Jedro

Prosilec ima dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev svoje prošnje, vključno z informacijami o tem, ali je bil oziroma bi lahko bil podvržen preganjanju ali izpostavljen resni škodi. Če posamezno osebno okoliščino razkrije v kasnejših fazah (ali celo v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka po pravnomočnem zaključku postopka s prošnjo za mednarodno zaščito), je razumno pričakovati, da bo podal prepričljive razloge, zakaj takšne okoliščine ni navedel že prej. Te dolžnosti prosilcev veljajo tudi v zvezi s prošnjami, v katerih se prosilci sklicujejo na svojo spolno usmerjenost, vendar ob upoštevanju določenih omejitev, ki jih je sprejelo Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi z dne 2. 12. 2014 v združenih zadevah A, B, C proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, št. od C-148/13 do C-150/13.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper toženkin sklep, št. 2142-1041/2023/28 (1222-13) z dne 22. 4. 2024, s katerim je toženka zavrgla njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi sodbe se je Upravno sodišče sklicevalo na obrazložitev v izpodbijanem sklepu (71. člen ZUS-1). Ugotovilo je, da je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navajal nova dejstva, ki pa so obstajala že v času prvega postopka, in ob tem ni dokazal, da jih brez svoje krivde ni navedel že tedaj. Tožnik ne v upravnem postopku ne na glavni obravnavi ni omenjal težav z organi, pristojnimi za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito ter ni prerekal ugotovitev toženke, da je bil v predhodnem postopku ustrezno informiran o zaupnosti postopka za priznanje mednarodne zaščite in da ni izkazal svojih navedb o napadu z nožem, kar pomeni, da se mu zaradi njegove spolne usmerjenosti v Sloveniji ni zgodilo nič travmatičnega. Zato sodišče ni sledilo njegovim navedbam, da se na svojo istospolno usmerjenost ni skliceval zato, ker se je strahu pred njenim razkritjem znebil šele po pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito. Po ugotovitvi, da je bil tožnik ustrezno informiran, sodišče je zavrnilo tudi njegovo navedbo, da sploh ni vedel, kaj je azil. Menilo je, da tožnik ni določno prerekal dokazne ocene toženke, da v upravnem postopku predloženi dokazi ne dokazujejo njegovih navedb o napadih nanj v Maroku, zaradi česar sodišče glede na določbo prvega odstavka 20. člena ZUS-1 ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja. Prav tako je presodilo listine, ki jih je tožnik priložil tožbi in pripravljalni vlogi z dne 6. 5. 2024 ter zaključilo, da ne vplivajo na presojo, da tožnik ni izkazal, da svoje istospolne usmerjenosti brez svoje krivde ni mogel razkriti že v času prvotnega postopka za mednarodno zaščito.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v prvi točki izreka spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dokazni standard "prepričljivih" razlogov oziroma "brez svoje krivde", kot ga uporablja slovenska zakonodaja, prekomerno znižalo, da vsebina "krivdnega odnosa" ni identična vsebini "prepričljivosti" razlogov izvršitve določenega dejanja in da je sodišče prve stopnje povzelo le del 127. točke obrazložitve sodbe Sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi F. G. proti Švedski z dne 23. 3. 2016.

4.Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 52. člena ZUS-1, ko je navedbe pritožnika, ki izhajajo iz splošno znanih in dostopnih informacij, ki se nanašajo na kaznivost homoseksualnosti v Kraljevini Maroko "in zgodovinskega odnosa do homoseksualnosti na splošno, tudi v Sloveniji, poznavajoč različne ureditve odnosa do homoseksualnosti tudi v Evropi oziroma v t. i. razvitem svetu," obravnavalo kot nova dejstva in dokaze. Ne strinja se s stališčem Upravnega sodišča glede namena in obsega pravnomočnosti prvotne odločitve in pri tem med drugim opozarja, da Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne predvideva načela "ne bis in idem". Navaja še, da se "prepričljivi razlogi" (katerih pravno vsebino naj bi Upravno sodišče napačno enačilo s pojmom "nekrivde"), nanašajo na dva sklopa. Prvi je verodostojnost osebe, ki te razloge navaja, drugi pa je v samih razlogih, ki jih uveljavlja. Meni, da mu je Upravno sodišče neutemeljeno očitalo neverodostojnost, da bi se moralo opredeliti do pojasnjenih razlogov, ne samo do verodostojnosti, kršilo pa je tudi drugi odstavek 20. člena ZUS-1, saj ni bilo vezano na dokazne predloge strank.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

8.V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena. Prav tako ni sporno, da pritožnik v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navaja novo dejstvo, namreč svojo istospolno usmerjenost, in s tem povezano ogroženost v izvorni državi. Sporno pa je, ali je pritožnik navedel tudi okoliščine, ki pomenijo opravičljive razloge, zaradi katerih tega dejstva ni navedel že v predhodnem postopku.

9.Pritožnik v pritožbi nasprotuje predvsem splošnim stališčem Upravnega sodišča in nekaterim posamičnim sklepanjem, ne izpodbija pa uporabe teh stališč v konkretnem primeru oziroma ne pojasni, kako naj bi kršitve, ki jih očita, vplivale na odločitev v konkretnem primeru. Konkretizirano ne nasprotuje niti bistveni ugotovitvi, na kateri temelji izpodbijana odločitev, da namreč ni izkazal okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo zatrjevano nezaupljivost, niti ni uspel prepričljivo pojasniti, zakaj svoje spolne umerjenosti ni mogel razkriti že v poznejših fazah prvotnega postopka.

10.Pritožnik tudi napačno povzema stališče Upravnega sodišča v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Upravno sodišče je namreč tam ob sklicevanju na sodno prakso ESČP(1) (pravilno) obrazložilo, da ima prosilec dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev svoje prošnje, vključno z informacijami o tem, ali je bil oziroma bi lahko bil podvržen preganjanju ali izpostavljen resni škodi. Če posamezno osebno okoliščino razkrije v kasnejših fazah (ali celo v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka po pravnomočnem zaključku postopka s prošnjo za mednarodno zaščito), je razumno pričakovati, da bo podal prepričljive razloge, zakaj takšne okoliščine ni navedel že prej.

11.V nasprotju s pritožbenimi navedbami pa sodišče ni sprejelo stališča, da ta dolžnost prosilca "nadvlada", temveč je zapisalo, da ni razlogov, zakaj te dolžnosti prosilcev ne bi veljale tudi v zvezi s prošnjami, v katerih se prosilci sklicujejo na svojo spolno usmerjenost, vendar ob upoštevanju določenih omejitev(2). Ne gre torej za absolutno odločitev o prosilčevi dolžnosti, da v okoliščinah obravnavane zadeve navede razloge, zaradi katerih se na svojo spolno usmerjenost ni skliceval že prej, temveč za utemeljitev ustrezne prilagoditve te dolžnosti konkretnim okoliščinam. Po presoji Vrhovnega sodišča se je Upravno sodišče pri tem pravilno oprlo na navedeno sodno prakso ESČP.

12.Pritožnik zmotno navaja tudi, da je Upravno sodišče podatke o kaznivosti homoseksualnosti v Kraljevini Maroko in o "zgodovinskem odnosu do homoseksualnosti na splošno" obravnavalo kot nova dejstva in dokaze. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je namreč Upravno sodišče kot novo dejstvo v smislu prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 obravnavalo izključno tožnikove navedbe o njegovi istospolni usmerjenosti. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato po presoji Vrhovnega sodišča očitno neutemeljene.

