Jedro

Navedbe nasprotne stranke je mogoče zanikati le z obrazloženimi navedbami in zgolj ob zaslišanju dana izjava ne zadostuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v prvem stavku I. točke in v II. točki potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 96777/2016 z dne 27. 9. 2016 v veljavi v 1. točki izreka za plačilo zneska v višini 7.389,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2016 dalje do plačila in plačilo stroškov izvršilnega postopka v višini 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2016 dalje do plačila. V preostalem se navedeni sklep o izvršbi razveljavi. V II. točki je še odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) povrniti pravdne stroške v višini 2.574,59 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pravno relevantnih dejstev, ki jih je navajal v svojih vlogah, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zaključek o temelju zahtevka utemeljilo zgolj s sklicevanjem na izvedensko mnenje. Toženec je pojasnil, kakšni so bili družinski odnosi in kaj sta se dogovorili pravdni stranki, do česar se sodišče prav tako ni opredelilo. S tem je bila tožencu kršena pravica do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in hkrati ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče bi moralo ugotavljati ustno dogovorjeno vsebino pogodbe, kjer se je natančno vedelo, da material kupi toženec, delo pa opravi tožnik v zameno za materialno pomoč pri izgradnji tožnikove hiše (les za ostrešje). Že iz vsakdanjega življenja si sorodniki ne zaračunavajo uslug za postavitev odra za fasado, kar je bilo zaračunano naknadno po razhodu tožnika s sestro toženca. Na to nakazujejo izdane fakture, saj pred razvezo s sestro toženca, tožnik ni terjal vtoževanega zneska. Sodišče je povsem nekritično do navedbe, zakaj, ob ugotovitvi izvedenca, da je bila fasada najverjetneje izvedena že v letu 2012, tožnik v vmesnem obdobju ni izterjeval vtoževanega zneska. Sodišče s tem tolerira neizdajanje računov in posledično neplačevanje davkov. V kolikor bi sodišče kritično presodilo vse navedbe toženca, bi ugotovilo, da je prvotni znesek, kateri je bil plačan, bil dogovorjen pred izvedbo fasade in so kasnejše zahteve tožnika posledica razveze zakonske zveze s toženčevo sestro. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi toženca ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži vse stroške postopka, podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo glede podjemne pogodbe.

6. V predmetni zadevi tožnik zahteva, da mu toženec plača še preostali del plačila za izvedena gradbeno fasaderska dela na njegovem objektu. Tožnik je glede izvedbe navedenih del tožencu sestavil ponudbo št. 00025.2012 z dne 4. 6. 2012, po kateri je skupna vrednost omenjenih del znašala 19.813,18 EUR (sestava ponudbe ni bila sporna). Tožencu je izdal račun št. 00020-2012 z dne 26. 7. 2012 v višini 10.009,12 EUR, ki ga je ta v celoti poravnal, račun je zajemal le nekatere od postavk po citirani ponudbi. Tožnik sedaj tako zahteva še plačilo za opravljena dela po preostalih postavkah, ki so bile zajete v ponudbi in tudi izvedene, vendar s prvim računom niso bile zajete. Zatrjuje, da je prvi račun izdal za potrebe uveljavljanja subvencije s strani Eko sklada, pri čemer je bilo s tožencem dogovorjeno, da mu preostanek plača, ko dobi delno vrnjeno investicijo s strani Eko sklada in ko bo najel kredit in bodo dela v celoti končana. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da so bila vsa dela, zajeta v ponudbi, tudi opravljena, pri čemer tožnik ni izvedel pleskanja napušča, temveč je to opravil toženec sam (v tem delu zahtevku ni bilo ugodeno). Prav tako ni bilo ugodeno zahtevku glede odbijanja ometa (postavka po ponudbi v višini 1.200,00 EUR), saj je plačilo te storitve že bilo zajeto v drugih zaračunanih postavkah.

