Up-549/04 - 5

8. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik V Z., na seji senata dne 23. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 999/2002 z dne 22. 4. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1648/2001 z dne 8. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo, s katero je upravni organ prve stopnje ugotovil, da se pritožničin pravni prednik C. C. po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. - ZDRS), od 28. 8. 1945 do svoje smrti 30. 8. 1956, ni štel za jugoslovanskega državljana.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave.

Navaja, da sta sodišči v upravnem sporu odločali pristransko in arbitrarno, saj se nista jasno opredelili do njenih navedb, s katerimi je utemeljevala lojalnost njenega pravnega prednika C. C. do Federativne ljudske republike Jugoslavije (v nadaljevanju FLRJ). Čeprav je v postopku pred Upravnim sodiščem ponudila navedbe in dokaze o ravnanju njenega pravnega prednika, ki po njenem mnenju v zadostni meri izpričujejo njegovo lojalnost, naj bi sodišči ponujene dokaze presodili pristransko in arbitrarno. Tako nista upoštevali pričevanja priče, ki je družino dobro poznala in je podrobno in realno pojasnila lojalnost C. C., glede pisne izjave pritožnice pa sta ocenili, da je ni mogoče šteti za zanesljivo. Ne prvostopno ne pritožbeno sodišče nista pojasnili, zakaj niti odklanjanje ideologije in prijateljevanje z narodno zavednimi Slovenci, ki so se pozneje pridružili partizanom, ne uporaba slovenskega jezika, niti šolanje otrok v slovenskih osnovnih šolah, niti dejstvo, da pritožničin oče ni optiral za nemški rajh, ne zadostuje za pozitivno oceno ravnanja C. C. med drugo svetovno vojno.

Pristransko in arbitrarno naj bi bilo tudi stališče sodišč, da je bil njen pravni prednik že zaradi članstva v Kulturbundu nelojalen. Poleg tega naj bi sodišči to stališče oprli na nerelevanten dokaz, to je na "Fond kulturbundovcev v Ljubljani", ki je sekundarno gradivo in je njegova uporaba sporna. Po pritožničinem mnenju je nesprejemljivo le na podlagi spornega seznama o formalnem članstvu v društvu, v katerega je bila takrat včlanjena večina nemške manjšine v Jugoslaviji, sklepati, da se je njen pravni prednik pregrešil zoper narodne in državne koristi narodov FLRJ.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca upravnim organom in sodiščem, ki odločajo v upravnem postopku oziroma v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnica sicer zatrjuje kršitev enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar teh kršitev z navedbami, s katerimi jih utemeljuje, ne izkaže.

4.Pritožnica namreč v ustavni pritožbi ponavlja navedbe, ki jih je brez uspeha uveljavljala že v upravnem sporu. Ustavna pritožba pa ni priložnost za še eno presojo, ali so upravni organi in Upravno sodišče morda kršili procesno pravo. Prav tako ustavne pritožbe ne more utemeljiti z navedbami, s katerimi izpodbija verodostojnost posameznih dokazov oziroma pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

5.Neutemeljen je tudi očitek pritožnice, da naj bi sodišči odločali pristransko in arbitrarno, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Oceno arbitrarnega ravnanja lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled napačna in je sodišče sploh ni utemeljilo s pravnimi argumenti, zaradi česar bi lahko bil utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej povsem arbitrarno.

Tega pa izpodbijanima odločbama ni mogoče očitati. Sodišči sta svojo odločitev obrazložili in jo utemeljili z razumnimi ter logičnimi pravnimi argumenti. Pretehtali sta pritožničine navedbe in na tiste, ki so za odločitev pomembne, v obrazložitvi tudi odgovorili.

6.Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, v pritožbenem postopku pa tudi iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave izhaja, da se mora sodišče opredeliti do tistih navedb strank, ki so za odločitev bistvene. Ker gre za ustavno procesno jamstvo, je glede vprašanja, katere navedbe in predlagani dokazi so za odločitev bistveni, odločilna pravna presoja sodišča v upravnem sporu. Ustavno sodišče pa ni pristojno presojati, ali je to materialnopravno stališče sodišča pravilno. Ob tem je treba upoštevati še, da se sodišče ni dolžno izrecno opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke, pač pa je odgovor na posamezne navedbe stranke lahko konkludentno razviden tudi iz drugih navedb sodišča in iz celotnega konteksta obrazložitve. Tudi ni ustavna zahteva, da bi sodišče v upravnem sporu izčrpno ponavljalo razloge za odločitev, ko se strinja z materialnopravno presojo upravnega organa in je ob tem že obrazložitev upravnega organa dovolj izčrpna, pritožnik pa v upravnem sporu ne uveljavlja novih pravnih argumentov.

7.Pritožnica očita sodiščema, da nista pojasnili, zakaj okoliščine, ki jih je navedla sama oziroma priča, ne zadostujejo za pozitivno oceno ravnanja C. C. med drugo svetovno vojno. Očitek ni utemeljen. Iz celotnega konteksta obrazložitve izpodbijanih sodb je namreč razvidno stališče upravnega organa in sodišč, da se zakonska domneva nelojalnosti lahko izpodbije samo s predložitvijo dokazov o aktivnem delovanju, v skladu z narodnimi interesi. Medtem ko samo intimno nesprejemanje nacistične ideologije, prijateljevanje z narodno zavednima Slovencema, ki sta se pozneje pridružila partizanom, uporaba slovenskega jezika, šolanje otrok v slovenskih osnovnih šolah, niso zadostni dokazi, ki bi lahko izpodbili domnevo nelojalnosti. V zvezi z pritožničinimi navedbami, da je pokojni oče plačeval prispevek za OF in da je imel zaposlenega aktivista OF ter da oče ni bil član Kulturbunda, pa sta sodišči pritožnici odgovorili, da teh navedb ni dokazala. Ne gre torej za to, da bi upravna organa in sodišči prezrli navedbe pritožnice, temveč za to, da se pritožnica ne strinja z dokazno oceno in stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev. To pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave.

8.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan