Jedro

Tožena stranka bi lahko lahko uveljavljala v pobot svojo terjatev, ne glede na to, da izvirata terjatvi iz različne pravne podlage, vse do trenutka, ko je tožeča stranka s tožbo odpovedala najemno razmerje in zahtevala izpraznitev stanovanja. Tedaj so se stekli pogoji za to, da je svojo terjatev na plačilo najemnine spremenila v terjatev na odpoved najemnega razmerja po določilu tretje alineje 53. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96). Z vložitvijo tožbe je tožena stranka izgubila pravico, da bi brez privolitve tožeče stranke med pravdo plačala svoj dolg in ostala v stanovanju, pa tudi možnost pobotanja terjatev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sprejelo odpoved najemne pogodbe št..., ki sta jo 12.11.1993 sklenili pravdni stranki. Zato je toženi stranki naložilo, da mora v 60 dneh izprazniti dvoinpolsobno stanovanje št. 16, v III. nadstropju, v U., v N. G. in ga izročiti tožeči stranki. Poleg tega je odločilo, da ji mora povrniti 30.425,00 tolarjev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje in v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka ob vselitvi v sporno stanovanje izračunala, kolikšne kredite lahko najame za opremo stanovanja. Upoštevala je tedanje razmere, ki pa jih je tožeča stranka spremenila, ker je toženca začela pošiljati na terensko delo, kjer je bilo urejeno prenočevanje, ne pa tudi prehrana. Poleg tega je moral toženec iz teh oddaljenih krajev obiskovati svojo družino in bolno mater. Ker tožeča stranka tožencu ni plačala stroškov v zvezi z delom na terenu, je povzročila socialno stisko, za katero toženec ni kriv in bi morali sodišči to upoštevati. Poleg tega toženec očita sodišču druge stopnje tudi zmotno uporabo določila 337. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki ureja pobot. Strinja se sicer, da je potrebna pobotna izjava in da pobotanje ne nastopi samo po sebi, vendar meni, da je mogoče podati tako izjavo vse dokler obstajata terjatvi in to zunaj sodišča ali na sodišču. Ker je toženec podal pobotno izjavo pred sodiščem prve stopnje, da ničesar ne dolguje iz naslova najemnine, saj tožeča stranka njemu dolguje višji znesek iz naslova neplačanih dnevnic, meni, da bi moralo sodišče ugotavljati, če je prišlo do retroaktivnega pobotanja. Stališče sodišča druge stopnje, češ da bi moral podati pobotno izjavo pred začetkom pravde, se mu zdi zmotno.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi s pobotom je pritrditi tožeči stranki, da je mogoče podati pobotno izjavo zunaj sodišča ali na sodišču in to na več načinov. Toda upoštevati je treba 336. člen ZOR, ki določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. To pomeni, da je mogoče z enostransko izjavo volje pobotati terjatvi, ki sta: - vzajemni, se pravi da gre za terjatvi, glede katerih sta obe stranki med seboj upnika in dolžnika; - istovrstni ali pravilneje istorodni, ker je pravni temelj, iz katerega izhajata terjatvi, lahko različen; - dospeli v trenutku, ko so se stekli pogoji za pobot; in - iztožljivi, se pravi da ne gre za naturalni terjatvi.

Pred uveljavitvijo ZOR je sodna praksa zahtevala tudi likvidnost terjatve, ki se uveljavlja v pobot, sicer bi dolžnik lahko odlagal plačilo s tem, da bi se skliceval na svoje dvomljive terjatve. Ker izrecno navedena zahteva po likvidnosti pobotne terjatve v predlogu ZOR kasneje ni bila sprejeta, kaže da se ne zahteva več likvidnosti pobotne terjatve.

V danem primeru je tožena stranka podala ugovor pobota na glavni obravnavi dne 7.1.1997, kar je v skladu z določilom tretjega odstavka 352. člena ZPP. V pobot uveljavljana terjatev je vzajemna, najbrž je iztožljiva in tudi dospela, ni pa istovrstna oz. istorodna. Sodišče druge stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da bi tožena stranka lahko uveljavljala v pobot svojo terjatev, ne glede na to, da izvirata terjatvi iz različne pravne podlage, vse do trenutka, ko je tožeča stranka s tožbo odpovedala najemno razmerje in zahtevala izpraznitev stanovanja. Tedaj so se stekli pogoji za to, da je svojo terjatev na plačilo najemnine spremenila v terjatev na odpoved najemnega razmerja po določilu tretje alineje 53. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96). Z vložitvijo tožbe je tožena stranka izgubila pravico, da bi brez privolitve tožeče stranke med pravdo plačala svoj dolg in ostala v stanovanju, pa tudi možnost pobotanja terjatev.

Z vložitvijo tožbe dne 28.8.1996 je tožeča stranka uveljavljala terjatev, ki s terjatvijo tožene stranke ni bila več istorodna, ker ni več glasila na denar, zaradi česar je ni bilo več mogoče pobotati. Sodišči prve in druge stopnje sta se zato pravilno osredotočili na ugotavljanje razlogov za odpoved najemne pogodbe. Ker sta ugotovili, da tožena stranka dva meseca v letu 1993, vse leto 1994, od januarja do junija 1995 in od oktobra do decembra 1995 ter vse do junija 1996 ni plačevala najemnine, sta šteli, da je tožeča stranka upravičena odpovedati najemno pogodbo, saj tožena stranka več kot dvakrat zaporedoma oz. več kot dva meseca v zadnjih dvanajstih mesecih ni plačala najemnine (tretja alineja prvega odstavka 53. člena SZ). Tega ni storila niti po prejemu opominov in opomina pred tožbo (drugi odstavek 53. člena SZ), čeprav se je zavedala posledic. Pri tem je sodišče pretehtalo tudi ugovor tožene stranke, da se je znašla v finančnih težavah oz. v socialni stiski, ki pa ni utemeljen, saj tožena stranka ni bila v taki stiski in ni predložila potrdila centra za socialno delo (četrti odstavek 53. člena SZ), ki je njen predlog za oprostitev plačila najemnine zavrnil. Tako se izkaže, da sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Revident uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih posebej ne navaja in ne obrazloži, sodišče samo pa tudi ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Glede na to je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo.

Ker revizija ni utemeljena, je bilo po določilu prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP zavrniti tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.