Jedro

Če za škodo skupaj odgovarjata krivdno in objektivno odgovorni oškodovanec, odgovarja drugi oškodovancu za vso škodo, prvi pa solidarno z njim za delež škode, ki ga je on povzročil, če pa tega ni mogoče ugotoviti pa prav tako odgovarja solidarno in celotno škodo. Za živali njihov imetnik odgovarja krivdno z obrnjenim dokaznim bremenom.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje drugi toženi stranki naložilo, naj tožnici plača odškodnino v znesku 1.220.445,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska negmotne škode 1.120.000,00 SIT od 20.4.1999 dalje, od zneska gmotne škode 100.445,00 SIT pa od dne 21.2.1993 dalje. Nadalje je sodišče prve stopnje drugi toženi stranki naložilo, naj tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 158.672,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek in zahtevek proti prvi toženi stranki je zavrnilo. Proti takšni sodbi sta se pritožili tožnica in druga tožena stranka, vsaka v delu, v katerem v pravdi ni uspela. Tožnica se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek proti zavarovalnici. Sodišče je prezrlo, da je prva tožena stranka zavarovatelj odgovornosti imetnika vozila kot tudi druge tožene stranke, tožnica pa je škodo uveljavljala z neposredno tožbo na podlagi obeh zavarovalnih polic. Prva tožena stranka je iz naslova zavarovanja odgovornosti druge tožene stranke dolžna plačati preko 965.000,00 SIT kot preostanek valorizirane zavarovalne vsote, upoštevaje, da je namesto druge tožene stranke plačala 70 % materialne škode na vozilu. Nadalje ima prva tožena stranka iz naslova zavarovanja odgovornosti imetnika vozila na razpolago praktično celotno zavarovalno vsoto, razen 28.500,00 SIT, ki jih je plačala drugi toženi stranki glede na ugotovljeno deljeno odgovornost 30 : 70. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je za škodo izključno odgovorna druga tožena stranka, ne pa tudi voznik avtomobila, ki kot imetnik motornega vozila odgovarja objektivno. Tožnica se nadalje ne strinja, da voznik ni mogel predvideti in odvrniti škodnega dogodka. Čredo krav, ki so začele teči proti cesti, je videl na večjo razdaljo, pa ni prilagodil hitrosti. Sodišče zmotno razlaga določbe o izključitvi objektivne odgovornosti in o solidarni odgovornosti. Glede višine odškodnine za negmotno škodo se tožnica strinja s prisojeno odškodnino za telesne bolečine, vendar pa ji je sodišče prisodilo prenizko odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Zmotno je stališče sodišča, da strah ni pravno priznana škoda; vseeno pa jo je priznalo, a v prenizkem znesku. Prenizko je odmerilo tudi odškodnino za skaženost. Tožnica še prilaga kopijo blagajniških potrdil, iz katerih je razvidno, da je utrpela škodo iz naslova stroškov zdravljenja, tako da je sodišče tudi v tem delu zahtevek neutemeljeno zavrnilo. Uveljavlja še bistveno kršitev pravdnega postopka, ker obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in vsebino listin ter zapisnikov. Sodba sploh nima razlogov o izključitvi objektivne odgovornosti voznika. Druga tožena stranka se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča napačna, ker ugotavlja izključno odgovornost druge tožene stranke. Voznik avtomobila je glede na razmere na cestišču vozil prehitro, sodišče pa sploh ni ugotovilo, kakšna je bila njegova hitrost. Zmotna je tudi ugotovitev, da na cestišču ni bilo znakov, ki bi opozarjali na živali na cesti. Nedaleč od kraja nesreče je na obeh straneh ceste takšen opozorilni znak, torej bi voznik moral pričakovati, da kakšna žival zaide na cesto. Druga tožena stranka še navaja, da je napačna ocena sodišča, da se voznik ni zavedal posledic dogovora z drugo toženo stranko, kjer je priznal delno krivdo za nesrečo. Sodišče je odmerilo tudi previsoko odškodnino za telesne in duševne bolečine, tožnica pa ni dokazala gmotne škode. Pritožbi sta utemeljeni. Sodišče prve stopnje sicer ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, vendar glede temelja obveznosti ni pravilno uporabilo materialnega prava in zato tudi ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja. Tožnica je bila kot sopotnica v avtomobilu poškodovana v prometni nesreči, ko je avto trčil v kravo, in zahteva plačilo odškodnine od druge tožene stranke kot lastnice živali, od prve tožene stranke pa kot zavarovalnice, pri kateri imata druga tožena stranka na eni in voznik avtomobila na drugi strani zavarovano odgovornost. Odgovornost druge tožene stranke je sodišče prve stopnje presojalo po pravilih odgovornosti za nevarno stvar (določbe od 173. do 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), saj je štelo, da je čreda krav, ki vdre na vozišče, stvar, iz katere izvira večja škodna nevarnost. Sodišče druge stopnje se glede na dosedaj ugotovljeno dejansko stanje s takšnim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja. Stvar ali dejavnost je nevarna v smislu pravnega standarda 2. odstavka 154. člena ZOR, če je večja nevarnost za nastanek škode prisotna že pred neposredno vzpostavljeno vzročnostjo, ki pripelje do škodnega dogodka, povečana nevarnost (glede na tradicionalno, običajno) ji mora biti imanentna in redoma pričakovana. Če pa se takšna stvar znajde v položaju, ki konkretno pomeni povečano nevarnost, je odločilnega pomena, kdo je tak položaj zakrivil. Krave na pašniku tako niso nevarna stvar in njihova reja ne nevarna dejavnost, da pa so se znašle na cesti je (lahko) posledica opustitve dolžnega zavarovanja s strani njihovega imetnika. Drugačno stališče o lastnosti krav kot nevarne stvari bi bilo sicer mogoče zavzeti v primeru, ko bi jih njihov imetnik vodil po cesti in bi bile tako udeležene v prometu. Odgovornost za živali je potrebno v odsotnosti zakonske ureditve presojati na podlagi pravila paragrafa 1320 Občega državljanskega zakonika (ODZ), da za škodo, ki jo povzroči žival, odgovarja njen imetnik, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varovanje ali nadzor; torej kot krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Glede na takšno pravno podlago pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev. Od vprašanja, ali druga tožena stranka odgovarja po pravilih objektivne ali krivdne odgovornosti, pa ni odvisna le odločitev, ali je sploh odgovorna za škodo, temveč, če se izkaže, da je, tudi v kolikšnem delu je zanjo odgovorna, če odgovarja skupaj z objektivno odgovornim oškodovalcem. V takšnem primeru odgovarja namreč sorazmerno s svojo krivdo solidarno z objektivno odgovornim oškodovalcem (4. odstavek 177. člena ZOR). Za celotno škodo pa solidarno odgovarja, če ni mogoče ugotoviti njenega deleža pri povzročeni škodi (3. odstavek 206. člena ZOR). Obveznost prve tožene stranke temelji na določbi 941. člena ZOR, da lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja oškodovalec kot zavarovanec pred odgovornostjo, neposredno od zavarovalnice. Sodišče prve stopnje je pri tem v prvostopenski sodbi prezrlo, da uveljavlja tožnica obveznost zavarovalnice ne le iz naslova voznikovega obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, temveč tudi iz zavarovanja druge tožene stranke pred odgovornostjo. Odgovornost prve tožene stranke za drugo toženo stranko je tako odvisna od odločitve o zgoraj opredeljeni odgovornosti le-te, odgovornost za voznika pa od obstoja njegove odgovornosti za škodo, v obeh primerih do višine zavarovalne vsote. Voznik avtomobila kot imetnik nevarne stvari odgovarja objektivno oziroma po načelu domnevane vzročnosti (1. odstavek 174. v zvezi 173. člena ZOR) in ne glede na krivdo, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Imetnik je odgovornosti prost, če dokaže, da izvira škoda iz vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti vsa odločilna dejstva, za to pa po potrebi izvesti tudi nove dokaze. Nato ponovno odločiti o temelju, kolikor bo podan, pa še ponoviti razloge o višini obveznosti. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na pritožbene navedbe glede višine škode ter na druge pritožbene navedbe, ki niso bile odločilne za razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je odločitev o pritožbenih stroških tožnice pridržalo za končno odločbo na podlagi določbe 3. odstavka 166. člena ZPP. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94.