Jedro

Če okoliščine, ki jih prosilec za azil navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, ne pomenijo preganjanja zaradi vere, rase, nacionalnosti, politične pripadnosti oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini in je to očitno iz prošnje za azil, se taka prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil- UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.8.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Sloveniji, ker je bilo že iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, ter mu v skladu s 3. odstavkom 34. člena ZAzil določila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi, ter se je, ne da bi jih posebej ponavljalo v svoji sodbi, nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US). Tudi samo je namreč menilo, da dejanja, ki jih tožnik opisuje kot preganjanje, ne izpolnjujejo pogojev za preganjanje v smislu ZAzil oziroma pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravno-sodni praksi oziroma tudi ne pogojev, da bi se takšna ravnanja štela za preganjanje v smislu 6.c in 7. člena Direktive Sveta EU, št. 2004/83/EC (v nadaljevanju Direktiva). Pritrdilo je tudi stališču tožene stranke, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 469/2006 z dne 12.4.2006, izhaja, da je Kosovo sprejelo in ratificiralo številne pogodbe s področja človekovih pravic, da v državi delujejo številne mednarodne organizacije, da je politično stanje na Kosovu stabilno, obstoječe oblasti pa so s pomočjo mednarodnih sil sposobne zaščititi prebivalce Kosova. To pa je dodaten argument za stališče, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan in da mu to tudi ne grozi ob povratku v izvorno državo.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Navaja, da tožena stranka ni popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je moral zapustiti svojo izvorno državo in zakaj se v to državo ne more vrniti. V izvorni državi mu grozi preganjanje. To je pojasnil že v svoji prošnji za azil in v svoji tožbi. Zato je preuranjeno stališče prvostopnega sodišča, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Dati bi mu bilo treba možnost, da bi v okviru rednega azilnega postopka s svojo izpovedbo in še z drugimi dokazi dokazoval utemeljenost svoje prošnje za azil. Izkazal je subjektivni strah pred preganjanjem. Tožena stranka ga ni zaslišala, prav tako ni prvostopno sodišče izvedlo glavne obravnave.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih svojih sodbah pojasnilo, da se azilni postopek lahko vodi kot redni azilni postopek (1. odstavek 34. in 1. odstavek 35. člena ZAzil) ali pa kot pospešeni azilni postopek (2. odstavek 35. člena ZAzil). V pospešenem azilnem postopku pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, med drugim tudi, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil).

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču in toženi stranki, da je v obravnavanem primeru že iz tožnikove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Upoštevaje vsebino Direktive so namreč preganjanje dejanja v smislu 1 A Ženevske konvencije, to pa je preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti politične pripadnosti ali pripadnosti določeni skupini, kar pa v tem primeru ni izpolnjeno. Tožnik namreč ne zatrjuje, da bi bil preganjan zaradi katerega od navedenih razlogov. Navedel je, da ga je aprila 2001 v centru Đ. s pištolo v nogo ranil V.B., bivši vojak OVK-ja, ki je v Đ. poznan kot nevarna oseba, saj je tam ranil več ljudi, to pa zato, ker je bil tožnikov oče do leta 1999 na mestu tožilca v Đ. Na kraj dogodka je po streljanju prišla policija, ki je napadalca priprla za mesec dni, vendar ji tedaj tožnik ni povedal za druge grožnje, ker je menil, da teh groženj niti ne bi obravnavali. Izvorno državo pa je zapustil v letu 2006 zato, ker pred očetovo smrtjo (pred mesecem dni) ni želel zapustiti izvorne države, ker je hotel biti blizu očeta in se je bal, da se bo napadalec spravil tudi na očeta. Drugje na Kosovu ni poskušal živeti, ker zakoni nikjer ne veljajo in ne bi bil varen.

Ker torej iz tožnikove prošnje za azil ne izhaja, da bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni skupini, je očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, torej je podana pravna podlaga za zavrnitev prošnje za azil v 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik je bil že pred podajo prošnje za azil in ob njeni podaji posebej opozorjen, da mora v skladu z 29. členom ZAzil po resnici navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Predložiti bi moral razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, saj dokazov ni. Kljub takšnemu opozorilu pa je tožnik v prošnji za azil tudi po presoji pritožbenega sodišča za svoj odhod iz izvorne države oziroma njenega dela Kosova, navedel le razloge, iz katerih je očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel drugih okoliščin za priznanje azila niti ni predložil nobenih dokazov oziroma predlagal morebitnega zaslišanja oseb, ki bi o njegovih razlogih za zapustitev izvorne države lahko kaj povedale.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da ga tožena stranka ni zaslišala, saj se sprejem vloge za azil na zapisnik šteje tudi kot zaslišanje, še posebnega zaslišanja pa toženi stranki ni bilo treba izvesti, saj je lahko odločila že na podlagi tožnikove prošnje za azil. Prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča ni kršilo pravil postopka, ker kljub predlogu tožnika ni opravilo glavne obravnave. Takšna kršitev bi bila podana le, če bi opustitev oprave glavne obravnave vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS), kar pa v obravnavanem primeru ni. Tožnik namreč niti v tožbi niti sedaj v pritožbi ni navedel, katere dokaze naj bi prvostopno sodišče na obravnavi izvedlo in kako naj bi kakršnekoli tožnikove izpovedbe vplivale na drugačno odločitev prvostopnega sodišča. Ker tožnik uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ta razlog pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten, saj ga je v skladu s 5. odstavkom 72. člena ZUS možno s pritožbo v upravnem sporu uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče. Tega pa v obravnavanem primeru ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.