13.Iz stališča ESČP v 127. točki obrazložitve sodbe v zadevi F. G. proti Švedski povsem nedvoumno izhaja, da obveznost države, da sama oceni tveganje, ki bi mu bil izpostavljen prosilec, ki relevantne osebne okoliščine ni razkril, nastopi, če država (kljub temu, da jih prosilec ni navedel) izve za okoliščine, ki bi posameznika lahko izpostavile tveganju preganjanja ali resne škode. Da bi bilo v obravnavani zadevi tako oziroma kako naj bi to vplivalo na presojo pogojev iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, pritožnik ne navaja. Zato ostajajo povsem posplošene in s tem brezpredmetne za presojo konkretne zadeve tudi pritožbene navedbe glede razlike med pojmoma "krivde" in "prepričljivosti razlogov", s katerimi pritožnik, kot je razumeti, utemeljuje, da relevantne okoliščine ni zamolčal naklepno in da bi zato toženka morala relevantne okoliščine v tem pogledu ugotavljati sama.

14.Pritožbeni očitek, da se pritožnik "ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo s sodbo SEU mišljeno, da bi bil vzpostavljen obratni avtomatizem (torej da bi vsaka oseba, ki bi kasneje razkrila svojo spolno usmerjenost bila opravičena vseh razlogov, zakaj je ni predhodno)," je tak, kot je zapisan, težko razumljiv. Upravno sodišče je namreč, kot je bilo obrazloženo zgoraj (tudi ob upoštevanju prej omenjene sodbe SEU), napravilo nasproten sklep. Pri tem je opozorilo še, da bi stališče, da je pogoj nekrivde pri poznejšem razkritju spolne usmerjenosti izpolnjen že zaradi same narave teh dejstev in dokazov, pomenilo, da tega pogoja v takih primerih praktično ni.

15.Glede očitkov v zvezi z napačno uporabo instituta pravnomočnosti pritožnik ne pojasni, kako naj bi se ta odrazila v konkretnem primeru. Da pa mora vlagatelj zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predložiti nove dokaze oziroma nova dejstva, ki so nastala po izdaji predhodne odločitve, oziroma da morajo obstajati upravičeni razlogi, da jih prosilec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v predhodnem postopku, če so obstajala že takrat, jasno izhaja iz določb prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1.

16.V zvezi s presojo Upravnega sodišča, da pritožnik ni izkazal zatrjevanega napada nanj in posledične nezaupljivosti v (prvotnem) upravnem postopku oziroma da ni prepričljivo pojasnil, zakaj svoje spolne usmerjenosti ni mogel razkriti v poznejših fazah prvotnega postopka, iz pritožbe izhaja le posplošeno nasprotovanje. Pritožnik namreč ne navaja nikakršnih konkretnih razlogov, ki bi se nanašali na logičnost oziroma prepričljivost obrazložitve, njegovo sklicevanje na tožbo pa smiselno pomeni le ponavljanje tožbenih razlogov. Očitki v tožbi se namreč logično lahko nanašajo le na izpodbijani upravni akt, ne pa na razloge v sodbi. Zato lahko Vrhovno sodišče na take pritožbene navedbe odgovori le, da ni videti razlogov, zaradi katerih bi bila dokazna ocena Upravnega sodišča napačna.

17.Prav tako posplošeno pritožnik zatrjuje, da se Upravno sodišče ni opredelilo do vseh dokaznih predlogov oziroma da bi se moralo opredeliti tudi do razlogov, ki jih je navedel, in ne le do njegove verodostojnosti, na enaki ravni pa ostaja tudi njegov očitek o kršitvi drugega odstavka 20. člena ZUS-1. Ker iz pritožbe ni mogoče razbrati, za katere razloge oziroma dokaze ali dokazne predloge naj bi pri tem šlo, pritožnik pa tega tudi ni navedel, Vrhovno sodišče tudi na te očitke lahko odgovori le, da takih kršitev ni zaznalo.

18.Ker tako pritožbeni očitki, na katere se nanašajo navedeni razlogi, niso utemeljeni, ker druge pritožbene navedbe niso bistvene za odločitev in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

Op. št. (1)Sodbi ESČP v zadevah M. K. N. Proti Švedski z dne 27. 6. 2013 in F. G. proti Švedski z dne 23. 3. 2016.

Op. št. (2)Ki jih je sprejelo Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi z dne 2. 12. 2014 v združenih zadevah A, B, C proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, št. od C-148/13 do C-150/13.