7. Prepričljivi so razlogi sodišča prve stopnje, da sta se stranki dogovorili za izvedbo gradbeno fasaderskih del, kot to izhaja iz navedene ponudbe, ki ni bila sporna. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca tudi ugotovilo, da so bile cene na enoto iz ponudbe v primerjavi z drugimi cenami na trgu v okviru pričakovanih možnih odstopanj. Pri tem je vrednost posameznih del določilo glede na mnenje izvedenca, v kolikor je vrednost po mnenju izvedenca bila nižja od zaračunanega zneska s strani tožnika oziroma je vrednost določilo glede na znesek po izstavljenem računu, če je ta bil nižji od vrednosti storitve, ki jo je ugotovil izvedenec (kar vse je v korist toženca). Pritrditi je tudi sodišču prve stopnje, da čas oprave del, četudi izvedenec ugotavlja, da je bila fasada najverjetneje izvedena že v letu 2012, za odločitev v predmetni zadevi ni relevanten, saj je bistveno, ali je bilo delo s strani tožnika v celoti opravljeno in ali je zanj dobil tudi celotno plačilo. Poleg tega je tožnik navedel prepričljive razloge glede dogovora o kasnejšem plačilu preostalega zneska (subvencija Eko sklada, kredit).

8. Pravilno je sodišče prve stopnje povzelo trditve toženca, ki je tekom postopka zatrjeval le, da je s prvim računom plačal celoten obseg del, nobenih trditev pa ni o dogovoru s tožnikom, da bi plačal le material oziroma o kakršnikoli kompenzaciji, ki bi se nanašala na delo tožnika. Navajal je le, da je tožnik še njemu dolžan za les za ostrešje. Ustreznih konkretiziranih navedb o tem, na kakšen način naj bi poplačal preostali del opravljenih storitev, ki izhajajo iz ponudbe1, toženec ni podal. Trdil je sicer še, da se je tožnik razšel s svojo ženo, ki je njegova sestra, smiselno da sedaj zato zahteva to plačilo, vendar s tem ne pojasni konkretnih okoliščin, ki bi morebiti kazale na drugačen dogovor glede plačila preostalega zneska po ponudbi.

9. Sodišče je vezano na trditveno podlago pravdnih strank. Tožeča stranka mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje, tožena pa dejstva, s katerimi oporeka tožbenemu zahtevku (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Izven tega okvira sodišče ne sme samo niti ugotavljati niti upoštevati dejstev, ki jih ni navedla nobena stranka. Toženec je sicer na naroku izpovedal, da je bil dogovor, da plača le material za fasado, dela pa ne, ker je tožniku in njegovi ženi (sestri toženca) dal les za ostrešje, vendar pa je izpovedba stranke le eno od dokaznih sredstev za predhodno podane navedbe. Če teh ni, z izpovedbo ni moč česarkoli dokazovati, izpovedba ne more nadomestiti neobstoječih navedb.2 Navedbe nasprotne stranke je mogoče zanikati le z obrazloženimi navedbami in zgolj ob zaslišanju dana izjava ne zadostuje. Ker v zvezi s tem ustrezne predhodne navedbe s strani toženca niso bile podane, se do izjav, ki jih je podal ob zaslišanju, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati. Neutemeljen je zato očitek o kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 22. člena Ustave RS. Kljub navedenemu pa je sicer sodišče prve stopnje še pojasnilo, da iz nobene izpovedbe zaslišanih prič ne izhaja, da bi med tožnikom in tožencem obstajal dogovor, da toženec plača le material, delo pa opravi v zameno za les.

10. Glede navedb v pritožbi, da sodišče ni kritično do računovodskih prekrškov in da dopušča neplačevanje davkov, je pojasniti, da je obveznost plačila davščin stvar razmerja med tožnikom in državo in ne zadeva konkretnega civilnega razmerja med tožnikom in tožencem.

11. Ob vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Tožnik je odgovoril na pritožbo, vendar odgovor v ničemer ni prispeval k razrešitvi zadeve, zato tudi ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in jih mora kriti sam.

1 Iz ponudbe tudi ni razvidno, kakšna je vrednost materiala in kakšna je vrednost dela, cena je določena po različnih postavkah; nabava in izdelava komplet izolacijske fasade, nabava in izdelava stirodur zidnega podstavka, nabava in vzidava kamnitih polic,... 2 Podobno tudi v sodbi II Ips 94/2005 z dne 23. 11. 2006, II Ips 815/2009 z dne 21. 3. 2013, III Ips 136/2015 z dne 25. 10. 2016.