Stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. V vseh postopkih, ne le v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja velja, da morajo biti ugovori stranskega udeleženca, ki nastopa v (tujem) postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi, jasni in konkretizirani ter tudi podprti z dokazi.
V postopku izdaje gradbenega dovoljenja tako stranski udeleženec ne more uveljavljati prekomernih emisij nasploh, temveč se mora sklicevati na neizpolnjevanje predpisov in standardov, ki se nanašajo na konkretno nameravano gradnjo oziroma na kršitve konkretnih določb prostorskega akta, ki naj bi negativno vplivale na njegovo nepremičnino. Manjkajoče trditvene podlage pa ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke. T. i. informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen.
I.Tožba se zavrne.
II.Tožeče stranke same trpijo svoje stroške postopka.
III.Tožeče stranke so dolžne strankam z interesom povrniti stroške tega postopka v znesku 410,65 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.
Potek upravnega postopka
1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ strankama z interesom dovolil gradnjo nezahtevnega kmetijsko-gozdarskega objekta (skednja) na zemljišču s parcelno številko 1, k. o. ... V izreku gradbenega dovoljenja je naveden še opis gradnje, vrsta objekta in klasifikacijska številka. Našteta so tudi mnenja posameznih mnenjedajalcev, pridobljeni projektni pogoji oziroma soglasja. Upravni organ je odločil še, da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor ne vloži popolne prijave začetka gradnje v petih letih od njegove pravnomočnosti, in da sta zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja in dokumentacija za njegovo pridobitev sestavni del gradbenega dovoljenja ter da ni stroškov postopka.
2.V obrazložitvi med drugim navaja, da tožniki za trditve o škodljivosti nameravane gradnje niso predložili nobenih dokazov s katerimi bi izkazovali resničnost svojih trditev oziroma bi ovrgli dokaze, ki sta jih predložila investitorja (stranki z interesom v tem upravnem sporu).
3.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil.
Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu
4.Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo in zoper njo vlagajo tožbo. V njej trdijo, da bosta na isti parceli zgrajeni tudi kašča in lopa, kar naj bi pomenilo, da bo na parceli nastalo kompozicijsko združevanje objektov. To pa na parceli št. 1, k. o. ... , po določbi drugega odstavka 76. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Grosuplje (v nadaljevanju OPN) naj ne bi bilo dovoljeno. Tožniki trdijo, da je bilo sicer res za vsak objekt izdano samostojno gradbeno dovoljenje in se objekti tudi ne držijo drug drugega, vendar gre kljub temu za kompozicijsko združevanje, ker so si objekti blizu in se je tudi dokumentacija za njihovo postavitev obravnavala enotno. Objekti bodo stali v vrsti in na isti parceli, kar pa po načelu superficies solo cedit pomeni, da se bodo združili v celoto. Izpostavljajo še, da je na spornem skednju predvidena enokapna streha, kar je v nasprotju z 82. členom OPN in bo videz skednja posegel v oblikovno homogenost in identiteto območja. Dovoljena odstopanja glede tlorisnih gabaritov in naklonov streh so določena v osmem odstavku 82. člena OPN, ki pa ne zajemajo gradenj na najboljših kmetijskih zemljiščih. Tožniki zato menijo, da bi se moral sporni skedenj prilagoditi okoliškim objektom, ki so vsi manjših dimenzij in imajo dvokapno streho. Navajajo, da bosta z izgradnjo skednja okrnjena dosedanja mir in tišina, saj se bo objekt za shranjevanje uporabljal dnevno, hkrati bo poseženo tudi v njihov dosedanji razgled na cvetoče travnike. Menijo tudi, da bi moral upravni organ pridobiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca za urbanizem in kmetijsko politiko, ker so v upravnem postopku podali pripombe na mnenje občinskega urbanista A. A. in na mnenje Kmetijsko svetovalne službe. Sami namreč niso imeli možnosti, da bi ugotovili dejansko stanje na kmetiji investitorjev in s tem preverili izpolnjenost pogojev za gradnjo na najboljšem kmetijskem zemljišču. Ker upravni organ ni ravnal tako, je kršil svojo dolžnost, da v popolnosti ugotovi dejansko stanje. Tožniki še trdijo, da investitorja nimata v lasti vsaj 5 hektarov kmetijskih površin in tako ne izpolnjujeta pogoja iz 3.ča člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) za gradnjo na najboljših kmetijskih zemljiščih. Dodajajo še, da bi investitorja lahko postavila objekt na zemljišču 4/1, k. o. ... , ki je namenjeno za pozidavo, s čimer ni izpolnjen pogoj iz OPN, da se na K1-zemljiščih lahko gradi le izjemoma oziroma če ni drugih za gradnjo razpoložljivih zemljišč. Sodišču predlagajo, naj izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Zahtevajo tudi povračilo stroškov postopka.
