25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. in B. B. iz Ž. Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik na Z., na seji senata dne 25. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 217/99 z dne 1. 12. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, št. Cp 1643/98 z dne 12. 1. 1999 in sodbo Okrožnega sodišča Murski Soboti, št. P 318/95 z dne 9. 9. 1998 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Ustavna pritožnika nista uspela z odškodninskim zahtevkom zoper soseda, ki je zgradil hišo nekoliko bliže meji z zemljiščem pritožnikov; sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zaradi tega ni pravno upoštevne škode.

2.Tudi z revizijo pritožnika nista uspela. O njunem očitku sodbi prve stopnje, da ne vsebuje navedbe pravnih norm, na katerih sodba sloni, je Vrhovno sodišče pojasnilo, da ta pomanjkljivost sodbe ne onemogoča njenega preizkusa in da ne gre niti za absolutno niti za relativno kršitev pravdnega postopka (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP).

3.Taki presoji revizijskega sodišča pritožnika očitata, da krši njuno pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Poleg tega zatrjujeta tudi kršitev človekove pravice iz prvega odstavka 26. člena Ustave (pravica do povračila škode); ta kršitev da je v tem, ker Vrhovno sodišče ni "zavzelo stališča do dejstva, da je upravni organ, po trditvah vlagateljev ustavne pritožbe brez dokumentacije dovolil povečanje objekta, s tem pa nepravilen odmik od meje"; s takim nezakonitim ravnanjem da je upravni organ (zdaj pa tudi sodišča) pritožnikoma onemogočil, da bi prišla do pravične odškodnine.

4.Pomanjkljivost prvostopne sodbe, da ne vsebuje določb materialnega prava, ne pomeni, da je bila tožnikoma kršena pravica, da o njunih pravicah brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, ki jo zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave. Ker drugih utemeljitev za ta očitek ni, ugotavlja Ustavno sodišče, da je trditev pritožnikov bodisi zmotna bodisi očitno neutemeljena.

5.Zaradi omenjene pomanjkljivosti prvostopna sodba zaostaja za običajnim, pri nas doseženim sodnovarstvenim standardom. Zaradi nje bi, celo ne glede na sankcije v ZPP, lahko bila kršena pravica do enakega sodnega varstva (22. člen Ustave), morda tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), če bi namreč stranka ostala v negotovosti o pravni podlagi sodbe, zoper katero bi se pritožila. A v obravnavanem primeru nobene od omenjenih kršitev očitno ni bilo: po vsebini je povsem jasno šlo za vprašanje, ali obstaja škoda; sodišče je ugotovilo, da ne - in zato zavrnilo odškodninski zahtevek. Da brez škode ni odškodnine, razume laik tudi brez znanja materialnega prava.

Pooblaščenec pritožnikov, ki je odvetnik, ni mogel dvomiti, da gre za 154. in 155. člen tedaj veljajočega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).

6.Sklicevanje na prvi odstavek 26. člena Ustave je očitno neutemeljeno: tam gre za "škodo, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja", tu pa za odškodninski zahtevek zoper mejaša, ki si je zgradil hišo. Na kršitev pravice iz 26. člena Ustave bi se bilo mogoče v Ustavni pritožbi sklicevati šele, ko bi stranka izrabila vsa pravna sredstva za povračilo škode, za kakršno gre v tem členu Ustave (51. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS).

7.Ustavne pritožbe torej ni bilo mogoče sprejeti, saj očitno ni zatrjevane kršitve človekovih pravic.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude