Jedro

Po 40. členu ZDS lahko pridobijo državljanstvo Republike Slovenije samo državljani bivših republik SFRJ, zato prosilec mora dokazovati, da je državljan ene izmed republik bivše SFRJ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi, ker so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I). V obrazložitvi navaja, da je tožnik s sodbo Temeljnega sodišča z dne 27.8.1991 pravnomočno obsojen na 3-letno zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja ropa po členu 168/II KZ Republike Slovenije, pred tem pa mu je bil izrečen zavodski ukrep zaradi kaznivega dejanja po členu 168/I in 165/I istega zakona. Na tej dejanski podlagi je ocenila, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red (8. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je netočna oziroma preuranjena ugotovitev tožene stranke, da je tožnik državljan Republike Srbije. Tožnik se je sicer rodil v ..., vendar se je takoj po njegovem rojstvu družina preselila v Slovenijo in od takrat naprej stalno prebiva v Sloveniji. Po razpadu Jugoslavije ni nobenih podatkov o tem, da bi tožnik še bil državljan Republike Srbije. Zato bi tožena stranka morala to okoliščino preveriti pred izdajo odločbe, saj bi bilo v nasprotju "z vsemi mednarodnimi konvencijami", če bi tožnik ostal brez državljanstva. Tožnik izpolnjuje vse pogoje iz 1. in "2. odstavka 40. člena ZD R Slovenije". Kazniva dejanja je tožnik storil kot mladoletnik oziroma mlajši polnoletnik in ni nobenega dokaza, da prestana kazen ne bi dosegla vzgojnega namena. Zato ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red. Vsa družina živi v Sloveniji in drugi člani družine so tudi pridobili državljanstvo Republike Slovenije. V Republiki Srbiji tožnik nikoli ni živel in nima sorodnikov, zato bi tam bila tudi ogrožena njegova eksistenca. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je tožnik k vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije priložil potrdilo Sekretariata za občo upravo občine, da je državljan Republike Srbije, vpisan v rojstni matični knjigi. Če tožnik ne bi dokazal državljanstva ene od bivših republik SFRJ, ne bi izpolnjeval enega izmed pogojev po 1. odstavku 40. člena ZD Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena ZDRS. Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Pridobitev državljanstva pod navedenimi izredno ugodnimi pogoji predstavlja izjemo, po kateri lahko pridobijo državljanstvo samo državljani drugih bivših republik SFRJ pod naštetimi pogoji. Zato je neupravičena tožnikova zahteva, da bi tožena stranka pred odločitvijo morala preveriti, če je po razpadu bivše Jugoslavije tožnik še državljan Republike Srbije. Če tožnik v postopku ne bi izkazal, da je državljan Republike Srbije, bi že iz tega razloga na tej pravni podlagi ne mogel pridobiti državljanstva Republike Slovenije. Sicer pa tožnik prihaja sam s seboj v nasprotje s tem, ko na eni strani izraža dvom, ali še ima državljanstvo Republike Srbije in istočasno zatrjuje, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena navedenega zakona.

Toda ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka 40. člena ZDRS, se vloga lahko zavrne osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Tožniku je bilo odklonjeno državljanstvo Republike Slovenije iz razloga, ker bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red. Tožnik ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve, da je bil s sodbo Temeljnega sodišča z dne 27.8.1991, pravnomočno obsojen na 3-letno zaporno kazen zaradi k.d. ropa po členu 168/II takrat veljavnega KZ Republike Slovenije. Po mnenju sodišča je že v tem dejstvu zadostna podlaga za oceno tožene stranke, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red in mir, saj ni mogoče prezreti, da tovrstna dejanja povzročajo strah in nemir med ljudmi. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev sprejeta tudi v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z namenom danega pooblastila.

Tožnik se tudi sklicuje na "2. odstavek" 40. člena ZDRS, ne da bi ta ugovor natančneje opredelil, zato sodišče tega pavšalnega ugovora v bistvu ne more presoditi. Kolikor je tožnik imel v mislih določbo 2. odstavka 40. člena zakona pred spremembo in dopolnitvijo tega člena (Uradni list RS, št. 1/91-I), sedaj 4. odstavka (Uradni list RS, št. 30/91-I), po kateri otrok do 18. leta starosti pridobi državljanstvo Republike Slovenije pod pogoji iz 14. člena tega zakona, kar pomeni, da mladoletne osebe glede državljanstva delijo usodo staršev, to ne velja za polnoletne osebe, zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na to določbo. Na odločitev prav tako ne more vplivati trditev, da vsa tožnikova družina živi v Sloveniji, saj je državljanstvo mogoče pridobiti samo ob pogojih, ki jih določa zakon.

Smiselno uveljavljana tožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava torej nista podana. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.