5.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je v upravni spis zadeve.
6.Stranki z interesom v odgovoru na tožbo navajata, da je na K1-območjih dopustna gradnja v 20-metrskem pasu stavbnih zemljišč, skladno s 149. členom OPN. Nadalje ne gre niti za kompozicijsko združevanje objektov. Za objekt sta pridobila tudi mnenje Občine Grosuplje o skladnosti gradnje s prostorskim aktom št. 351-152/2020-2 in mnenje občinskega urbanista. V lasti imata več kot 1 hektar kmetijskih površin, kar jima omogoča gradnjo nezahtevnega objekta na kmetijskem zemljišču. Pridobila sta tudi mnenje pristojne kmetijsko-svetovalne službe, da je sporni objekt nujen za obratovanje kmetije. Izpostavljata, da tožniki niti ne varujejo lastnega pravnega položaja in nimajo pravnega interesa za vloženo tožbo. Sodišču predlagata naj tožbo zavrne.
7.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 do A9 ter v vse listine v upravnem spisu zadeve. Sodišče je o tožbi skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj so se stranke, ki so sodelovale v postopku upravnega spora, njeni izvedbi v svojih pisnih vlogah izrecno odpovedale.
K I. točki izreka
8.Tožba ni utemeljena.
9.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost gradbenega dovoljenja, izdanega za gradnjo kmetijskega gospodarskega objekta (skednja).
10.Tožniki so se postopka izdaje gradbenega dovoljenja udeleževali kot stranski udeleženci ter so v njem uveljavljali, naj se vloga investitorja (stranke z interesom) za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne.
Glede pravnega interesa
11.Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (tudi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, npr. odločba U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011) stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) sicer enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno.
12.Pravna korist je v ZUP opredeljena kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist.¹ Pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist, temveč za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ki obstaja v trenutku odločanja, ne pa za morebitno ali bodočo korist. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakoniti predpis. Dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati.
13.Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Pravni interes posameznika, ki ga lahko varuje v upravnem postopku kot stranski udeleženec, je zato mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo (gl. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-741/12 z dne 2. 7. 2015).
14.Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi.
15.Tožnikom je bil status stranskih udeležencev v postopku izdaje tujega gradbenega dovoljenja priznan na podlagi druge alineje drugega odstavka 36. člena Gradbenega zakona (GZ) kot lastnikom sosednjih zemljišč. Na tej podlagi lahko v tem postopku uspešno ščitijo le tiste svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih imajo kot lastniki sosednjih nepremičnin. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih izhaja, da načrtovana gradnja posega v njihov pravno zavarovani položaj lastnikov teh nepremičnin, lahko prepreči izdajo gradbenega dovoljenja. Poleg tega so v skladu s petim odstavkom 39. člena GZ dolžni za trditve, s katerimi nasprotujejo gradnji, predložiti dokaze.
16.Na drugi strani pa ta zakonska ureditev pomeni zahtevo za organ, da preizkusi vse ugovore, ki so relevantni z vidika varovanja konkretnih pravnih interesov, ki s teh nepremičnin izvirajo in so s tem ovira za izdajo gradbenega dovoljenja. Zavrnitev ugovorov pa mora v odločbi ustrezno obrazložiti, v skladu s stališčem, da stranski udeleženec uveljavlja zahtevek, da se investitorju zavrne vloga za izdajo gradbenega dovoljenja (6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP).
