Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni je tako postopek, ki je analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem ter vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter njihovo vrednotenje. Čeprav je sodišče prve stopnje, vse zgoraj izpostavljene okoliščine, ki se upoštevajo tudi pri odmeri kazni, upoštevalo v skladu s sodno prakso, da je tem okoliščinam pripisalo prevelik pomen. Ni mogoče enačiti zdravstvene zmožnosti za opravo svojega poklica in siceršnjih zdravstvenih zmožnosti za opravljanje kakega drugega dela oz. nalog v splošno korist ter da ugotovitev invalidnosti I. kategorije sama po sebi ne izključuje možnosti oprave nalog v splošno korist, ob upoštevanju zdravstvenega stanja kot ga je opisala obramba, ki je pri tem izhajala pred vsem iz zdravniških izvidov starejšega datuma, zaključilo, da je neživljenjsko pričakovati, da bi lahko obsojenec opravljal kakršnakoli, tudi najlažja dela v splošno korist. Tako sklepanje pa je preuranjeno in presega strokovno znanje sodišča, saj gre za sklepanje o sposobnosti za delo glede na zdravstveno stanje.
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v I. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo obsojenčev predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, predlog za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna pa zavrglo.
2. Zoper tak sklep se pritožujejo obsojenčevi zagovorniki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (1. do 3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP). Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist ugodi, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, so zagovorniki po vročitvi sodbe Višjega sodišča v Celju II Kp 28158/2017 z dne 4. 12. 2018, s katero je bila delno spremenjena sodba Okrožnega sodišča v Celju I K 28158/2017 z dne 1. 12. 2017 tako, da je bila obsojenemu M. M. za kaznivi dejanji poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, izrečena enotna kazen eno leto in en mesec zapora, vložili predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oz. podredno z zaporom ob koncu tedna.
5. Podredni predlog je sodišče prve stopnje zavrglo, ker je ugotovilo, da obsojeni ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 86. člena KZ-1 ter prvega odstavka 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Razlogov za takšno prvostopenjsko odločitev, zagovorniki v vloženi pritožbi ne problematizirajo. Nasprotujejo pa zavrnitvi predloga za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. V zvezi s to alternativno obliko izvršitve zaporne kazni, je uvodoma potrebno poudariti, da se tudi s tem uresničuje tako generalna kot specialna prevencija ter resocializacija storilca in da mora zato tudi način izvršitve kazni odvračati obsojenca in druge od izvrševanja kaznivih dejanj. Zaradi tega mora odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni.1 Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni je tako postopek, ki je analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem ter vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter njihovo vrednotenje. Deveti odstavek 86. člena KZ-1 pa tudi izrecno določa, da sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.
6. Po uvodni ugotovitvi, da obsojenec glede na višino izrečene zaporne kazni in vrsto kaznivih dejanj sicer izpolnjuje formalni pogoj za določitev dela v splošno korist po osmem odstavku 86. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju teže in okoliščin kaznivih dejanj, obsojenčeve predkaznovanosti ter njegovega zdravstvenega stanja, v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zaključilo, da predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ni mogoče ugoditi, saj navedene okoliščine pretehtajo nad okoliščinami, ki so obsojencu v prid ter tistimi, ki jih v utemeljitev obravnavanega predloga podaja obramba.
7. Čeprav je sodišče prve stopnje, vse zgoraj izpostavljene okoliščine, ki se upoštevajo tudi pri odmeri kazni, upoštevalo v skladu s sodno prakso, se je strinjati s pritožbenimi navedbami, da je tem okoliščinam pripisalo prevelik pomen. Tako so ugotovitve glede predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje sicer pravilne, a je pri tem spregledalo, da je bila vendarle obsojencu za kaznivo dejanje poslovne goljufije določena kazen 10 mesecev zapora, za kaznivo dejanje ponarejanje listin pa 5 mesecev zapora (ter izrečena enotna kazen 1 leto in 1 mesec zapora), kar je bistveno manj od zgornje meje predpisanih kazni, ki jih je prvo sodišče vzelo za merilo pri presoji teže storjenih kaznivih dejanj.
8. Strinjati se je tudi s pritožbenimi navedbami, da je v okviru sicer pravilnega upoštevanja obsojenčeve predkaznovanosti, tudi tej pripisalo prevelik pomen, saj ni upoštevalo, da je kaznivi dejanji po obsodbi v predmetni zadevi storil v letu 2010, kaznivi dejanji po prejšnjih obsodbah pa v letu 2013 in 2016, ter da so vsa kazniva dejanja bila storjena v neposredni ali posredni povezavi z opravljanjem gospodarske dejavnosti, ki pa je obsojeni že dalj časa ne opravlja več. To bi namreč lahko dalo podlago za sklepanje, da obsojeni ne predstavlja več nevarnosti za družbo. K lažji odločitvi pa bi lahko pripomogel tudi podatek o morebiti kasneje storjenih kaznivih dejanjih in odprtih kazenskih postopkih, čemur pa prvo sodišče doslej ni posvetilo ustrezne pozornosti. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da bi prvo sodišče moralo, poleg navedenih okoliščin na opisan način, (v večji meri) upoštevati tudi dejansko stanje v času odločanja o alternativni izvršitvi zaporne kazni, do katerega je prišlo devet mesecev po pravnomočnosti sodbe.
9. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je v tem trenutku preuranjeno sklepati, da obsojenčeva predkaznovanost ter teža in okoliščine kaznivih dejanj, dajejo zanesljivo podlago, za zavrnitev predlagane alternativne oblike izvršitve zaporne kazni.
10. V zvezi z ugotovitvami glede obsojenčevega zdravstvenega stanja, pa je prvo sodišče tosmerne navedbe v predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, upoštevalo bolj v njegovo škodo, čeprav so bile očitno podane z namenom prikazati, da obsojeni ni sposoben za prestajanje kazni zapora in da je zaradi tega bolj smotrno kazen zapora nadomestiti z delom v splošno korist. Pri tem je kljub načelnemu strinjanju z zagovorniki, da ni mogoče enačiti zdravstvene zmožnosti za opravo svojega poklica in siceršnjih zdravstvenih zmožnosti za opravljanje kakega drugega dela oz. nalog v splošno korist ter da ugotovitev invalidnosti I. kategorije sama po sebi ne izključuje možnosti oprave nalog v splošno korist, ob upoštevanju zdravstvenega stanja kot ga je opisala obramba, ki je pri tem izhajala pred vsem iz zdravniških izvidov starejšega datuma, zaključilo, da je neživljenjsko pričakovati, da bi lahko obsojenec opravljal kakršnakoli, tudi najlažja dela v splošno korist. Tako sklepanje pa je preuranjeno in presega strokovno znanje sodišča, saj gre za sklepanje o sposobnosti za delo glede na zdravstveno stanje. Zato je pritrditi pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje pred dokončno odločitvijo moralo pridobiti natančnejše poročilo probacijske enote o tem, ali obsojencu glede na njegove zdravstvene omejitve, lahko ponudi kakšno delo v splošno korist, kar pomeni, da je dejansko stanje glede obsojenčeve sposobnosti in zmožnosti za opravljanje primerne naloge v splošno korist, doslej ni bilo popolno ugotovljeno.
11. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno pretehtati vse navedbe obrambe v zvezi s predlogom za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ter v nakazani smeri upoštevati tako okoliščine, ki govorijo v prid odločitvi za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, kot tudi okoliščine, ki kažejo na potrebo po zavrnitvi takega predloga. Upoštevati pa bo moralo tudi vedenje obsojenca v času odločanja, kar vse bo lahko podlaga oceni nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti. Če bo pri tem ugotovilo, da pri obsojencu na prostosti ni podana nevarnost ponovitve kaznivih dejanj in da njegovo vedenje v času odločanja ter njegove osebne in družinske razmere v času predvidenega izvrševanja kazni ne nasprotujejo izvršitvi kazni z delom v splošno korist, bo moralo v okviru ugotavljanja možnosti in sposobnosti za opravljanje primernega dela, od probacijske enote zahtevati ponovno poročilo, zlasti v smeri možnosti zagotoviti obsojencu ustrezno delo, glede na njegovo zdravstveno stanje. Za pripravo tega poročila, pa bo probacijska enota lahko k sodelovanju povabila tudi obsojenca, v smislu drugega odstavka 19. člena ZaPro. V kolikor bo prvo sodišče, na podlagi tako zbranih dokazov, predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ponovno zavrnilo, pa bo moralo v obrazložitvi sklepa navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge, iz katerih bodo razvidne tako okoliščine, ki govorijo v prid ugoditvi predlogu, kot tudi okoliščine, ki utemeljujejo zavrnitev predloga.
1 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009.