Jedro

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da lahko delodajalec obveznost iz naslova plačila za delo v skladu z zakonom veljavno izpolni z vnaprejšnjim plačilom (akontacijo). To sicer drži, vendar pa mora delodajalec, na katerem je dokazno breme, dokazati tudi takšno vnaprejšnje plačilo, česar tožena stranka v tem sporu glede prvega tožnika ni zmogla, hkrati pa mora dokazati, da je s plačilom določenega zneska izpolnil določeno terjatev delavca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v: - 2. alineji prvega odstavka VII. točke izreka tako, da se ta na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tretjemu tožniku obračunati plačo za junij 2019 v bruto znesku 1.036,64 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, preostali neto znesek, zmanjšan za plačano akontacijo neto plače za ta mesec v višini 677,00 EUR, pa nakazati tretjemu tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 7. 2019 dalje do plačila.“; - 1. alineji prvega odstavka XIII. točke izreka tako, da se ta na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna petemu tožniku plačati plačo za februar 2019 v neto znesku 107,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 3. 2019 dalje do plačila.“; - 2. alineji prvega odstavka XIII. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna petemu tožniku plačati dnevnice v višini 528,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 3. 2019 dalje do plačila.“; in v - XVI. točki izreka tako, da se ta na novo glasi: „Vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: - v zvezi s prvim tožnikom: - razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna obračunati plačo za obdobje od 1. 3. 2019 do 23. 3. 2019 v bruto znesku 552,33 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 dalje do plačila; mu plačati regres za letni dopust za leto 2019 v znesku 147,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 dalje do plačila; in mu plačati znesek 594,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka); - zavrnilo višje zahtevke iz naslova plače za marec (2019), regresa za letni dopust, dnevnic in stroškov prihoda na delo in z dela ter zahtevka za plačilo stroškov stanovanja in nadomestila za neizkoriščen letni dopust (drugi odstavek I. točke izreka in II. točka izreka); in - ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 283,30 EUR (III. točka izreka); - v zvezi z drugim tožnikom: - razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna obračunati plačo za maj 2019 v bruto znesku 1.090,55 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2019 dalje do plačila; mu obračunati plačo za junij 2019 v bruto znesku 363,52 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2019 dalje do plačila; in mu plačati znesek 2.547,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 115,98 EUR od 11. 6. 2019 dalje do plačila, od zneska 660,00 EUR od 16. 6. 2019 dalje do plačila in od zneska 1.771,50 EUR od 16. 7. 2019 dalje do plačila (prvi odstavek IV. točke izreka); - zavrnilo višje zahtevke iz naslova plače za junij 2019 in stroškov prevoza na delo in z dela ter zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2019 in za povračilo stroškov priprave dokumentacije (drugi odstavek IV. točke izreka in V. točka izreka); in - ugotovilo, da ne obstojita v pobot uveljavljani terjatvi tožene stranke v znesku 6.543,30 EUR in v znesku 2.127,20 EUR (VI. točka izreka); - v zvezi s tretjim tožnikom: - razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna obračunati razliko plače za februar in maj 2019 v bruto znesku 145,20 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2019 dalje do plačila; mu obračunati plačo za junij 2019 v bruto znesku 1.036,64 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2019 dalje do plačila; mu obračunati plačo za julij 2019 v bruto znesku 180,29 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2019 dalje do plačila; in mu obračunati nadure za maj 2019 v bruto znesku 164,19 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2019 dalje do plačila (prvi odstavek VII. toče izreka); - zavrnilo višje zahtevke iz naslova nadur in plač za mesece od februarja do julija 2019 ter zahtevke za plačilo stroškov prihoda na delo in z dela, stroškov za pripravo dokumentacije in stroškov goriva (drugi odstavek VII. točke izreka in VIII. točka izreka); - zavrglo tožbo z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna tretjemu tožniku plačati celoten regres za celo leto 2019 v minimalni zakonsko predpisani višini za leto 2019 (IX. točka izreka); in - ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 164,17 EUR (X. točka izreka); - v zvezi s četrtim tožnikom: - razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna obračunati plačo za februar 2019 v bruto znesku 943,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2019 dalje do plačila; mu obračunati plačilo za nadurno delo v bruto znesku 652,08 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2019 dalje do plačila; in mu plačati regres za letni dopust za leto 2019 v znesku 73,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2019 dalje do plačila (prvi odstavek XI. točke izreka); - zavrnilo višje zahtevke iz naslova plač in regresa za letni dopust (drugi odstavek XI. točke izreka); in - ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 7.222,63 EUR (XII. točka izreka); - v zvezi s petim tožnikom: - razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati plačo za februar 2019 v neto znesku 246,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2019 dalje do plačila in mu plačati dnevnice v višini 528,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2019 dalje do plačila (prvi odstavek XIII. točke izreka); - zavrnilo višja zahtevka iz naslova bruto plače in dnevnic ter zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2019 (drugi odstavek XIII. točke izreka in XIV. točka izreka); in - zavrglo tožbo z zahtevkom, da mu je tožena stranka dolžna plačati premalo plačane potne stroške v naknadno opredeljeni višini (XV. točka izreka sodbe).

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 201,90 EUR stroškov postopka, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (XVI. točka izreka).

2. Zoper točko I, III, IV, VI, VII, XIII1 in XVI sodbe se pravočasno2 pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke zavrne, oziroma da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 3. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s prvim tožnikom navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo termin pobot iz 136. člena ZDR-1 in 191. člena OZ. Tožena stranka ni izvajala pobota do prvega tožnika in je svoje obveznosti do njega izpolnila v celoti. Napačna je ugotovitev v 33. točki obrazložitve sodbe, da tožena stranka ni niti zatrjevala niti predložila obračuna akontacij, iz katerih bi bil razviden dejanski namen nakazil, da bi bila možna presoja, ali so bile akontacije nakazane za potrebe gradbišča, goriva, za stroške drugih sodelavcev ali morda res na račun stroškov prvega tožnika in ali je prišlo do kakšnih preplačil dnevnic. Sodišče prve stopnje je razpolagalo z listinami, iz katerih izhaja, da je tožena stranka tožniku plačala plačo za marec 2019 in vse stroške v zvezi z delom ter da je prišlo do preplačila v višini 283,30 EUR. Predčasna nakazila akontacij niso v nasprotju s 134. členom ZDR-1. Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku zmotno prisodilo plačo za obdobje od 1. 3. 2019 do 10. 3. 2019, ko sploh ni delal. V zvezi z drugim tožnikom navaja, da sodba Pd 130/2019, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje pri presoji, da pogodba o zaposlitvi ni nična, še ni pravnomočna. Drugi tožnik je imel sočasno sklenjeno delovno razmerje v Srbiji, ki je bilo vzrok neizpolnjevanju njegovih delovnih obveznosti in škodi, nastali toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo glede zaposlovanja tujcev. Tožena stranka je v pobot utemeljeno uveljavljala terjatvi zaradi kršitve delovnopravne zakonodaje in povzročene škode. V zvezi s tretjim tožnikom navaja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na tožnikovo neuradno evidenco delovnih ur, ki ni bila vodena na predpisanem obrazcu in ni bila potrjena s strani pooblaščene ali odgovorne osebe tožene stranke. Glede obsega ur bi se moralo opreti na plačilne liste, ki so bile potrjene tudi s strani tožnika, kar pomeni, da se je z njihovo vsebino strinjal. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se število ur iz evidence tožene stranke ne ujema s številom ur iz plačilne liste. Napačna je tudi presoja, da tožena stranka ni uspela dokazati delnega plačila plače za mesec junij 2019, saj iz bančnega izpiska izhaja, da je plačala akontacijo plače. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je tretji tožnik prejemal plačilo po urni postavki. Tožena stranka je vse obveznosti do tretjega tožnika izpolnila. V zvezi s petim tožnikom navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o plači za februar 2019, saj mu je tožena stranka plačala 177,80 EUR neto plače in 100,00 EUR akontacije. Napačna je tudi odločitev o dnevnicah, saj do njih ni upravičen, ker je dobil plačan terenski dodatek.

3. Na pritožbo so odgovorili prvi, drugi in tretji tožnik, ki se strinjajo z izpodbijanim delom sodbe in predlagajo zavrženje pritožbe kot prepozne oziroma njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljen je pavšalen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, ima razumljiv in jasen izrek, ki je skladen z razlogi sodbe, ter jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih v zvezi z uveljavljanimi denarnimi terjatvami tožnikov, bivših delavcev tožene stranke. Podana ni niti uveljavljana bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločanje o denarnih zahtevkih delavcev iz naslova plačila za delo, regresa za letni dopust in stroškov v zvezi s delom spada v sodno pristojnost (delovnega) sodišča. **Prvi tožnik**

7. Sodišče prve stopnje prvemu tožniku prisodilo plačo za marec 2019 v bruto znesku 552,33 EUR, regres za letni dopust za leto 2019 v znesku 147,76 EUR, dnevnice v znesku 484,00 EUR in stroške prevoza v znesku 110,00 EUR ter odločilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 283,30 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti do prvega tožnika iz naslova plače za marec 2019, ki temelji na 44. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka s kontno kartico (B14) dokazala, da je tožniku plačala plačo za ta mesec, saj ta listina sama zase, brez da bi tožena stranka zraven priložila še bančne izpiske o opravljenih plačilih, ne dokazuje izpolnitve te obveznosti. Tožena stranka je predložila bančne izpiske za prvega tožnika za čas od 26. 6. 2018 do 28. 3. 2019 (B2, B3 in B24), iz katerih pa ni razvidno, da bi mu tožena stranka plačala plačo za marec 2019 ali vsaj njen del. Da plače ni dobil plačane, ampak je prejel le nakazila za stroške v zvezi z delom, je izpovedal tudi prvi tožnik. Tožena stranke je predložila še dva obračuna plače za ta mesec, ki pa med seboj (z izjemo obračunanega plačila za 92 ur rednega dela v višini 552,33 EUR bruto) nista skladna niti glede pripadajoče neto plače niti glede drugih postavk plačila za delo, zato nimata nikakršne dokazne vrednosti v zvezi s to vtoževano terjatvijo prvega tožnika. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, tožena stranka te obveznosti veljavno ni izpolnila niti s pobotanjem svojih terjatev, ki so kot odtegljaji razvidne na obračunu plače pod B23, saj tožena stranka za pobot ni imela pisnega soglasja prvega tožnika (niti ne zatrjuje, da bi ga imela), kot zahteva drugi odstavek 136. člena ZDR-1. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo termin pobot. Zmotne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotovilo.

9. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da lahko delodajalec obveznost iz naslova plačila za delo v skladu z zakonom veljavno izpolni z vnaprejšnjim plačilom (akontacijo). To sicer drži, vendar pa mora delodajalec, na katerem je dokazno breme, dokazati tudi takšno vnaprejšnje plačilo, česar tožena stranka v tem sporu glede prvega tožnika ni zmogla, hkrati pa mora dokazati, da je s plačilom določenega zneska izpolnil določeno terjatev delavca. Tožena stranka se v tem sporu v zvezi s prvim tožnikom (in tudi drugimi delavci) neutemeljeno sklicuje, da mu je z (vnaprejšnjim) plačilom stroškov v zvezi z delom izpolnila obveznost iz naslova plače. 10. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje glede v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke v višini preplačila 283,33 EUR v marcu 2019. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožena stranka ni niti zatrjevala niti predložila dokazov, iz katerih bi bil razviden dejanski namen nakazil, da bi bila možna presoja, ali so bile akontacije nakazane za potrebe izvajanja delovnega procesa, druge delavce ali v izpolnitev obveznosti prvega tožnika, prav tako ni zatrjevala, ali so izpolnjeni pogoji za vračilo v skladu s pravili vračanja iz 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). V pritožbi se tožena stranka sklicuje na listine pod B22 (listina v tujem jeziku), B61 (seznam stroškov) ter B23 (že omenjen obračun plače) in B14 (že omenjena kontna kartica), iz katerih pa ne izhaja podlaga za zahtevano vračilo domnevno preplačanih stroškov.

11. Neutemeljen je še pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo plačo za marec 2019 za čas, ko ni delal. To ne drži, saj je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je tožniku prisodilo plačo zgolj za 92 ur dela,3 to je za obseg ur, ki mu ga je očitno glede na oba predložena obračuna plače priznavala tudi tožena stranka.

**Drugi tožnik**

12. Sodišče prve stopnje je drugemu tožniku prisodilo plačo za maj 2019 v znesku 1.090,55 EUR bruto in za junij 2019 v znesku 363,52 EUR bruto, stroške prevoza v znesku 115,98 EUR, vračilo odtegnjenega dela plače v znesku 660,00 EUR, dnevnice v znesku 176,00 EUR in terenski dodatek v znesku 11,50 EUR ter odločilo, da ne obstojita v pobot uveljavljani terjatvi tožene stranke v znesku 6.543,30 EUR in v znesku 2.127,20 EUR.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno spoznalo za neutemeljen ugovor tožene stranke o ničnosti pogodbe o zaposlitvi drugega tožnika zaradi sočasnega obstoja delovnega razmerja v Srbiji. Prvi odstavek 23. člena ZDR-1 določa, da lahko tujec (enako velja tudi za osebo brez državljanstva) sklene pogodbo o zaposlitvi, če izpolnjuje pogoje, določene z ZDR-1, in pogoje, določene s posebnim zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev. V nasprotnem primeru je pogodba o zaposlitvi nična (drugi odstavek 23. člena ZDR-1). Že v sodbi sodišča prve stopnje opr. št. Pd 130/2019 z dne 5. 5. 2021, potrjeni s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 481/2021 z dne 7. 12. 2021, ki sta bili izdani v sporu o prenehanju delovnega razmerja drugega tožnika, je bilo zavzeto stališče, da pogodba o zaposlitvi drugega tožnika ni nična zaradi omenjenega razloga. Ker je bilo tožniku izdano delovno dovoljenje in dovoljenje za prebivanje, se šteje, da so bili izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko, ki jih določata 14. in 17. člen Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT; Ur. l. RS, št. 47/2015 in nasl.).

14. Tožena stranka konkretnih navedb v zvezi z odločitvami sodišča prve stopnje o terjatvah drugega tožnika nima, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ne ugotavlja razlogov za nepravilnost oziroma nezakonitost teh odločitev.

15. Pravilna je tudi odločitev o pobotnem ugovoru. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je tožnik v času delovnega razmerja s toženo stranko opravljal delo za konkurenčno družbo v Srbiji in s tem kršil prepoved konkurence iz 39. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 6.543,30 EUR, ker tožena stranka ni podala konkretnih trditev, s katerimi bi utemeljila kršitev konkurenčne prepovedi in je le splošno navajala, da ji je drugi tožnik povzročil poslovno škodo s kršitvijo konkurenčne prepovedi. Tudi v pritožbi tožena stranka ne podaja konkretnih ugovorov v zvezi s to odločitvijo sodišča prve stopnje, zato je pritožba neutemeljena. Pravilna je tudi odločitev, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 2.127,20 EUR iz naslova povzročene škode zaradi neopravljanja dela v času odpovednega roka po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugega tožnika. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje obrazložilo, da tožena stranka ni dokazala, da je na objektu delal drugi tožnik, da dela ni dokončal in da bi bil on odgovoren za očitane pomanjkljivosti. Tudi v zvezi s to odločitvijo pritožba zgolj pavšalno vztraja, da je toženi stranki nastala škoda, kar pa ne zadošča za njeno utemeljenost. **Tretji tožnik**

16. Sodišče prve stopnje je tretjemu tožniku prisodilo plačo za februar in maj 2019 v znesku 145,20 EUR bruto, za junij 2019 v znesku 1.036,64 EUR bruto in za julij 2019 v znesku 180,29 EUR bruto ter plačilo za nadurno delo v znesku 164,19 EUR bruto.

17. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje obsega opravljenih ur dela tožnika ne bi smelo ugotoviti na podlagi tožnikove evidence delovnega časa. Ker tožena stranka evidence za februar in maj 2019 ni predložila, čeprav jo je dolžna voditi v skladu z 12. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006), se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na tožnikovo evidenco. Obračun plače, na katerega se sklicuje pritožba, ni evidenca o izrabi delovnega časa, kot jo opredeljuje 18. člen ZEPDSV, ampak so iz njega razvidni podatki o plači, nadomestilu plače, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkih, do katerih je delavec upravičen, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter plačilni dan (drugi odstavek 135. člena ZDR-1). Podpis tožnika na obračunu plače ne pomeni, da se strinja z njegovo vsebino, kot neutemeljeno navaja pritožba, ampak le potrjuje prejem obračuna plače. Sodišče prve stopnje je tožnikovi evidenci pravilno sledilo tudi za meseca junij in julij 2019, čeprav je tožena stranka v spis predložila svoji evidenci (B98 in B99). Ti evidenci je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot neverodostojni, saj se obseg opravljenega dela tožnika (129 ur v juniju in 6 ur v juliju) ne ujema z obsegom ur, kot je naveden na obračunih plač pod B47 in B48 (128 ur v juniju in 28 ur v juliju). V pritožbi tožena stranka neutemeljeno navaja, da sistem oddaje obračuna plače ne omogoča obračuna za manjši obseg ur od polne delovne obveznosti v posameznem mesecu. To namreč ni bistveno, saj sodišče prve stopnje glede meseca junija 2019 izpostavlja neskladnost v obsegu ur rednega dela (128 ur po obračunu plače in 129 ur po evidenci) in ne neskladnost z urami polne delovne obveznosti (160 ur).

18. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je bila tretjemu tožniku plača obračunana ob upoštevanju urne postavke 10,00 EUR na uro. Nobena od strank v tem sporu tega ni zatrjevala, ampak sta izhajali iz plače, kot je bila za tretjega tožnika dogovorjena v njegovi pogodbi o zaposlitvi (enako tudi za ostale tožnike). Neutemeljena je še pavšalna pritožbena navedba, da je tožena stranka vse obveznosti do tretjega tožnika izpolnila, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja nasprotno.

19. Utemeljeno pa tožena stranka opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tretjemu tožniku 26. 6. 2019 plačala akontacijo neto plače za junij 2019 v višini 677,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedeno plačilo izhaja iz bančnega izpiska (B51), vendar ga ni upoštevalo kot (delne) izpolnitve iz naslova plače za junij 2019, ker je tožena stranka zatrjevala, da je s tem plačilom po zaključku zaposlitve tretjemu tožniku plačala plači za junij in julij 2019, tega pa to plačilo ne dokazuje. Takšno stališče je materialnopravno zmotno, saj ni bistveno, kdaj je bilo plačilo opravljeno in ali je z njim tožena stranka dejansko plačala obe plači. Bistveno je, da iz bančnega izpiska nedvomno izhaja, da je tožena stranka tožniku plačala 677,00 EUR z namenom akontacije neto plače za junij 2019. Sodišče prve stopnje bi zato moralo navedeno neto plačilo upoštevati kot (delno) izpolnitev te obveznosti. Pritožbeno sodišče je tako v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP 2. alinejo prvega odstavka VII. točke izreka sodbe spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tretjemu tožniku po obračunu plače za junij 2019 v bruto znesku 1.036,64 EUR in odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek, zmanjšan za navedenih 677,00 EUR akontacije neto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2019 dalje.

**Peti tožnik**

20. Sodišče prve stopnje je petemu tožniku prisodilo plačo za februar 2019 v znesku 246,28 EUR na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka ta znesek brez soglasja tožnika odtegnila pri njegovi plači, kot je razvidno iz obračuna plače (B64). Iz te listine izhaja, da je tožena stranka tožniku, ki je bil v delovnem razmerju do 12. 2. 2019, obračunala 436,22 EUR bruto oziroma 285,44 EUR neto plače in 138,00 EUR terenskega dodatka, „odbila“ pa mu je skupaj 246,28 EUR iz naslova stroškov izobraževanja, stroškov zdravniškega pregleda in stroškov prijave oziroma odjave delavca, posledično je bil tožnik upravičen do izplačila v višini 177,16 EUR. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku omenjene stroške neutemeljeno odštela od plačila za delo, saj za to ni imela soglasja tožnika (drugi odstavek 136. člena ZDR-1). Vendar pa tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na plačilo zneska 177,80 EUR za 1/3 neto plače, ki po ugotovitvi sodišča prve stopnje izhaja iz bančnega izpiska (B65), in zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka kljub plačilu tega zneska tožniku dolguje 246,28 EUR plače za februar 2019. V skladu z obračunom plače je tožnik upravičen le do 285,44 EUR neto plače, zato mu tožena stranka, ki je za ta mesec že plačala 177,80 EUR neto plače, iz tega naslova dolguje zgolj še 107,64 EUR, ne pa celotnega odtegljaja 246,28 EUR. Ta znesek je tožena stranka odtegnila od celotnega plačila za delo, delno od neto plače, delno pa od terenskega dodatka. Ker slednjega tožnik v tem sporu ne zahteva, ni upravičen do celotnega odtegnjenega zneska. Neutemeljeno pa tožena stranka izpostavlja plačilo akontacije v višini 100,00 EUR, saj iz njenih navedb v postopku na prvi stopnji izhaja, da se ta znesek nanaša na akontacijo stroškov (glej odgovor na tožbo – list. št. 53).

21. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o dnevnicah, ki jih je sodišče prve stopnje petemu tožniku prisodilo v višini 528,00 EUR. Tožnik je bil namreč v februarju 2019 upravičen do terenskega dodatka, ki se z dnevnicami izključuje. Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg; Ur. l. RS, št. 94/2010 in nasl.), ki v skladu s pogodbo o zaposlitvi petega tožnika velja za razmerje med njim in toženo stranko, v 98. členu določa, da so delavci upravičeni do terenskega dodatka, če delajo na terenu izven sedeža delodajalca ali poslovne enote in izven kraja stalnega ali začasnega bivališča delavca ter če sta na terenu organizirana prehrana in prenočišče (prvi odstavek); v primeru, ko delodajalec ne zagotovi prehrane in prenočevanja, je delavec upravičen do dnevnice v višini, kot jo določa ta kolektivna pogodba, in povračila stroškov prenočevanja (četrti odstavek). Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da je tožniku obračunala 12 dni terenskega dodatka ter da se dnevnica in terenski dodatek izključujeta (glej 1. pripravljalno vlogo tožene stranke – hrbtna stran list. št. 182). Tožnik ni trdil, da mu tožena stranka ni zagotovila prehrane in prenočevanja ter da bi bil zato upravičen do dnevnice in ne do terenskega dodatka. Ker teh trditev ni podal in glede na izključujočo naravo terenskega dodatka in dnevnic, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo dnevnic neutemeljeno ugodilo.

22. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo v 1. in 2. alineji prvega odstavka XIII. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna petemu tožniku plačati plačo za februar 2019 zgolj v neto znesku 107,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je zavrnilo tožbeni zahtevek petega tožnika za plačilo dnevnic.

23. V posledici delne spremembe odločitve o glavni stvari in s tem manjšega uspeha tožeče stranke v tem sporu, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v XVI. točki izreka sodbe tako, da je ob uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

24. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, saj je ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

1 Dejansko samo zoper ugodilni del točk I, IV, VII in XIII. 2 Sodba je bila toženi stranki vročena 7. 12. 2021, pritožbo pa je vložila 6. 1. 2022, tj. zadnji dan 30-dnevnega pritožbenega roka. 3 Polna delovna obveznost je v tem mesecu znašala 168 ur.