Jedro

Krivda je opredeljena z določeno stopnjo storilčeve vednosti oziroma zavesti, da je njegovo ravnanje protipravno ter z določeno stopnjo hotenja, da stori dejanje, s katero povzroči nedopustno posledico.

Delavčeva odgovornost za kršitev obveznosti ni objektivna, to je odgovornost na podlagi vzročnosti, temveč je vedno in v vsakem primeru krivdna. Krivda se izraža v določenih psihičnih razmerjih storilca do protipravnega ravnanja in prepovedane posledice (malomarnost, naklep ...).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 21.6.1989 št. 5/89 in delavskega sveta z dne 1.8.1989 št. 1005/TS-89 ter vrnitev tožnika nazaj na delo, ki ga je opravljal pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in da mu je tožena stranka dolžna plačati vse denarne obveznosti, ki izvirajo iz dela in po delu, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospetja vsakokratnega denarnega zneska do izplačila ter mu vpisati delovno dobo v njegovo delovno knjižico za čas brezposelnosti in mu povrniti povzročene stroške, zavrnilo kot neutemeljen ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka preko svojega pooblaščenca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali pa razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, po uradni dolžnosti pa je pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo vsa odločilna dejstva in sprejelo pravilno odločitev, ki temelji na pravilni uporabi materialnega prava, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijane sodbe v celoti strinja. Prav tako pa ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 2. odst. 354. člena ZPP.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kakor tudi izvedenega disciplinskega postopka pri toženi stranki, tožnik dne 18.4.1989 pri razpenjanju vlaka na tiru 6 ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj voz ni razpenjal na način in po postopku predpisanem v navodilih za premik. Zaradi tožnikovega ravnanja je prišlo do uteka skupine 10 voz iz tira št. 6 na progo št. 4 in do naleta teh vozil. Tožnik zaslišan v disciplinskem postopku je povedal, da ni prvega vagona v skupini (sklepnega od vlaka) izzračeval, ker je smatral, da je sklepna zavora izpravna ter da so s tem vozovi zavarovani proti samopremaknitvi, prav tako pa ni preverjal izpravnost zavor in zavrtost zadnjega vagona v skupini. Tudi zaslišani x. y., ki je bil v spornem obdobju pri toženi stranki vodja premika, je jasno izpovedal, da je spadalo v okvir del in nalog premikača pri razpenjanju vlaka tudi zavarovanje vozil, premikač pa je moral pred razpenjanjem vlaka vozila zavarovati, bodisi s pritegnitvijo ročne zavore, bodisi s postavitvijo zavorne cokle. Bistvo dela premikača je prav v tem, da se prepriča, ali je kompozicija zavarovana pred samopremikom. Zato se mora premikač prepričati, da je vozilo zavrto in to na način, da podloži ročno coklo pod vozilo ali pa, da vozilo zavre z zavoro in pogleda, če je zavora prijela. Nikakor pa ne zadostuje zgolj brca v zavornjak, saj to ne pomeni zadostnega prepričanja, da je vozilo zavarovano pred morebitno samopremaknitvijo. Ker je tožnik pričel z razpenjanjem vozil predno je zavaroval oz. predno bi moral zavarovati to kompozicijo pred utekom, je tako prišlo do uteka vagonov, s tem pa je bila povzročena tudi materialna škoda.

Glede na navedeno ugotovljeno dejansko stanje je tako sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 2. točki 167. člena Pravilnika o delovnih razmerjih in pri tej odločitvi tudi pravilno razlogovalo subjektivni odnos storilca do hujše kršitve delovne obveznosti. Po 167. členu Pravilnika o delovnih razmerjih se za hujše kršitve delovnih obveznosti na področju železniškega prometa štejejo namerna ali iz hude malomarnosti storjena dejanja, opustitve oz. druga ravnanja, ki pomenijo večjo stopnjo nezavestnega in malomarnega ali s tem v zvezi nepravočasnega opravljanja delovnih obveznosti oz.

