Jedro

Upravni organ mora zahtevati, da vlagateljica zahteve za denacionalizacijo predloži pooblastilo pravnih naslednikov upravičenke oziroma, da predloži dokaze o pravnem nasledstvu po upravičenki.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 15.4.1996.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote K., št. ... z dne 6.10.1995. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo odločil, da je tožeča stranka kot finančna organizacija za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) dolžna v roku štirih mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti začasni skrbnici I.R. do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v nominalni vrednosti 162.266,85 DEM, izplačljive v tolarski protivrednosti, kot odškodnino za podržavljene nepremičnine - parc. št. 193/1, njiva, v izmeri 513 m2 in parc. št. 193/2, hiša in dvorišče, v izmeri 389 m2, obe k.o. M., ki so bile zaplenjene pokojni A.Z. Odločil je še, da so obveznice nominirane v nemških markah in izplačljive v polletnih obrokih v 20. letih z obrestno mero 6 %. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi glede sporne vrednosti nepremičnin ugotovila, da so neutemeljene vse navedbe tožeče stranke v zvezi s cenitvijo nepremičnin. Upravni organ prve stopnje je pri dokazovanju z izvedencem upošteval določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in strankam omogočil, da se s cenilnim poročilom seznanijo in da izvedencu postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede cenitve. Glede na izvedenčeva pojasnila je po mnenju tožene stranke prvostopni upravni organ pravilno zaključil, da je cenilno poročilo dovolj jasno in popolno, tako da je ugotovljena vrednost lahko podlaga za določitev odškodnine. Glede na lego parcele št. 193/1 k.o. M., ki je bila že v času zaplembe znotraj sklenjenega niza hiš in vrtov, ter glede na dejstvo, da ni bila podržavljena po predpisu o podržavljenju kmetijskih zemljišč in je bila po svoji namembnosti ves čas vrt, kar izhaja iz poročila izvedenca, ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral izvedenec to parcelo vrednotiti kot kmetijsko zemljišče. Pritožnik (tožeča stranka) pa tudi nima prav, ko navaja, da izvedenec ne bi smel upoštevati vrednosti parcele št. 193/2 k.o. M., ki naj bi bila vsebovana že v vrednosti stavbe, saj je iz cenilnega poročila in priloženega zapisnika o ugotovitvi vrednosti hiše razvidno, da je izvedenec upošteval pri vrednotenju zemljišča le površino 764 m2, to je razliko med celotno površino obeh parcel in bruto zazidano površino, pomnoženo s faktorjem 1,5, kar znaša 138 m2. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ugotavlja, da upravni organ prve stopnje ni postopal pravilno, ko je kot aktivno stranko v postopku upošteval poleg A.K. in G.Z. tudi Š.Z., saj je za slednjo iz spisnih podatkov mogoče sklepati, da je pastorka pokojne upravičenke A.Z. Pastorka pa po določbah Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78) ni zakonita dedinja po mačehi in bi bila upravičena uveljavljati pravice po ZDen kot pravna naslednica upravičenke le v primeru, če bi dokazala, da je njena oporočna dedinja. Ker navedeno dejstvo iz podatkov v predloženih spisih ni razvidno, ni mogoče šteti, da je verjetno izkazano pravno nasledstvo Š.Z. po upravičenki A.Z., s tem pa ni izpolnjen pogoj iz prvega in drugega odstavka 60. člena ZDen, da bi bila Š.Z. lahko stranka v postopku denacionalizacije. Ker pa navedena nepravilnost po mnenju tožene stranke ni taka, da bi mogla vplivati na sicer pravilno in v zakonu utemeljeno odločitev o stvari, ki tudi v primeru upoštevanja citiranih procesnih določil ne bi bila drugačna, je tožena stranka pritožbo tožeče stranke zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala določb postopka in s tem dopustila, da je dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, saj naj bi, kljub temu, da uradna oseba (pooblaščena uradna oseba upravnega organa prve stopnje) ne razpolaga z ustreznimi znanji, presojala o pravilnosti cenitve in neutemeljenosti pripomb tožeče stranke na to cenitev, na katere pa cenilec, po mnenju tožeče stranke ni dal ustreznega, primerno obrazloženega odgovora. Nadalje tožeča stranka opozarja na vprašanje aktivne legitimacije za vložitev zahteve za denacionalizacijo v predmetni zadevi. G.Z. in A.K., pravna naslednika po upravičenki A.Z., nista nastopala kot vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, prav tako ni razvidno, da bi bila A.Z. (pravilno Š.Z.) upravičena v njunem imenu vložiti zahtevo za denacionalizacijo. Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Napačna je ugotovitev tožene stranke, da dejstvo, da je edina vlagateljica zahteve za denacionalizacijo Š.Z., pastorka po upravičenki A.Z. in kot taka ni njena zakonita dedinja, ne more vplivati na pravilno in na zakonu utemeljeno odločitev upravnega organa prve stopnje. Drugi odstavek 61. člena ZDen namreč določa, da imata pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo le upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku popolno in pravilno ugotoviti dejanske okoliščine, se opredeliti do navedb tožeče stranke, nato na tej osnovi sprejeti pravilne dejanske in pravne sklepe. Ob tem bo morala ugotoviti, kdo je v predmetni denacionalizacijski zadevi sploh upravičenec (v zahtevi za denacionalizacijo sta kot razlaščenca navedena G.Z. in A.Z.) in ali je bila zahteva za denacionalizacijo vložena po upravičeni osebi glede na določbo 2. odstavka 61. člena ZDen. To je, ali je bila vlagateljica zahteve pooblaščena za vložitev zahteve za denacionalizacijo s strani pravnih naslednikov upravičenke, ter od nje, v smislu 1. odstavka 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zahtevati predložitev dokaza o pravnem nasledstvu po upravičenki.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo, se ni spuščalo v tožbene navedbe glede sporne vrednosti nepremičnin. Ob tem pa sodišče le pripominja, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi temeljnega načela o presoji dokazov (9. člen ZUP), kadar meni, da je cenilno poročilo dovolj jasno, razumljivo, logično in popolno.

Tožena stranka bo morala ponovno odločiti o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo v smislu določb 242. člena ZUP.

Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana na podlagi 62. člena Zakona o upravih sporih (ZUS/77).

Sodišče je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbo tega zakona in določbe ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).