17.Glede na povzeti okvir dopustnosti ugovorov tožnikov za odločitev o njihovi tožbi niso relevantne njihove trditve o varovanju oblikovne identitete območja. Zunanji videz stavbe ni nekaj, kar bi lahko že samo po sebi poseglo v lastninsko pravico sosedov. Tožniki pa v tožbi niso pojasnili, kako konkretno bi lahko videz spornega skednja (predvsem naklon njegove strehe) vplival na izvrševanje njihovih pravic in koristi. Navedli so le, da se bo spremenila identiteta njihovega naselja, kar pa ne predstavlja varovanja lastnega zasebnega interesa, temveč varovanje javne koristi.
Sodišče pa bo v nadaljevanju presodilo, ali je gradnja takšnega objekta, kot je predlagani skedenj, na zemljišču s parcelno številko 1, k. o. ... , sploh dopustna glede na takrat veljavni OPN. Tožniki so izkazali, da bi z gradnjo domnevno nedopustnega objekta lahko prišlo do posega v njihovo dosedanje izvrševanje lastninske pravice, predvsem zaradi domnevnih emisij (hrup in vonjave) spornega skednja.
Glede nezakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja
18.Trditveno in dokazno breme o nedovoljenosti nameravane gradnje je po ustaljeni sodni praksi² na stranki, ki nasprotuje gradnji (stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja), saj dokazno breme (ki hkrati pomeni skrb in odgovornost za uspeh dokazovanja) praviloma nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega pravno pomembnega dejstva, ki ga je treba upoštevati pri odločanju.³ V vseh postopkih, ne le v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja velja, da morajo biti ugovori stranskega udeleženca, ki nastopa v (tujem) postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi, jasni in konkretizirani ter tudi podprti z dokazi. Tako ni dovolj le pavšalno zatrjevanje, ampak morajo biti navedbe oziroma ugovori, s katerimi ugovarjajo nameravani gradnji, tako natančni, da omogočajo konkretizacijo spornih vprašanj in njihovo vsebinsko obravnavo.
19.V postopku izdaje gradbenega dovoljenja dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja pripravljajo ustrezni (področni) za to usposobljeni strokovnjaki. Da bi stranka, ki nasprotuje predvideni gradnji, uspela vzbuditi dvom v pravilnost te dokumentacije in s tem v njeno skladnost s prostorskimi akti, mora zato predložiti ustrezne - tem nasprotne - konkretne in strokovno podkrepljene dokaze, zgolj pavšalno nestrinjanje ni dovolj.
20.Eden od zakonskih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je namreč skladnost projektne dokumentacije z določbami prostorskega akta. Zato je bistvena vsebina postopka izdaje gradbenega dovoljenja preverjanje te skladnosti in na to preverjanje se morajo nanašati ugovori stranskega udeleženca. Investitor mora zato za izdajo gradbenega dovoljenja v projektni dokumentaciji izkazati, da je predvidena gradnja skladna z določbami (zahtevami, tudi omejitvami) prostorskega akta. To zatrjuje z dokumentacijo, ki jo pripravijo ustrezni, za to usposobljeni, strokovnjaki (ki za strokovnost oziroma pravilnost svojih rešitev tudi nosijo odgovornost). Njihove projektne rešitve tako dejansko pomenijo navedbe stranke (investitorja), da oziroma zakaj je njena projektna dokumentacija izdelana v skladu s prostorskim aktom. Da bi bila v teh okoliščinah zagotovljena enakost orožij, je zakonodajalec z navedeno zakonsko določbo naložil enakovredno breme tudi stranskemu udeležencu, ki gradnji nasprotuje. Če se torej nasprotna stranka ne strinja s projektnimi rešitvami oziroma gradnjo v celoti, mora temu ugovarjati z ustrezno kvalitetnimi dokazi.
21.Dopustnost gradnje, o kateri se odloča v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, je namreč določena s prostorskim aktom. Ta v osnovi določa, katere vrste gradenj (npr. stanovanjska, kmetijska ipd.) so dopustne na določenem območju (tudi npr. skednji), njihove omejitve (npr. z višino, s površino). S tem pa tak splošni prostorski akt tudi že določa obseg vplivov na okolje, saj dopušča vplive na okolje (hrup, vonjave, ipd.) kot jih povzroči taka (dovoljena) gradnja ali tak (dovoljen) obseg kmetijske proizvodnje, ob upoštevanju podzakonskih aktov, ki opredeljujejo tehnične značilnosti takih objektov (standardi). S tem, ko določa, kaj je na območju, ki ga ureja, dovoljeno graditi, torej prostorski akt posredno določa tudi način (obseg) izvrševanja lastninske pravice. Stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tako ne more uveljavljati prekomernih emisij nasploh, temveč se mora sklicevati na neizpolnjevanje predpisov in standardov, ki se nanašajo na konkretno nameravano gradnjo oziroma na kršitve konkretnih določb prostorskega akta, ki naj bi negativno vplivale na njegovo nepremičnino.
Na ta način je opredeljena tudi trditvena podlaga, ki jo mora izpolniti stranski udeleženec, ki nasprotuje gradnji: z jasnimi, utemeljenimi navedbami, ki so strokovno dovolj kakovostne in izčrpne, da lahko ustvarijo dvom v ustreznost projektnih rešitev, mora zatrjevati, da nameravana gradnja ne ustreza prostorskim aktom oziroma tehničnim standardom za tako gradnjo. Manjkajoče trditvene podlage pa ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke. T. i. informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Predlog za postavitev izvedenca mora torej biti konkreten, določen in substanciran. Prav tako ni dolžnost upravnega organa, da na podlagi pavšalnih navedb nasprotne stranke sam, na lastno pobudo, postavlja izvedence, kot povsem zmotno trdijo tožniki v svoji tožbi.
Tožniki trdijo, da, ker bodo na isti parceli postavljeni trije samostojni objekti (kašča, lopa in skedenj), to pomeni, da bo prišlo do kompozicijskega združevanja objektov v vrsto, ki je za pomožne kmetijsko-gozdarske objekte prepovedano z drugim odstavkom 76. člena OPN. Pojem kompozicijskega združevanja objektov v OPN ni vsebinsko definiran, niti ni splošno znan v pravu ali gradbeni terminologiji. Sodišče zato njegovo razlago temelji na določbi tretjega odstavka 75. člena OPN, ki na splošno dopušča kompozicijsko združevanje objektov. V njej je kot pogoj za takšno združevanje določeno, da morajo posamezni objekti (ki postanejo del kompozicije) imeti konstrukcijsko samostojne elemente. Iz tega izhaja, da kompozicijsko združeni objekti ne morejo imeti le skupnih konstrukcijskih elementov, ampak mora biti pri vsakem objektu vsaj eden samostojni element. Na podlagi sklepanja po nasprotnem, sodišče meni, da kompozicijsko združeni objekti ne morejo biti niti tisti objekti, ki imajo vse konstrukcijske elemente samostojne. Za kompozicijsko združenost objektov se torej očitno zahteva vsaj minimalna (vendar ne celotna) konstrukcijska povezanost objektov. V obravnavani zadevi je nesporno, da je skedenj konstrukcijsko v celoti samostojen objekt. Posledično zanj ni mogoče trditi, da je del kompozicijskega združevanja objektov. Stališče tožnikov, da je dovolj že povezanost objektov z istim zemljiščem (po načelu superficies solo cedit), ne more vzdržati kritične presoje in ga sodišče v celoti zavrača. Po takem stališču bi bili kakršnikoli objekti na istem zemljišču vedno del kompozicijskega združevanja, kar ne more biti namen OPN, niti pa to ne izhaja iz jezikovne razlage 75. člena, kot je bilo že pojasnjeno.
Povsem neutemeljen je tudi ugovor tožnikov, da stranki z interesom ne izpolnjujeta pogoja za gradnjo na kmetijskem zemljišču iz 3.ča člena ZKZ, ker naj ne bi imela v lasti 5 hektarjev kmetijskih površin. Iz točke a prvega odstavka tega člena izhaja, da zadošča 1 hektar kmetijskih površin, kar stranki z interesom (po lastnih izračunih tožnikov v tožbi) nedvomno izpolnjujeta (5 hektarjev se zahteva za trajne nasade).
Za izpolnjevanje pogoja nujnosti gradnje na kmetijskem zemljišču sta stranki z interesom pridobili pozitivno mnenje Kmetijsko svetovalne službe, ki je bilo na ugovore tožnikov v upravnem postopku še dodatno dopolnjeno. Temu mnenju tožniki argumentirano niti ne nasprotujejo, temveč le pavšalno zatrjujejo, da bi lahko stranki z interesom svoj skedenj postavili na zemljišču s parcelno številko 4/1, k. o. ... , kar se vsebinsko sploh ne nanaša na izdano mnenje. Sodišče je že obrazložilo, da morajo biti vsebinski ugovori proti gradnji podkrepljeni s konkretnimi in strokovnimi dokazi. Temu standardu ugovor tožnikov ne more zadostiti in tako ne more imeti uspeha niti v upravnem postopku niti v tem upravnem sporu. Sodišče v zvezi s tem še dodaja, da izbira lokacije objekta v okviru zakonskih možnosti sodi v avtonomijo investitorja in ne more biti del pravnih koristi stranskih udeležencev in ti ne morejo zahtevati, da investitor izbere drugo lokacijo objekta.
Prav tako tožniki za svoje trditve o hrupu in vonjavah, ki naj bi prihajale iz nameravanega skednja, ne ponudijo nobenih dokazov niti konkretnejših trditev. Povsem na splošno zgolj opisujejo, da se bo objekt uporabljal vsakodnevno, kar naj bi povzročalo hrup, in da bo v njem shranjena krma za živali, ki lahko povzroča vonjave. Sodišče te pavšalne trditve zavrača kot neutemeljene in dodaja, da so vse opisane emisije v celoti skladne z namensko rabo skednja, ki po splošnem vedenju sodišča ne povzroča močnejših vonjav ali hrupa. V primeru drugačne uporabe pa je ta lahko predmet inšpekcijskega postopka.
Sodišče glede na povedano ugotavlja, da je upravni organ, tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski, pravilno in zakonito izvedel ugotovitveni postopek, v katerem je preveril vse bistvene okoliščine in pridobil vsa potrebna mnenja za izdajo gradbenega dovoljenja za predvideni objekt. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 43. členu GZ. Toženka je pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno pravo, vključno z uporabo določb OPN Grosuplje. Po povedanem sodišče sodi, da tožniki nezakonitosti izpodbijane odločbe niso uspeli izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
Odločitev o stroških postopka, ki so jih priglasili tožniki, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Po tej določbi trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ob upoštevanju, da je sodišče tožbo zavrnilo, da tožena stranka stroškov postopka ni priglasila, da pa so stroške priglasili tožniki, je sodišče odločilo, da jih krijejo sami.
ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz 19. člena ZUS-1, kot sta stranki z interesom. Glede tega je treba, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotnistrankiin njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejostranki, upošteva sodišče tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o čemer odloči po presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP).
Upoštevajoč navedeno je sodišče strankamaz interesom priznalo za odgovor na tožbo 500 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT, 1. točka tar. št. 34), povečano za 10 % na podlagi prvega odstavka 7. člena OT, torej skupno 550 točk. Priznalo je še 2 % oziroma 11 točk za materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 561 točk po OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 336,60 EUR, povečano za 22 % DDV (pooblaščenec strank z interesom je zavezanec za DDV) pa 410,65 EUR. Prisojeni znesek stroškov postopka morajo strankamaz interesom tožniki povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega izpolnitvenega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ).
-------------------------------
1 Gl. drugi odstavek 43. člena ZUP.
2 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 3/2021 z dne 1. 3. 2023.
3 Glej: Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 274.