njihovega neizvrševanja, zaradi česar je neposredno ogrožena varnost in urejenost železniškega prometa, prog ali progovnih naprav, vlečnih ali vlečnih vozil, signalno varnostnih, telekomunikacijskih in stabilnih naprav električne vleke, premoženja ali varnost ljudi in sicer med drugim tudi za dejanje naleta, iztirjenja ali oplaženja pri premiku oz. uteku vozil. Dejanski opis hujše kršitve delovne obveznosti, ki se očita tožniku, je v konkretnem primeru izpolnjen, saj je zaradi tožnikovega ravnanja prišlo do naleta oz. uteka vozil, pravilno pa je sodišče prve stopnje razlogovalo tudi tožnikov krivdni odnos. Po 1. odst. 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) krši delovno obveznost le-tisti delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje delovnih dolžnosti in obveznosti, ali ki ne upošteva sklepov delodajalca. V tem določilu je uzakonjen temeljni pogoj za disciplinsko odgovornost, to je krivda delvca. Krivda je opredeljena z določeno stopnjo storilčeve vednosti oz. zavesti, da je njegovo ravnanje protipravno ter z določeno stopnjo hotenja, da stori dejanje, s katerim povzroči nedopustno posledico. Delavčeva odgovornost za kršitev obveznosti ni objektivna, to je odgovornost na podlagi vzročnosti, temveč je vedno in v vsakem primeru krivdna. Krivda se izraža v določenih psihičnih razmerjih storilca do protipravnega ravnanja in prepovedane posledice (malomarnost, naklep..). O zavestni malomarnosti govorimo takrat, če se je storilec zavedal, da lahko zaradi kršitve nastane prepovedana posledica, vendar je lahkomiselno mislil, da ta ne bo nastala, ali da jo bo lahko odvrnil. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev delovne obveznosti iz zavestne malomarnosti, je odločitev sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, materialno pravno pravilna, upoštevajoč opredelitev hude malomarnosti po 167. členu Pravilnika o delovnih razmerjih, ki je potrebna, da je kršitelj delovnih obveznosti disciplinsko odgovoren za dejanja, ki so opredeljene v 2. odst. 167. člena pravilnika kot hujše kršitve delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik pri razpenjanju vlaka ravnal s hudo malomarnostjo, kar je povzročilo utek 10 vagonov, zlasti še, če se še upošteva dejstvo, da je imel opravljen strokovni izpit za premikača vlaka in, da je vedel, da bi morali biti vagoni zavrti.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje upoštevajoč 112. člen Zakona o temeljih varnosti v železniškem prometu (Ur.l. SFRJ št. 77/87) zaključilo, da je tožena stranka utemeljeno izrekla tožniku obligatorno najstrožji disciplinski ukrep. Citirana določba zakona v 1. odst. določa, da se železniškemu delavcu, ki je pri opravljanju železniškega prometa huje kršil delovne obveznosti, kar je imelo za posledico smrt, hujšo poškodbo oseb ali precejšnjo materialno škodo, obligatorno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Po 4. odst. citiranega člena železniške transprotne organizacije s samoupravnim splošnim aktom določijo, kaj se šteje za precejšnjo materialno škodo, zaradi katere se železniškemu delavcu obligatorno izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je v času spornega disciplinskega postopka veljal Pravilnik o kriterijih za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja in ukrepa razporeditve železniških delavcev na druga dela in delovne naloge z dne 18.3.1988, po katerem se za precejšnjo premoženjsko škodo šteje škoda v znesku 35.776.000 dinarjev oz. 47.074.000 dinarjev. Glede na to, da je zaradi uteka vozil prišlo do premoženjske škode v višini 95.945.650 dinarjev, kar je bilo pri toženi stranki v disciplinskem postopku posebej ugotovljeno, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj za obligatorni izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Spremembe omenjenega pravilnika, ki jih je skupščina tožene stranke sprejela dne 30.3.1989, v spornem obdobju še niso veljale, kar je sodišče prve stopnje upoštevajoč utečena pravila in način objave sprememb pravilnika pri toženi stranki v svojem službenem listu pravilno ugotovilo. Zato je sodišče prve stopnje pri opredelitvi pojma precejšnje premoženjske škode, ki je pogoj za obligatorni izrek disciplinskega ukrepa po 112. členu Zakona o temeljih varnosti železniškega prometa, pravilno izhajalo iz določb pravilnika, ki je začel veljati 26.3.1988 in je neutemeljen pritožbeni ugovor o tem, da so spremembe pravilnika začele veljati pred predmetnim dogodkom, ki se je zgodil dne 18.4.1989, zaradi česar bi se moral upoštevati ta pravilnik, ki pa je določil bistveno višje zneske za opredelitev precejšnje premoženjske škode.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti spremembe pravilnika tudi v primeru, če bi stopile v veljavo po škodnem dogodku, ob subsidiarni uporabi določb takrat veljavnega 2. odst. 4. člena KZ SFRJ po načelu, da je potrebno uporabiti predpis, ki je bolj ugoden za tožnika. V disciplinskem postopku ni mogoče uporabiti načela, da velja kasnejši predpis za nazaj, če je ta za kršitelja milejši, ker tega delovno pravna zakonodaja ne določa, prav tako pa ni možno z analogno uporabo določb kazenske zakonodaje to načelo uporabiti v disciplinskem postopku, ki se po 103. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) vodi po določbah ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.