Jedro

Pravilna je odločba o ustavitvi gradnje in odločitev, da mora investitor zaprositi za lokacijsko dovoljenje, če novogradnja presega v občinskem odloku določene izmere.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Po dne 26.2.1992 opravljenem ogledu in po zaslišanju tožnika dne 6.3.1992 je urbanistični inšpektor Sekretariata za inšpekcijske službe ... dne 22.4.1992 izdal odločbo, s katero je tožniku na podlagi 72. in 1. ter 2. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor odredil, da ustavi gradnjo objekta tlorisnih izmer 13,80 m x 8,40 m, katerega gradi v ... brez lokacijskega dovoljenja, dokler si ne pridobi takšnega dovoljenja. Odločil je tudi, da mora investitor v roku enega meseca od prejema odločbe zaprositi za lokacijsko dovoljenje.

Tožnik je v pritožbi navajal, da ne gre za objekt takšnih dimenzij kot trdi urbanistični inšpektor, temveč le za dimenzije 7 x 4 metre. Na mestu, kjer je novogradnja, je bil prej stari objekt. Ni osnove za ustavitev, ker je bila gradnja že zdavnaj končana. Lokacijsko dovoljenje ni potrebno. V resnici sta bila na parceli dva objekta in je prišlo do pomote. Ne gre za objekt večji od 30 mĄ in je zato dovolj le odločba o priglasitvi del. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila in v utemeljitvi navedla, da gradnja ni le zidanje objektov, ampak tudi zemeljska dela in podobno. Zato je točno, da gre za gradnjo s tem, da je tožnik napravil izkop izmer 13,80 x 8,40 metra. Za objekte takšnih dimenzij pa je po 50. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor potrebno lokacijsko dovoljenje. Ne gre za gradnjo po 51. členu zakona. Zato je pravilna ugotovitev inšpektorja, da bi moral tožnik pridobiti lokacijsko dovoljenje, na kar kaže tudi vsebina odloka o pomožnih objektih Občine ... (Uradne objave, št. 27/89). Iz zapisnikov o ogledu je sklepati, da gradnja še ni končana. Objekta v izmeri 7 x 4,30 m ni mogoče uvrstiti med objekte, ki jih določa 2. člen navedenega odloka. Zapisniki kažejo, da nikakor ne gra za obnovo starega objekta. Ni pomembno, na kateri parceli objekt leži, to je pomembno za lokacijsko dovoljenje. Občina ... ni prejela vloge v zvezi s potrdilom, ki jo navaja tožnik. Tudi če bi tožnik vlogo vložil, to ne bi bilo pomembno, ker je zgradil popolnoma nov objekt. V tožbi je tožnik navajal, da je 29.5.1990 poslal prošnjo za obnovo poljske hiše. Pri navajanju parcelnih številk je prišlo do pomote, saj sta bila na parc. št. 3908/1 dva objekta. Na vlogo ni dobil odgovora. Odstranil je stare zidove in jih nadomestil z novimi. Šele po obnovi starega objekta je bilo ugotovljeno, da stoji še en objekt. Za graditev objekta v dimenzijah 7 x 4,40 m je dovolj priglasitev del. Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, RS, št. 26/90 in 18/93 - ZUN) v VII. delu ureja inšpekcijsko nadzorstvo. Tožena stranka se pri odločitvi sklicuje na 1. odstavek 74. člena zakona, ki pravi, da v primeru, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez potrdila na območju, kjer je sicer gradnja dovoljena, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi lokacijskega dovoljenja oziroma potrdila. Drugi odstavek določa, da mora investior za lokacijsko dovoljenje zaprositi ali priglasiti graditev v enem mesecu po izdanem ukrepu iz prejšnjega odstavka. Skupščina občine je sprejela odlok o pomožnih objektih občine ... (Uradne objave št. 27/89), ki določa vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje in za njih zadostuje priglasitev. Sodišče ugotavlja, da pri gradnji, ki jo je izvajal tožnik, glede na vsebino 1. člena navedenega odloka,ne gre za takšno gradnjo, za katero bi bilo mogoče uporabiti odlok. Iz zapisnikov o ogledu in iz zaslišanja tožnika je sklepati, da je točna ugotovitev prvostopnega upravnega organa, s katero soglaša tudi tožena stranka, da gre za gradnjo objekta tlorisnih izmer 13,80 x 8,40 metra. Za takšno gradnjo je potrebno lokacijsko dovoljenje, kar kaže vsebina 51. člena navedenega zakona. Po 1. odstavku navedenega člena lokacijsko dovoljenje ni potrebno, če gre za tekoča vzdrževalna dela na obstoječih objektih in napravah, za adaptacije, za postavitev začasnih objektov ali naprav ali za postavitev spominskih plošč ter nagrobnih in drugih obeležij, ki ne zahtevajo večjih ureditvenih del. Iz obrazloženega je treba sklepati, da tožnik gradi objekt, za katerega je potrebno lokacijsko dovoljenje in da takšnega lokacijskega dovljenja nima. Zato je tožena stranka pravilno odločila in tožnikovo pritožbo zavrnila.

V zvezi s prošnjo, ki naj bi jo tožnik vložil 29.5.1990, sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da tudi v primeru, če je to res, ta prošnja ne bi mogla biti pravna osnova za graditev objekta, ker odločba o dovolitvi priglašenih del ne bi bila dovolj, temveč bi moral tožnik pridobiti lokacijsko dovoljenje. Iz spisu priloženih skic je jasno razvidno, da je tožnik na sedanji parceli št. 3901/10 zgradil novo stavbo in da torej ni gradil na mestu prejšnje stavbe, ki je imela parc. št. 1227. Ni torej mogoče sprejeti trditev tožnika, da je zgradil objekt na kraju prejšnje zgradbe. Gradnja presega dimnezije, ki jih navaja odlok o pomožnih objektih občine ..., zato je potrebno za gradnjo lokacijsko dovoljenje.

Sodišče je zato moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrniti.