Jedro

Strankine trditve, da ji v postopku ni bila vročena tožba, vabila za glavno obravnavo, niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je to lahko pritožbeni razlog ali obnovitveni razlog.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep v 2. odstavku izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem se pritožba zavrne in se v preostalem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti pa je zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki (v sklepu očitno zaradi pomote navedeno "toženi stranki") povrniti stroške postopka v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Proti temu sklepu je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo (pravilno v nov postopek). Pritožba je deloma utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba, kolikor se nanaša na odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, neutemeljena, utemeljena pa je, kolikor se nanaša na odločitev o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Tožena stranka je tako predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti temeljila na naslednjih trditvah: - da tožena stranka v zadevi ni prejela ne tožbe, ne vabil za glavno obravnavo in tudi ne sodbe; - da ima tožena stranka dejanski in registrski sedež na naslovu x, Ljubljana; - da ima na tem naslovu sedež tudi družba P. d.o.o., ki je v lasti istih oseb kot tožena stranka; - da tožena stranka na tem naslovu posljuje vsak dan do 18. ure in da bi ji zato bilo možno vročiti sodno pisanje normalno ter da zato dvomi, da je vročevalec na tem naslovu na vrata nalepil kakršnokoli pisanje, iz katerega bi bilo mogoče izvajati fikcijo vročitve sodnega pisanja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je vrnitev v prejšnje stanje institut, ki ga je mogoče uporabiti, če stranka zamudi narok ali rok je za opravo kakšnega dejanja zaradi dogodka, ki stranki prepreči opravo takega dejanja. Razlogi za vrnitev v prejšnje stanje so podani, če razlog za zamudo nastane na strani stranke, ne pa na strani sodišča. Glede na gornje ugotovitve o tem, katere razloge je tožena stranka navajala kot razloge za dovolitev v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne temelji na tem, da bi bil na strani tožene stranke vzrok za zamudo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjuje, da je sodišče kršilo procesne določbe glede vročanja sodnih pisanj oziroma, da vročitev ni bila opravljena. Pravilno je tudi zaključilo, da bi to, kar trdi v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožena stranka, lahko bil razlog za obnovo postopka po 2. tč. 394. čl. ZPP. Obnova postopka se lahko vloži, če je v zadevi izdana pravnomočna sodba. Tožena stranka pa v tem postopku trdi, da sodbe v tej zadevi ni prejela, s tem trdi, da ni mogla postati pravnomočna. Zato je tudi vložila predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Pritožnica v pritožbi sicer navaja, da ni trdila, da je sodišče opustilo vročanje. Take pritožbene trditve so neutemeljene, saj je tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje jasno navedla, da v zadevi ni prejela ne tožbe, ne vabil za glavno obravnavo in ne sodbe. V povezavi tem je navedla okoliščine, ki po njenem mnenju izkazujejo, da vročevalec na naslovu tožene stranke ni pustil obvestil o sodnih pošiljk. Z vsemi temi trditvami je tožena stranka vendarle zatrjevala, da sodno pisanje toženi stranki ni bilo vročeno. Taki razlogi pa se lahko uveljavljajo kot pritožbeni razlogi (kršitev ZPP), če je v zadevi še mogoče vložiti redno pravno sredstvo, ali pa kot obnovitveni razlog, če je v zadevi že pravnomočno odločeno (394. čl. ZPP). Niso pa to razlogi za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v predlogu navedeni razlogi niso razlogi, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ob taki ugotovitvi bi sodišče prve stopnje moralo predlog za vrnitev v prejšnje stanje že iz teh razlogov zavrniti. Ker pa je tožena stranka izrecno vztrajala (pri tem vztraja tudi v pritožbenem postopku), da je njena vloga predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo kot prepozen, tudi pravilna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je v tej zadevi do vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje pretekel 30-dnevni objektivni rok za vložitev predloga in da je zato predlog prepozen. Za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje sta v ZPP določena dva roka. Subjektivni rok iz 2. odst. 117. čl. ZPP začne teči od dneva, ko je prenehal vzrok zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok, če pa je za zamudo zvedela pozneje pa od dneva, ko je zanjo zvedela. V 3. odst. 117. čl. ZPP pa je določen objektivni rok za vložitev predloga, ki se izteče ne glede na to, ali je stranka v tem roku zvedela za zamudo ali ne. V gospodarskih sporih pa je objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje krajši (ne tri mesece) in sicer znaša 30 dni (glej 2. tč. 493. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen po izteku objektivnega roka in je zato predlog pravilno zavrglo. Glede na navedeno so nepotrebni in neodločilni za ta postopek nadaljnji razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je odgovarjalo na posamezne toženkine trditve v zvezi z vročitvijo tožbe in vabil za glavno obravnavo. Ker te trditve ne morejo biti predmet postopka za vrnitev v prejšnje stanje in ker je predlog tudi prepozen, sodišče druge stopnje ni presojalo pritožbenih trditev, s katerimi je tožena stranka napadala razloge sodišča prve stopnje v zvezi z vročanjem tožbe in vabil za glavno obravnavo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in posledično v stroškovni odločitvi potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP). Pač pa je pritožba utemeljena zoper tisti del izpodbijanega sklepa (2. odst. izreka), s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodbe z dne 13.7.2000. Tožena stranka je ta predlog temeljila na trditvi, da sodbe ni prejela in da je zanjo zvedela šele v izvršilnem postopku. V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje v zvezi s tem predlogom ni navedlo nobenih razlogov oziroma ugotovitev v zvezi z vročitvijo izpodbijane sodbe in v zvezi s tem o utemeljenosti predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo le razloge v zvezi z vročitvijo tožbe in vabil za naroke. Ti razlogi pa niso odločilni za odločitev o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodbe. Razlogov o teh dejstvih pa izpodbijani sklep nima, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi, izpdobijani sklep razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti dejstva v zvezi z vročitvijo sodbe in odločiti o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti.