja, ali je bila odškodnina za sporni zemljišči določena.

Materialno podlago za odločitev predstavljata določbi 59. in 60. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRS, št. 52/1958 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZNNZGZ), po katerih se postopek za odmero odškodnine za nacionalizirano nepremičnino začne po pravnomočnosti odločbe komisije za nacionalizacijo o ugotovitvi predmeta nacionalizacije. Zoper odločbo o odškodnini ni mogoča pritožba in ne upravni spor, prejšnji lastnik nacionalizirane nepremičnine in občina, v kateri leži nepremičnina, pa lahko zahtevata v tridesetih dneh od vročitve odločbe o odškodnini, da odmeri odškodnino sodišče. O zahtevi za odmero odškodnine odloča okrajno sodišče v nepravdnem postopku.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji spornega vprašanja, ob spoštovanju prekluzije predloženih dokazov tožene stranke (priloge pod oznakami B2 do B7, odločba VSRS II Ips 51/2008), utemeljeno in pravilno oprlo predvsem na izpoved tožnika in njegove sestre, sodbo pa je v njenih razlogih v celoti mogoče preizkusiti. Iz zaslišanja tožnika, ki ga potrjuje tudi izpoved njegove sestre M. P., namreč izhaja, da je bila odškodnina za stavbo in zemljišča določena posebej, pri čemer je odškodnino za stavbo sprejel, odškodnino za zemljišča pa ne. Ob tem je izpovedal, da je bila slednja določena približno v višini 90.000 do 95.000 DIN, pri čemer bi se ta znesek delil na polovico, saj je polovica pripadla tožnikovi teti, ki je „denar tudi dvignila“ (torej sprejela). Upoštevajoč, da so bili tožnik, njegova sestra ter njuna teta solastniki predmetnih nepremičnin, iz povzetega zaslišanja tožnika pa izhaja, da je bila odškodnina za celotno zemljišče določena v enotnem znesku (odškodnina bi se delila na dva dela), pri čemer je teta izplačilo svojega zneska sprejela, ni mogoče sklepati, da je šlo zgolj za ponudbo, temveč je očitno, da je bila odškodnina določena (da je bila odločba izdana), tožnik pa bi lahko terjal njeno izplačilo. Nadalje iz zaslišanja tožnika in M. P. izhaja, da izplačila odškodnine za sporni zemljišči nista sprejela, saj je bila ta prenizka. Ob zgornjih materialnopravnih izhodiščih je imel tožnik tedaj možnost, da bi pred sodiščem v nepravdnem postopku terjal drugačno določitev odškodnine, v kolikor je smatral, da odmena ne ustreza realni vrednosti zemljišč, nasprotno pa v predmetnem pravdnem postopku ni pa mogoče na novo terjati že določene odškodnine. Tožeča stranka je tista, ki je trdila, da odškodnina ni bila določena (in jo zato vtoževala z obravnavano tožbo), zato je bilo na njej o tem dejstvu tudi dokazno breme (7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Glede na to, da že zaslišanje tožeče stranke ne potrjuje njenih lastnih navedb, je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožnik je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa na podlagi 155. člena ZPP stroške odgovora na pritožbo, saj ti niso prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje.